Svet ni črn in bel. Danes je moder in rumen. In rdeč.

Zdanilo se je. Kot vsako jutro. Ampak nekoliko drugače. Nekateri so bili ob prvi skodelici kave zgroženi, nekateri so se še pred prvim požirkom vrgli v žolčno politično debato. Bili so takšni, ki so jokali. Nad izgubljenim jutrom. Prvim od kolikih, nihče ne ve. Gledati v obraz vojne, pa naj bo ta obraz daleč ali blizu, tuj ali znan, za nekaj trenutkov skrči, pomanjša in zamegli vse, kar se je do tistega trenutka zdelo pomembno.

Leta 1914 so primorski fantje odhajali v Galicijo. Tista pokrajina je bila v časih, ko še ni bilo vseobvladujočih digitalnih kanalov, preko katerih so včeraj ruski vojaki svojo vožnjo s tanki po ukrajinskem podeželju predvajali v živo, samo ime. Šli so na pot, ti 18-, 19-, 20-letniki, se drenjali v železniških vagonih, spali z glavami, naslonjenimi na okno ali drug na drugega, oboroženi s puškami, ki jih niso znali uporabljati ter z zgodbami tovarišev. Legendami o tem, kam odhajajo, in upanjem na to, da se bodo kmalu vrnili. Prihajali so z zahoda, na obrambno črto med takrat dvema Evropama, v vojno, ki so jo sprožili, kot smo si pripovedovali kasneje, kolonialistični interesi in manični egocentrizmi svetovnih voditeljev. Vojna, ki so ji rekli prva svetovna, ker je bila največja in najbolj vseobsegajoča do tedaj.

Letališče, vojaško oporišče, morda bolnišnice, odbiti šrapneli, zablodele rakete, kolateralna škoda, sirene in telesa nagnetena na postajah podzemne železnice. Nobena, še tako briljantna geopolitična analiza ne more osmisliti teh podob. In ne glede na to, koliko zgodovinskih knjig preberemo, nas zavedanje o paradoksalnosti vojne vsakič zadene, kot bi bilo prvič.

Včeraj smo večkrat slišali o tretji. Tretji svetovni. Od običajnih ljudi. In od maničnih egocentričnih vladajočih, ki nimajo nobenega namena sedeti v kakšnem vagonu in zaspati na bisagi z glavo na ramenu tovariša.

Včeraj se je zdanilo. In svet je bil nekoliko drugačen. Ko se na oknu prikaže obraz vojne, ko je čas vržen iz tirnic, človek običajno išče oprimek, višji smisel v črni zmedi, za katero se boji in sluti, da prihaja.

Ampak ga ni bilo, v poplavi digitalnih informacij, med besedami poročevalcev, ki so si počasi nadevali čelade in neprebojne jopiče, šteli eksplozije, ki so prihajale od daleč, in šteli oklepna vozila, ki so vozila čez rusko-ukrajinske meje. Ni ga bilo, oprimka, v razpravi o tem, katere zgodovinske okoliščine so pripeljale do tega jutra, o tem, kaj vse se je med Ukrajino in Rusijo zgodilo od leta 2014 do danes. In kaj se je v Evropi in svetu zgodilo od leta 1914 do danes.

Ni oprimka v tem, da so Združene države in Evropska unija izzivale ruskega medveda. Niti v tem, da je Rusija žrtev naraščajočega Putinovega megalomanskega populizma. Ker so vse to samo okoliščine. Koristne za analizo, nujne za zgodovino, ampak neuporabne za soočanje s trenutkom.

Nekje sredi popoldneva so v eter priplavale prve krvave fotografije, tiste značilne podobe ljudi z rokami na glavi in upognjenim hrbtom, rolete, ki štrlijo iz razbitih oken, zvita pločevina, moški in ženske, ki se med ruševinami potikajo kot duhovi. 18, 40, 50, 100. Letališče, vojaško oporišče, morda bolnišnice, odbiti šrapneli, zablodele rakete, kolateralna škoda, sirene in telesa nagnetena na postajah podzemne železnice.

Nobena, še tako briljantna geopolitična analiza ne more osmisliti teh podob. In ne glede na to, koliko zgodovinskih knjig preberemo, nas zavedanje o paradoksalnosti vojne vsakič zadene, kot bi bilo prvič.

Oprimka na jutro, kakršno je bilo včerajšnje, ne moremo najti, ker oprimkov sploh ni.

Mimogrede, sredi zmedenih poročil o napadih in političnih odzivih se je pojavila vest, da so ruske oblasti pozvale svoje državljane, naj se ne udeležujejo protivladnih protestov. Z opozorilom, da si z udeležbo na takšnih dogodkih lahko pokvarijo kazensko evidenco. Z Nobelovo nagrado ovenčani ruski novinar Dmitrij Muratov sporoča, da bo njegov časopis Novaja Gazeta, ki izhaja v Moskvi, od danes naprej napisan v ruščini in ukrajinščini. S sporočilom, da Ukrajina nikoli ne bo in ne more biti sovražnica ruskega naroda. Medtem se že oglašajo ruski opozicijski glasovi, ki opozarjajo na to, da kritični ljudje v državi izginjajo. Naj usoda obvaruje Muratova.

Timur Kukharets, mlad producent, ki živi in dela v Harkovu, nam je še pred nekaj dnevi, ko je bila vojna še abstraktna možnost, v katero nihče ni prav verjel, na vprašanje, kaj je po njegovem mnenju najbolj pomembna naloga ustvarjalnih ljudi v tej krizi, odgovoril: “Da ohranjamo in poudarjamo identiteto sodobne Ukrajine. Da vzpodbujamo kritično mišljenje in branimo dostop do raznolikih, zanesljivih medijskih virov.”

Za nekatere stvari se v Sloveniji, od včeraj, morda zdi, da so ob začetku nove vojne v Evropi postale nepomembne. Ampak v resnici so svoboda govora, pluralnost mnenj, dostojanstvo posameznika, sprejemanje različnosti, spoštovanje integritete, humanizem, empatija pomembnejši kot predvčerajšnjim. Za to, da se vojna začne, da vlaki obupa odpeljejo na vzhod ali na zahod, so razlogi morda res kompleksni, globoko ekonomski in oddaljeni od izkušnje običajnega človeka. Ampak za to, da se vojna nadaljuje, da se razširi in razplamti, je potrebno sovraštvo. Vsi tisti, ki so hiteli obešati ukrajinske zastave, bi se morali vprašati, koliko in zakaj hranijo to uničujočo pošast. In vsi tisti, ki so, smo jokali od prvi jutranji kavi, bi se morali vprašati, zakaj to dovolimo.


Preberite še


Najbolj brano