Joachim Allgaier: “Če ljudi preplaviš z lažnimi novicami, bodo te z njimi ostale”

Ste kdaj pomislili, da multimedijski velikani merijo, kako hitro po ekranu premikate miško? Na vsakem koraku, ki ga naredimo po svetovnem spletu, puščamo osebne podatke. Internetni spletni odtisi hranijo vse bolj nepredvidljive algoritme, ti pa posredno nadzorujejo našo informiranost in delijo družbeni konsenz.

Z dr. Joachimom Allgaierjem, nemškim sociologom in raziskovalcem medijev in komuniciranja na univerzi v Fuldi, smo govorili tudi o vplivnežih, ki komunicirajo znanstvena dognanja, nevarnosti dezinformacij, ki krožijo po družbenih omrežjih, njihovi regulaciji in lastnem omrežju Donalda Trumpa, ki naj bi bilo lansirano še ta mesec.

Osem dni pred evropskimi volitvami leta 2019 je znan nemški youtuber Rezo objavil video, v katerem govori o podnebnih spremembah in precej pasivnem spopadanju takratne nemške vlade s to problematiko. Video je dosegel izjemen uspeh in vznemiril javnost. Zakaj takšen učinek?

Raziskovalec digitalne družbe

Joachim Allgaier je profesor komunikacij in digitalne družbe na Univerzi uporabnih znanosti v nemškem mestu Fulda. Sociologijo je študiral v Münchnu, iz filozofije pa doktoriral na Odprti univerzi v Milton Keynesu v Veliki Britaniji. Seznam akademskih ustanov, na katerih je deloval, je zajeten. Predaval, se izobraževal in raziskoval je na več nemških univerzah, v drugih evropskih državah, pa tudi v ZDA. Pred leti je deloval v naši soseščini, na Univerzi Alpe Jadran v Celovcu, v Avstriji pa še na Dunaju. Raziskuje številne vidike delovanja v digitalni dobi, med drugim o zdravju v digitalni družbi. Preučuje, kako potekata komunikacija in sodelovanje na področju raziskav v vrstniških skupinah ter med različnimi strokovnjaki in javnostmi. Njegovo raziskovalno delo je tudi v tem, kako je o znanstvenih, tehnoloških in zdravstvenih vprašanjih komunicirano z javnostmi, kako so ta vprašanja zastopana v medijih, na spletu in v popularni kulturi. Allgaier, ki pronicljivo razlaga najbolj vroče družbene fenomene, je med drugim predaval v Evropskem parlamentu, odločevalcem na več ravneh, novinarjem, znanstvenikom …

“To je skoraj eno uro dolg video in kar polovica časa je bila posvečena podnebnim spremembam. Zanimivo je, da nam Rezo v tem videu ni povedal nič novega. Vsak, ki spremlja novice in hodi po svetu z odprtimi očmi, je bil s problematiko že seznanjen.

Nov pa je bil način, kako je stvari razložil. K uspehu je gotovo pripomoglo tehnično znanje o uporabi youtuba in drugih družbenih omrežij, pa tudi znanje o načinu podajanja zgodbe, vizualijah, primerni uporabi jezika. Rezo je uporabil 'influencerski' pristop. Njegova razlaga je bila zelo emocionalna, na trenutke je reagiral šokirano, bil je celo jezen na politike. Teme torej ni razlagal kot tipičen televizijski voditelj ali suhoparno kot znanstvenik.

Predvsem mladim sledilcem in gledalcem je zelo jasno predstavil, da imajo podnebne spremembe resnično vpliv na njihova življenja in da to ni tema zgolj za znanstvenike in politike. Problematiko jim je predstavil skozi jezik, ki so ga lahko razumeli in se z njim poistovetili. Rezo je zanje verjetno deloval bolj kredibilno od znanstvenih razprav na spletu.

K uspehu videa je pripomogel tudi odziv uveljavljenih novinarjev pri denimo uglednem Frankfurter Allgemeine Zeitungu in napadenih konservativnih politikov. Ti niso vedeli, kako naj se odzovejo. Dejali so, da je to le modrolasi fant, ki na spletu govori nesmisle. Nekateri so trdili, da širi lažne novice.

In tukaj so vstopili znanstveniki, preverili so njegove vire in trditve in zaključili, da sovpadajo z znanstvenimi dokazi. Postal je predmet medijskega poročanja. Nacionalni tednik Die Zeit mu je ponudil celo kolumno. Kasneje je dobil ogromno nagrad, tudi novinarskih, kar je v cehu rodilo veliko polemik, ali to sploh je novinarstvo.”

Do volitev si je video ogledalo enajst milijonov ljudi, do konca leta kar 16 milijonov. To je bil največkrat ogledani video na youtubu v Nemčiji tisto leto. O njem so pisali časniki, kot so The Guardian, The New York Times, Le Figaro. Zakaj so novi nekonvencionalni mediji boljši v primerjavi s tradicionalnimi?

“Ne bi rekel, da so boljši.”

Ustreznejši. V smislu uspešnejšega doseganja ljudi.

“Ja, vendar zgolj med nekaterimi občinstvi. Žal predvsem mladi ne spremljajo več klasičnih medijev. Ljudje bi se morali bolj zavedati, kaj so prednosti profesionalnega novinarstva v primerjavi s trditvami nekega influencerja. Od tod izvira tudi večina zavajajočih informacij in teorij zarot, povezanih s koronavirusom. Toliko za kontekst.

Če se osredotočim zgolj na youtube, je prednost za uporabnika vsekakor to, da je brezplačen. Večina ljudi danes do videov na youtubu dostopa prek mobilnih naprav, ne sedijo več pred ekrani. In kratki videoformati ustrezajo vsakdanjemu življenju ljudi. Prav tako je video kot format zanimiv zaradi zvočnega in slikovnega sloja, lahko ga ustaviš, večkrat pogledaš, če ti je kakšna informacija ušla. Vse to je za ljudi zelo prepričljivo.”

Koronavirusna razprava je premagala okoljsko

Primer Reza je dobra praksa uporabe družbenih omrežij za komuniciranje znanosti. Ste med komunikacijo znanstvenih dognanj o koronavirusu v zadnjih dveh letih in že dalj časa trajajočo komunikacijo znanstvenih odkritij o podnebni krizi opazili kakšno razliko?

“To je težko reči. Toliko stvari se dogaja in nihče nima popolnega pregleda nad njimi. Opažam pa, da je med pandemijo veliko epidemiologov, imunologov in drugih strokovnjakov dobilo veliko več javne pozornosti in postali so zelo aktivni uporabniki družbenih omrežij - med njimi je popularen predvsem twitter, včasih tudi youtube. Zelo malo so prisotni na instagramu in tiktoku.

V Nemčiji smo lahko opazovali spektakularen uspeh podkasta javnega medija Norddeutscher Rundfunk, ki ga ustvarja najbolj popularen in kredibilen nemški virolog Christian Drosten. Podkast je bil uspešen, ker združuje več kvalitet - med drugim je kot avdioposnetek dostopen na youtubu, kjer lahko občinstva v vsakem trenutku od strokovnjaka dobijo informacije o novostih. Menim, da je bil med Nemci izjemno dobro sprejet.

Koronavirusna kriza je povsem prevladala debato o podnebnih spremembah. Mislim, da je koronavirus kratkoročni ali srednjeročni problem, medtem ko so podnebne spremembe zares velik problem, ki je tik pred nami. Po eni strani tema vsaj v nemških medijih ni toliko prisotna kot covid-19, ki ima zelo neposreden vpliv na življenje ljudi, po drugi strani pa se vse javne akcije podnebnih aktivistov še vedno dogajajo. V to, da bi se jih slišalo, vlagajo izjemen trud. Podnebni znanstveniki imajo tipičen problem, s katerimi se znanstveniki soočajo. Dosežejo le ljudi, ki so že zelo ozaveščeni o temi in zaznavajo problem. Kljub vsem pobudam in poskusom ozaveščanja opažam - upam, da nisem prevelik heretik -, da te informacije dosežejo le že ozaveščene ljudi. Tema ne postaja tako široko prepoznavna, kot bi morala biti.”

Znanstvene teme so predmet vsebine tudi uporabnikov ostalih družbenih omrežij, ne zgolj twitterja. Običajno so to “navadni” državljani. Izsledki vaše raziskave iz leta 2019 kažejo, da je med 200 preučenimi videi z youtuba o podnebnih spremembah kar 107 takšnih, ki nasprotujejo znanstvenim dognanjem. Tiste kredibilne si je ogledalo 16,941.949 ljudi, navajate, onih nekredibilnih je videlo 16,939.655. Zanimivo je, da je razlika zelo majhna. Kaj je razlog, da ljudje brez kritične distance pogledajo vse? Vas je to presenetilo?

“Študijo, ki jo omenjate, sem delal več let, zato rezultati danes več ne bi bili enaki. Youtube je namreč naredil nekatere spremembe - ne želim jih preveč hvaliti, ker rešitve niso popolne. Situacija je zdaj boljša, bolj transparentna. Youtube ima drugačne algoritme - če torej nekaj vtipkate v iskalno vrstico, boste dobili drugačne zadetke, kot če zgolj sledite priporočilom. V tem primeru vas bo youtube najverjetneje napotil na videe, s katerimi ustvarjajo dobiček.

Verjetnost, da boste napoteni na video, ki vsebuje netočne ali zavajajoče informacije o denimo cepljenju ali okoljski krizi, je višja, če sledite priporočilom, kot če sami iščete zadetke.”

Govorijo o izboljšavah, a to ni preverljivo

Govoriva samo o youtubu? So tudi drugi, denimo google, instagram ..., spremenili algoritme?

“Ne vemo. Problem je, ker ti podatki niso transparentni. Če sledite razpravam o facebooku in njegovem preimenovanju, potem veste, da je veliko informacij zaupnih. Pravijo nam, da so izboljšali mnogo stvari, vendar tega zares ne vemo.

Iz pogovorov z inženirji, ki se ukvarjajo z algoritmi, se zdi, da so postali tako zahtevni, saj jih ustvarjajo strojno, da niti oni ne morejo zelo natančno predvideti, kako bo algoritem reagiral v naslednjem tednu. Prezahtevno je postalo napovedati, kaj se bo zgodilo, če nekaj kliknemo. Iz naših študij vemo, da algoritme spreminjajo nenehno, verjetno vsak drugi teden.

Po mojem mnenju je velik problem monetizacija. Ljudje lahko z ustvarjanjem in razširjanjem dezinformacij ustvarjajo dobiček. Menim, da youtube ne bi smel monetizirati zavajajočih informacij o cepljenju in podnebnih spremembah, če želijo zajeziti njihovo širjenje.

Verjamem, da to res želijo, saj bi bilo v nasprotnem primeru to slabo za njihov ugled. Vendar je objavo tovrstnih videov zelo težko preprečiti. Imajo filtre, vendar ti ne morejo preprečiti objave vseh spornih vsebin. Youtube bi moral zaposliti ogromno ljudi, ki bi nenehno gledali objavljeno vsebino. Vendar vsak dan je objavljenih stotine ur videov, zato je to praktično nemogoče izvesti. Problematika je prevelika. V grobem lahko preprečiš objavo neprimernih vsebin, vendar nekaj jih bo vedno prišlo skozi sito.”

Algoritmi delujejo na podlagi prstnih odtisov, ki jih puščamo na spletu. Kakšne sledi puščamo in kako pridejo multimedijski giganti, kot sta google in facebook, do naših osebnih podatkov?

“Spremljajo in beležijo vse, kar počnemo, kar iščemo, koliko sekund potrebujemo, da nekaj všečkamo, delimo ali se premaknemo na naslednjo objavo. Pravzaprav jim damo popolno priložnost, da izoblikujejo zelo natančen osebni profil vsakega posameznika - iz podatkov o tem, kar nam je všeč, na kaj reagiramo, kdo so naši prijatelji, koga in kdaj kontaktiramo in tako naprej. Recimo podjetje Meta, ki združuje facebook, instagram in whatsapp, za ustvarjanje profilov združuje osebne podatke z različnih omrežij in temu se je zelo težko izogniti. Vse tajne službe so včasih sanjale o priložnostih, ki jih imajo ta podjetja zdaj.

Seveda obstajajo različne organizacije, ki govorijo o digitalni samoobrambi. Na voljo je veliko orodij, ki jih lahko uporabiš in ne pripadajo velikim igralcem. Namesto googla lahko denimo uporabiš druge iskalnike. Tako razpršiš informacije o sebi, da je tvoj osebni profil manj popoln od profila osebe, ki uporablja zgolj in samo en iskalnik.

Skupina umetnikov iz Berlina in Dunaja je delala eksperiment, v katerem so poskušali rekonstruirati življenje ene nepoznane osebe, zgolj na podlagi podatkov in sledi, ki jih je puščala na spletu. O njej so vedeli vse. Vedeli so o psihološki problemih in vsem, kar se ji je dogajalo v življenju. Poznali so situacije, za katere nikoli ne bi mislila, da jih je mogoče rekonstruirati. To so bili podatki z zgolj ene platforme in ne skombinirani podatki z več platform. Verjetno imajo multimedijski giganti o nas več znanja, kot ga imamo sami o sebi.

Izraelski mislec Yuval Noah Harari je dejal, da se zdaj soočamo s podatki o obnašanju posameznikov, v prihodnosti pa bi se lahko soočali s kombinacijo teh z našimi fiziološkimi podatki. Vse omenjene platforme namreč investirajo v pridobivanje biomedicinskih podatkov o telesu posameznika. Zelo verjetno je, da bodo lahko v bližnji prihodnosti algoritmi iz podatkov o vašem obnašanju in njihovi soodvisnosti dekodirali vaše fizično stanje. To je zelo skrb vzbujajoč scenarij, ker obstaja možnost, da bi manipulacijo dvignili na drug nivo. Ne bi bilo več mogoče prepoznati, ali sploh smo manipulirani.”

Več razlogov za ustvarjanje nepreverjenih vsebin

Kaj so razlogi za namerno ustvarjanje vsebine z nepreverjenimi informacijami oziroma širjenjem teorij zarot? Običajni ljudje ali vplivneži s tem služijo, kajne?

“Mislim, da obstaja veliko različnih razlogov. Nekateri to počnejo le, da vzbudijo pozornost. To je psihološki učinek. V primeru predzadnjih ameriških volitev se je pokazalo, da lahko ljudje z objavo dezinformacij o Hillary Clinton ustvarijo dobiček. Ugotovili so, da lahko z googlovim monetizacijskim orodjem zaslužijo, če na njihov video klikne veliko ljudi. Ker so algoritmi zaradi velikega zanimanja javnosti to vsebino prepoznali kot pomembno, so jo avtomatsko razširjali. Naslednji razlog je politična motiviranost. Obstajajo ljudje, ki ne verjamejo v vsebine, ki jih razširjajo, vendar to počnejo kot napad na politične nasprotnike.

Tu so torej finančni, psihološki, ideološki, politični razlogi. Ne moremo reči, da ljudje to počnejo iz specifičnega razloga.”

Kako, če sploh, lahko takšne objave na družbenih omrežjih reguliramo?

“Na to nimam jasnega odgovora. Vsa omrežja imajo neke vrste skupne smernice in umikajo vsebine, pri katerih je lahko in jasno prepoznati neprimernost - recimo pornografske vsebine in fizično nasilje. Zelo tanka pa je meja med tem, kar počne youtube, ki postavlja neko najnižjo mejo sprejemljivega, in cenzuriranjem nekoga. Če nekdo denimo v satiričnem komentarju pove nekaj neprimernega, algoritmi težko prepoznajo, ali je to izrekel namerno ali zato, da na to opozori. Reakcija algoritmov bi bila, da takšna vsebina ni primerna, zato bi jo izbrisali. To je cenzura. Vprašanje je tudi, kdo bi to mejo postavljal? Če bi to počeli multimedijski giganti, bi bilo to škodljivo, saj bi postali še močnejši. Je bolje, da bi to počel kak državni organ? Tudi to bi bilo veliko tveganje, saj bi lahko oteževali objavo svojim nasprotnikom. Bi lahko to počela javna fundacija? To težavo je že večkrat obravnavala Evropska unija. Ni lahke rešitve.

V Evropski uniji predlagajo novo zakonodajo o digitalnem trgu in storitvah. Ta bi do neke mere regulirala vsebino in platforme pripravila do tega, da bi bile bolj odzivne na objavljeno vsebino.”

Ustvarjanje informacijske zmede

Kakšen pa je vpliv dezinformacij, ki se širijo prek družbenih omrežij na družbo? Netočne informacije in teorije zarote imajo lahko v primeru denimo cepljenja proti covidu-19 tudi tragične posledice.

“Posledica je umanjkanje konsenza v družbi. Nasprotniki ukrepov za zajezitev koronavirusa in veliko ljudi predvsem iz desnega političnega spektra, kot je Donald Trump, govori o lažnih medijih in napadajo profesionalno novinarstvo. Če ti uspe spodkopati zaupanje v vlado, znanost in tradicionalne medije, nastane informacijska zmeda. Posledično lahko družbo hraniš z najrazličnejšimi informacijami, kot smo to videli v primeru Trumpa in tudi v mnogih drugih populističnih gibanjih. Če ljudi preplaviš z lažnimi novicami, bodo te z njimi ostale. Verjeli jim bodo. Sčasoma takšne informacije izpodrinejo kredibilne informacije, četudi jih objavi medij, kot je The New York Times. Ker ljudje nenehno slišijo obtožbe, da so to laži. Postopoma bodo takšni mediji izginili iz njihovega dosega, oni pa se bodo znašli v svojem mehurčku. In potem bodo začeli verjeti, recimo v primeru Združenih držav, zgodbam o ukradenih volitvah.”

In to se dogaja v več vse bolj avtoritarnih državah po svetu. Pomembnost preverjenih informacij upada, raste pa vpliv všečnih, vendar ne nujno preverjenih vsebin na družbenih omrežjih.

“Mogoče hodim preveč po apokaliptičnem robu, ko pride do te debate. Ampak zdi se mi, da to vodi v nadaljnjo delitev družbe. Upam, da velik del nje, vsaj v primeru Nemčije je tako, še verjame v tradicionalne, uveljavljene medije, kar me navdaja z upanjem. Še posebej se je to izkazalo med epidemijo. Ta del družbe lahko postane celo bolje obveščen.

Na drugi strani pa imamo ameriški primer, kjer se ljudje popolnoma izgubijo na temnih platformah, ki so brez nadzora.”

Trumpovi tviti so bili preveč celo za twitter

Takšna bo recimo novo družbeno omrežje Donalda Trumpa Truth Social, ki naj bi bilo lansirano še v tem mesecu.

“Tako. Tviti predsednika Trumpa so bili preveč celo za twitter, zato so mu odstranili račun. In zdaj bo vzpostavil svoje lastno družbeno omrežje, ki ne bo regulirano. Sledilo mu bo veliko ljudi. To se je zgodilo že v drugih državah, kjer so avtoritarne vlade vzpostavile svoje kanale na družbenih omrežjih. Kdo bo reguliral njihova lastna omrežja, če države ne zmorejo nadzorovati googla, facebooka in drugih? Mislim, da bo ekstremno težko regulirati te nove zasebne medijske kanale. In na njih ne bodo imeli nobenih pravil, ali naj bodo ljudje pripadni družbenemu konsenzu ali ne. Najverjetneje bodo lahko objavili najrazličnejše nezaslišane stvari in nihče jim ne bo oporekal.

Ti ljudje bodo živeli v vzporednem medijskem ekosistemu. In v najslabšem primeru se bo izoblikoval del družbe, ki ga ne bomo mogli več doseči z znanstvenimi dejstvi, ker nam ne bodo več verjeli. Verjeli bodo stvarem, ki niso v skladu z zakonitostmi akademskega sveta. Ne pravim, da se bo družba razdelila na pol, vsaj upam, da ne.

Tukaj moram biti previden, ampak pomislite na primer Kitajske, kjer je uporaba družbenih omrežjih zelo nadzorovana. Uporabljajo jih pravzaprav za izobraževanje družbe. Za vnovično pisanje zgodovine. Veliko povprečnih Kitajcev ve, da so družbena omrežja, ki jih v večini uporabljajo, regulirana s strani vlade in vedo, da tam ni predstavljena ultimativna resnica. Tam je novinarje, državljane, znanstvenike veliko težje slišati. Te prakse lahko posnemajo tudi drugi avtoritarni režimi povsod po svetu. To me skrbi. To ni dober razvoj.”

Matej Simič, Večer

---