Horror vacui

Težava s fobijami je, da človeku onemogočajo normalno vsakodnevno delovanje. Če prodajaš banane po spletu, potem s tvojimi fobijami najbrž nihče ne bo imel večjih težav, če pa je tvoje vsakodnevno delovanje vodenje države, potem stvari niso tako preproste. In to je zelo dobro vidno na primeru jasno izražene in neozdravljive murglofobije in splošne komunofobije pri kombrikoli iz kleti na Trstenjakovi. Je pa res, da jim vsaj zaprti prostori ne delajo težav. Strah pred zaprtim prostorom ali klavstrofobija je namreč ena najpogostejših fobij. Nekje sem prebral, da je menda takoj za strahom pred višino in tistim pred letenjem.

No, pravzaprav to niti ni pomembno in vsekakor nimam ne znanja in tudi ne namena razpredati o strahovih in fobijah, o njihovih vzrokih in posledicah. Ta uvodna miselna in besedna telovadba je posledica razmišljanja ob opazovanju najnovejšega dogajanja okrog načrtovanja posegov in rabe prostora na in ob obalni cesti med Izolo in Koprom. Namreč, ko so kakšno leto nazaj fanfare od blizu in daleč pozdravljale “osvoboditev” obalne ceste in njeno vrnitev ljudem, me je po prvem navdušenju, da ob morju ne bo več prometa, hrupa in izpušnih plinov, prevzel občutek nelagodja. Kaj pravzaprav pomeni, da bomo prostor obalne ceste vrnili ljudem? No, resnici na ljubo je bila cesta tudi do tedaj namenjena izključno ljudem, le da so bili ti na in ob njej v avtomobilih, avtobusih in tovornjakih, na motorjih, kolesih ali na lastnih podplatih.

Tako kot so nekateri slikarji svoja platna napolnili do zadnjega kotička z ljudmi, živalmi, zgradbami, drevesi in še zadnji delček modrega neba na platnu prekrili s temnim oblakom, tako “razvojniki” ne prenesejo praznega, ali bolj natančno, neurbaniziranega prostora.

Se pa “vrniti ljudem” res dobro sliši. In žal ljudje to vzamejo zares in dobesedno, predvsem na podlagi široko uveljavljenega prepričanja, da smo “masters of the universe” in da je vse na tem planetu tu zgolj nam v veselje in užitek. Posebej vzamejo to zares načrtovalci razvoja in tisti, ki načrtovalcem razvoja načrte razvijajo in rišejo. Če si sposodim izraz iz likovne teorije, bi rekel, da se pri enih in drugih namreč vztrajno pojavlja nekakšen strah praznega prostora - horror vacui ali po grško kenofobija, strah pred praznim. Tako kot so nekateri slikarji svoja platna napolnili do zadnjega kotička z ljudmi, živalmi, zgradbami, drevesi in še zadnji delček modrega neba na platnu prekrili s temnim oblakom, tako “razvojniki” ne prenesejo praznega, ali bolj natančno, neurbaniziranega prostora.

Prostor med Izolo in Koprom seveda ni prazen. Tam je morje in pod njegovo gladino krhek preplet morskih organizmov in življenjskih okolij. Tam so valovi, tam je zaliv, nad njim se belijo Alpe, tam so drevesa in tam so ljudje, ki se lahko brez neke silne dodatne urbane opreme in motenj predajajo šumenju valov, pišu vetra, lastnim mislim in pogledom. Tam lahko odmislijo mestni vrvež, kafiče, reklamne napise, dizajnerske lesene klopce, pitnike in fontane ter se preprosto usedejo na kamen in ob pogledu na obzorje sprostijo svoje misli. Ogljični odtis? Ga ni. Raba naravnih virov? Trajnostna.

No, pri občinskih razvojnikih ter njihovih prišepetalcih na razvojnih agenturah in spodbujevalnikih podjetništva vse to ne šteje, zadeve vidijo drugače. Tako zelo drugače, da si ob njihovih vizijah skorajda želim, da bi se na obalno cesto vrnil motorni promet. Kaj lahko se namreč zgodi, da bodo posledice “urejanja” območja obalne ceste med Izolo in Koprom za morje in morsko obrežje bistveno bolj uničujoče od vplivov motornega prometa. Najbrž si lahko vsak predstavlja, kaj bi za morje in morsko obrežje, njuno dojemanje in uživanje pomenili številni pomoli, pristani za lokalni potniški promet, osvetlitve, plavajoče ploščadi, privezna mesta, gostinski lokali, dostopi do morja za vodne športe, podvodni muzej, razširitve obale za kopanje, servisni objekti ipd. Vse to in veliko tega je namreč moč videti v Osnutku programskih zasnov za območje obale Koper-Izola, dokumentu, ki je menda nastal v okviru projekta na temo morskega prostorskega načrtovanja, imenovanega MSPMed.

Ogljični odtis? Velik. Raba naravnih virov? Potratna in škodljiva. Da bo mera polna, so se “razvojniki” očitno odločili, da bo vsak načrtoval na svojem vrtičku, Koper z lokacijskim načrtom iz leta 2005, Izola pa z novim podrobnim prostorskim načrtom. Toliko opevani regionalni razvojni plan, ki bo celovito obravnaval obalo med Izolo in Koprom, je očitno končal na dnu zaliva. In kot da ta nepotrebna dodatna urbanizacija obale ne bi bila dovolj, grozi zalivu oziroma kar celotnemu slovenskemu morju še ena “trovata geniale” ministra za zunanje zablode in ribarjenje v kalnem, Anžeta Logarja - Ribiča.

Ta kljukec se namreč na tiho, stran od oči ribičev, mimo odgovornih na ministrstvu za kmetijstvo in tistih na ministrstvu za okolje z južnimi sosedi dogovarja o tem, da bi lahko dobra dva ducata hrvaških ribičev lovila vse tja do Debelega rtiča. Magari z strgačami ali po domače ramponi, kakor to počnejo v svojem morju. Pri čemer se v zvezi s to zadnjo ministrovo zunanjo zablodo vsi sprašujejo zgolj o tem, ali je to njegovo dogovarjanje v skladu z arbitražnim sporazumom. Nihče se pa ne vpraša, kaj to pomeni za ribje staleže in staleže drugih morskih organizmov, da o ohranjanju biotske raznolikosti in integritete bentoških življenjskih okolij slovenskega morja niti ne govorimo.

Je pa ohranjanje vsega navedenega osnovni pogoj za doseganje dobrega okoljskega stanja morja, ki ga zapoveduje morska direktiva. A glede na to, da nas Anže Logar - Ribič in Janez Janša - Zastarani postavljata na višegrajsko stran Alp in na breg Balatona, je morje verjetno postranskega pomena. No, morda nas pa reši visoka plima. Kaže, da bo v nedeljo, 24. aprila, zelo visoka.


Preberite še


Najbolj brano