Madžar, Srb in Slovenec, goli in potni
Potem ko sta me možakarja, kakor jaz ovita samo v brisačo, le zvabila noter in sem se med njima sam pri sebi nasmehnil nesporazumu, sem globoko vdihnil, da je v pljučih zapeklo, se kar sede malo pretegnil, da so kapljice gladko spolzele po koži, in se skozi polmrak meglene sopare zastrmel v jasne spomine ...
Huh, sem si tiho prikimal v vročini, res, koliko dehtečih pomladi in vročih poletij se je odtlej že prevesilo v tožne jeseni in tihe zime, koliko prijateljev, znancev, koliko dragocenih ljudi je žal že odšlo in koliko politikov žal še ni, kaj vse so v tem času pokradli, zapravili, zagonili, koliko bi jih moralo že zdavnaj odstopiti, pa se kot klopi oklepajo položaja, plače in abonmaja v poročilih, koliko protestov je že zarohnelo in onemelo, po kolikih volitvah smo se že križali in po kolikih se še bomo, ne da bi se kaj naučili, da, da, marsikaj je minilo in mnogokaj bi moralo, odkar smo sedeli v prav takšni sopari, mlajši in bolj zeleni, zato pa tem glasnejši.
Tistih dveh, ki naj bi bila za Slovence in Madžare ta hip najpomembnejša, nisva niti omenila. Včasih je dobro govoriti o vsem drugem, kar nas bogati.
Tisto zimo je naša brkinsko-kraško-cerkljanska klapa sklenila, da jo mahnemo v toplice. Nekatere je bilo najprej treba prepričati, da se bomo fino imeli tudi tam, da nam ni treba čakati na revmo, niti poškodba ni nujna, še zdaleč ne bomo edini mladi in zatorej še bolj čudni kot sicer, saj v vročih kotlih in pod umetnimi slapovi uživa nemalo naših vrstnikov. Tudi punce, tudi. Ajde, pa gremo, smo plosknili, pognali katrco, skočili v kopalke ... in se že tresli od smeha in brbotanja vode.
Med čofotanjem se je nekdo na lepem domislil, da bi veljalo izkusiti še - savno! Tistega je bilo poprej spet treba malo masirati, ampak naposled smo bili za. Ne da bi se seznanili s šegami in navadami, smo telebnili v svet savn, kar v kopalkah. Eden je že začel težko dihati in prikimavati, huh, to pa je to, vroče, zdravilno, nakar mu je drug poznavalsko pojasnil, da stojimo šele na hodniku in da se parna kopel skriva za tistimi vrati. Pa smo jih odprli. V prvega je buhnila tako gosta sopara, da je obstal in se zasukal, ma ni šans, noter me ne spravite! Drugi smo ga pehali naprej, zadnjemu v četici ni bilo nič jasno, pa mu je prvi čez vse zavpil, da je tu peklensko, obrnimo se, bejžmo stran! Zagozdili smo se na vhodu, se pričkali in prepričevali, bomo pa ja preizkusili tega hudiča, tudi kaka krepka je padla v debati, dokler je ni pretrgal neznani glas, ki je iz megle zarohnel, da moramo zapreti vrata, ker se prostor hladi in para beži. Nekoliko užaljeni smo zlezli noter in za sabo zaprli vrata. Drug neznani glas je mrmraje navrgel, da je to turška savna, v katero vstopiš ne le hitro, ampak tudi nag - ne v kopalkah! Še bolj užaljeni smo, neuki junci, težko dihali in gobezdali, kako strašno in nemogoče je tu. In se zarežali, ko je kompanjon zagodel: “Jebela, tle je ku v savni!” Nakar je spet zarobantil prvi glas, nas podučil, da je poleg hitrosti vstopa in izstopa ter golote nujna tudi tišina. Več ko toliko pravil in sopare nismo prenesli, hitro in v skladu z vsemi drugimi pravili smo izstopili.
Prav dolgočasen se samemu sebi zdim, ko zdaj včasih, redko, pa vendarle, lepke vonjave eteričnih olj vdihavam tiho, rutinskih gibov, zaprtih oči - nič ne vidim in nihče me ne opazi. No, ni čisto res ...
Pred nekaj dnevi je receptorka v hotelu potrdila prihod dveh prijateljskih družin in nam povedala, da si starši lahko po smučanju privoščimo tudi savno. Četudi smo se tovariši iz zgornjih odstavkov že zdavnaj raztepli in sem vedel, da se sam ne bom tako zabaval, sem pograbil priložnost. Zgledno nag sem kmalu sedel v turški, snažno uporabljal prho, si tekočino vračal s čajem, se tiho šetal vzdolž orošenih komor ... Nakar se mi na lepem neki sotrpin, takisto ovit v brisačo, zapeljivo nasmiha in z glavo namiguje, vabi, naj se mu pridružim v finski savni. Ne, hvala, sem odkimal, s tem sicer ni nič narobe, ampak nisem za. Razumevajoče je prikimal in že vabil bradatega gospoda, ki je ga prineslo mimo. Ta je brez pomisleka skočil noter. Debelo sem gledal, kako za sabo zapirata vrata. Šele tedaj sem na njih opazil napis z vabilom k zaužitju programa s savna mojstrom.
O, to pa, to, sem hitro skočil. In možakarja ujel v akciji: eden je že mahal z brisačo, drugi je užival v valovih toplega zraka, prav nič tiho. Padla sta v standardni koronaklepet. Razumel sem, da je mojster Srb iz Bosne, bradati gost pa Madžar. Soglašala sta, učitelj telovadbe na slovenski šoli in profesor fotografije v Budimpešti, da je pouk na daljavo otrokom povzročil ogromno škode. Vključil sem se, pogovor je lepo tekel, savna mojster je vihtel brisačo in za povrh še zmogel povzeti zgodovino Balkana od Osmanskega cesarstva do danes. Soglašali smo, da je balkanski kotel hujši od še tako peklenske savne. Da o Ukrajini niti ne govorimo! Zatem sem Madžara presenetil s podatkom, da so Molnárjevi Dečki Pavlove ulice, ki smo jih pred nekaj leti ponatisnili, izjemno priljubljena mladinska klasika tudi pri nas, sploh med pisatelji. Ko sem omenil, da sem imel čast spoznati dva madžarska dobitnika nagrade vilenica, je prikimal, ja, Péter Nádas in László Krasznahorkai sta vrhunska pisatelja. Priporočil mi je starejšega: Jenö Rejtö je objavljal pod psevdonimom P. Howard in zaradi judovskega rodu moral umreti med drugo svetovno vojno.
Brisača je divje plapolala, medtem ko sva klepetala, ne da bi koga motila, brez konca in kraja. A tistih dveh, ki naj bi bila za Slovence in Madžare ta hip najpomembnejša, nisva niti omenila. Včasih je dobro govoriti o vsem drugem, kar nas bogati.