Massi: “Slokarjeva je kolajno vrgla v smeti. In to zlato.”

Z alpskim smučanjem ni tako obseden, kot nekateri mislijo. Dvakrat se je sicer med igrami v Pekingu tudi zbudil navsezgodaj, a je bilo to tudi vse. Vseeno ostaja Goričan Andrea Massi, snovalec šampionske zgodbe Tine Maze, še vedno zelo blizu dogajanju v belem cirkusu.

Ste v minulih olimpijskih dneh spremljali samo alpsko smučanje?

“Ne, spremljal sem tudi tek na smučeh, presenetljivo pa sem rad gledal curling, saj mi je bila Stefania Constantini všeč zaradi osredotočenja in resnosti.”

Kakšen tip gledalca ste pred televizorjem?

“Tekem ne znam gledati sproščeno, takoj padem noter. Ker pa sem vse to že dal skozi, se ne mislim več razburjati. Predvsem ne za druge.”

Andrea Massi

Kdo je v alpskem olimpijskem sporedu pri vas pustil najmočnejšo sled?

“Čustveno sem bil najbližji Žanu Kranjcu, saj sem z njim tudi sodeloval. Imel je fizične in psihične težave. Vemo, da mu je umrl oče, pestile so ga zdravstvene težave, zamenjal je serviserja. A je Žanu kljub vsemu uspelo v pravem trenutku dokazati, koliko velja. Z veseljem spremljam tudi Marca Odermatta, ki tekmuje na smučeh proizvajalca, s katerim tudi mi še vedno sodelujemo.”

Med tekmovalci pekinških iger je bila v prvem planu tudi srebrna v smuku Sofia Goggia. Kako ste spremljali njen nastop?

“Dokazala je, kaj zmorejo ljudje s tistega konca. Iz Bergama je doma tudi moj nekdanji sodelavec Livio Magoni, pa Goggin serviser Babi (Barnaba) Greppi. To so delovni ljudje, posebni, vztrajni. Osebno nisem verjel, da bi lahko res osvojila kolajno, nisem stavil niti na njen nastop v Pekingu. Videl sem padec v Cortini, saj sem bil na tekmi. A me je presenetila. Dokazala je, da se vse da, če je človek tako fokusiran in tako močan, da zdrži take bolečine. Njeno olimpijsko smučanje gotovo ni bilo brez bolečin.”

“Tina Maze je bila osredotočena na zlato kolajno in z njo tudi vsa spremljevalna ekipa. Mi nismo nikoli razmišljali o bronu, ker si potem lahko takoj četrti ali peti.”

Je vrhunski šport tako krut, da je včasih zdravje zapostavljeno?

“Prvemu, ki je uspela tako rekordna vrnitev, je bil Pirmin Zurbriggen v obdobju, ko je bila operacija meniskusa bolj travmatična, kot je danes. Sam sicer ne bi označil športa za krutega, to ni prava beseda. Šport je najbolj realno zrcalo življenja. Zato je dobro, da se mladi ukvarjajo s športom, ne glede na to, če bodo uspeli ali ne, bo pa to zanje vsekakor velika šola za življenje. Športnik mora biti pripravljen, imeti mora spremljevalno ekipo in predvsem živeti v realnosti. Danes žal veliko staršev sili otroka v šport, zakrivajo pa realnost. Kar ni dobro.”

Presenetljiva je zgodba Mikaele Shiffrin, ki je računala na več kolajn, a ostala povsem praznih rok. Kako ste spremljali njene nastope in odstope?

“To ni več tista Shiffrin, ki nam je pri 18 letih 'ukradla' slalomski globus v Lenzerheideju. Takrat me je zares presenetila, kako je zdržala ves pritisk. Ne poznam pa odgovora, zakaj ni več taka. A tudi ona je samo človek”

“Žan Kranjec ima svojo ekipo, ki deluje. In to me veseli. Ostalo pa ne deluje. Zdaj se sicer hvalijo s petim mestom Andreje Slokar v slalomu, a resnici na ljubo je ona kolajno vrgla v smeti. In to zlato.”

Zakaj Tina Maze nima bronastih kolajn z velikih tekmovanj?

“O tem smo se zadnjič na večerji pri nas pogovarjali tudi z Albertom Tombo. To so ljudje, ki ciljajo izključno na zlato, če zgrešijo, so srebrni. Tina je bila osredotočena na zlato kolajno in z njo tudi vsa spremljevalna ekipa. Mi nismo nikoli razmišljali o bronu, ker si potem lahko takoj četrti ali peti.”

Bi vaš sistem deloval pri kateri drugi tekmovalki?

“Da, bi deloval, a bi moral biti tekmovalki ali tekmovalcu prilagojen. To je bil sistem s strokovno in znanstveno osnovo. Sistem, ki deluje in prinaša zmage, je sistem, ki ima prav. Ko opazujem ostale, vidim napake. Te napake pa so predvidljive, govorim tudi o poškodbah …”

Kaj vas največ moti? Kakšne napake opažate?

“Predvsem opažam moteče faktorje, ki v smučanju niso dobrodošli. Od novinarjev do reklame in telefonov v času treninga in med tekmovanji. Pri tem nisem bil popustljiv. Ko se je Tina preveč ukvarjala z omrežji in s telefonom, je izgubila fokus. Ko je funkcionirala popolno, po mojem sistemu, je v eni sezoni svetovnega pokala osvojila 2414 točk.”

Je bil Žan Kranjec res edini Slovenec, ki je v Pekingu lahko posegel po kolajni v alpskem smučanju?

“Edini. Ko sem še sodeloval s smučarji, sem Žana vprašal, ali želi zmagovati ali biti petnajsti. Takrat me je nekoliko čudno pogledal. A zdaj ima kolajno. To je delo Klemna Berganta, ki sem mu tudi čestital. Za uspehom pa stoji predvsem sam Žan. On dela izven sistema: že res, da je Bergant zvezni trener, Žan pa ima kljub temu svojo ekipo, ki deluje. In to me veseli. Ostalo pa ne deluje. Zdaj se sicer hvalijo s petim mestom Andreje Slokar v slalomu, a resnici na ljubo je ona kolajno vrgla v smeti. In to zlato.”

Torej bi bila Slokarjeva zmožna takega rezultata, kajne?

“Z raznimi bi-ji in če-ji v športu ne gre. Sicer ne vem, če se vsi tega zavedajo. Naslednja olimpijska kolajna bo na voljo šele v Cortini čez štiri leta. To pa je izredno dolgo obdobje. Slokarjevo še ogromno ur loči od prihodnje olimpijske priložnosti. Ponujene priložnosti pa ne smeš tako zapraviti.”

Slovenija se je znova pokazala kot svetovni športni fenomen s sedmimi kolajnami, med njimi dvema zlatima. Vedno ponavljamo, da so Slovenci športni narod, da je v šolah športna vzgoja kakovostna. Je še kaj, na kar pozabljamo?

“Šola je na prvem mestu, sledijo še lakota po uspehu, želja po kolajni, nihče ne išče izgovorov. Tu so družine, volja, mlada država ... Pred dnevi sem se pogovarjal z znanci in govorili so mi o sreči. To pa nikakor ne velja, za uspehi je le znanje.”

Veronika Sossa, Primorski dnevnik

---