Zgodba o vztrajnosti in volji

Kolesarstvo v Sloveniji doživlja silovit razmah. Uspehi, kakršne žanjejo Tadej Pogačar, Primož Roglič in drugi, bi se še na prelomu tisočletja zdeli kot znanstvena fantastika. Valter Bonča je bil med prvimi, ki so v devetdesetih letih orali ledino v poklicnem svetu kolesarstva, v katerega so otroci socializma komaj pokukali. S piscem Gregorjem Pavšičem je v biografiji sklenil krog, ki ga je kot kolesarskega samorastnika iz domače Idrije popeljal do uresničitve deških sanj.

Prehojena - oziroma prekolesarjena - pot je pomembnejša od cilja, to pri Valterju Bonči ne zveni kot oguljena fraza. V njej se zrcali značajska poteza idrijskega fantiča, ki je v poganjanju pedal našel tudi življenjski pogon. Biografij v knjižni obliki posameznikov, ki so pustili večji ali manjši pečat v družbi, ne manjka. V njih se bolj ali manj posrečeno ob osebnih izkušnjah razkrivajo tudi pogledi protagonistov, njihova umeščenost v družbo in odnos do nje. Gre torej za širši kontekst odraščanja, ne le telesnega, pač pa tudi duhovnega v izkustvu, ki jih je oblikovalo, osrečilo ali tudi prizadelo. Pri Bonči je zamisel o knjigi, v kateri se prepletata športna in življenjska zgodba, zorela že nekaj časa. Na to je beseda nanesla tudi maja 2017, ko je v pogovoru za 7. val razkril nekaj svojih aktualnih pogledov na kolesarstvo. Povod je bila 100. izvedba dirke po Italiji.

Znameniti Giro je bil za kolesarske zanesenjake, zlasti tiste, ki s(m)o živeli ob meji oziroma na Primorskem, v osemdesetih letih dirka vseh dirk. Približala nam jo je televizija z dostopnimi italijanskimi programi in pa seveda Gazzetta dello sport, eden najbolj znanih športnih časopisov na svetu. Prav prepoznavni rožnati časnik je nato obarval tudi tritedensko dirko. Najboljši na Giru je oblekel rožnato majico. Slovenijo oziroma Primorsko bo maja obiskala še drugič v dveh letih. Lani je poskrbela za praznični utrip na Goriškem in v Brdih, letos pride v Posočje oziroma v Kobarid, kjer se je začela tekmovalna pot Bonče.

Z Girom na Col

Knjižna oziroma kolesarska poglavja se v biografiji ne vrstijo premočrtno. Vsako je posvečeno določenim dogodkom, osebam, občutkom, dirkam, predmetom, ekipam, krajem, vzponom, padcem, številkam, prelazom, (ne)srečam, odnosom ter kolesarski strasti in vrednotam. Vse to in še več je zaznamovalo športno in življenjsko pot 54-letnega Bonče. Še vedno je neločljivo povezana s kolesom, tudi po zaključku tekmovalnega udejstvovanja leta 2005.

Gregor Pavšič: Valter Bonča - 700.000 kilometrov, samozaložba, 300 strani, cena: 25 evrov

Črno-beli svet v sedemdesetih letih je bil vendarle drugačen. “Kot da bi bilo tistih devet kilometrov, ki peljejo iz Idrije navkreber proti Godoviču naš zid pred zunanjostjo. To je bilo preprosto okolje, kjer smo imeli malo, a spet vse, kar smo zares potrebovali. Ta naš svet je bil še nekaj deset let oddaljen od interneta in vsakdana s telefonom v roki. V takem svetu sem se kot najstnik počutil svobodnega. Takrat sem spoznal kolo. Usedel sem se nanj, postal sem svoboden. Kolo je bilo kot življenjska lekcija odraščanja in vzgoje,” se v enem uvodnih poglavij spominja Bonča. Takrat si ni predstavljal, da bo leta 1994 na njemu dobro znanih cestah čez Col in nato proti Črnemu Vrhu in Godoviču med množico navijačev vrtel pedala ob Miguelu Induráinu in ostalih asih na slovenski etapi Gira.

Dragocena zapuščina

Marsikaj pa zlasti gledalcem (pred malimi zasloni) ostane skrito. Vsak kolesar ima svojo zgodbo, verjetno bodo o športni preobrazbi Primoža Rogliča iz smučarja skakalca v vrhunskega kolesarja prej ali slej posneli tudi film. Tadej Pogačar pa se utegne v anale vpisati kot najboljši v sodobnih kolesarskih časih.

Prav poseben pečat je pustil tudi Bonča, zato je njegova biografija, izdana konec lanskega leta, tudi zapuščina novim kolesarskim rodovom. Zgodba o vztrajnosti in volji, a tudi naporu in trpljenju. Vse to je (bilo) kolesarstvo.

Resda so časi neprimerljivi, svet se pod vplivom tehnologije in hitrega prenosa podatkov spreminja in z njim tudi kolesarstvo, ki pa ohranja svoje bistvo. Že od malih nog je prevzelo tudi Bončo. Njegovi opisi so svojevrsten pričevalec časa in kolesarskih začetkov v Idriji. Še preden je po številnih zapletih prišel do tekmovalnega kolesa in spodobne oprave, se je vsak dan kot zanesenjak odpeljal z običajnejšim kolesom iz Idrije proti Godoviču. Večkrat se je po tekmah vračal iz Kobarida v Idrijo ponoči in preizkušal svoje meje na treningih tudi v vse prej kot prizanesljivih vremenskih in cestnih razmerah. Bonča je bil prvi idrijski športnik na olimpijskih igrah. Leta 1988 je zastopal jugoslovanske barve v Seulu, svojevrstna prelomnica pa je bilo leto 1989, ko je prvič zmagal na dirki po Avstriji. Bonča je zapustil domačo Idrijo ter se podal čez severno mejo med profesionalce.

V Avstriji si je nato odprl vrata Italije, ki je bila pred tremi desetletji obljubljena kolesarska dežela. Z nastopom na Giru je prišel tja, kamor so ga v otroških letih popeljale sanje. Dirka po Franciji mu žal ni bila usojena, zato pa je utiral pot svojima nekdanjima idrijskima sosedoma in kolesarskima naslednikoma Borutu Božiču in Janu Tratniku. Z močjo telesa in duha. Ter seveda z odrekanjem in družinskim prilagajanjem v nomadskem življenju kolesarja kot večnega popotnika.

---