Nevladniki, nekulturniki, nesramniki

Nevladne organizacije na področju kulture, znanosti, socialnih in humanitarnih dejavnosti so steber in hrbtenica naše družbe. Pika. Neumno je, da se moramo sploh pregovarjati o tem, ampak žal živimo v državi, kjer predsednik vlade nonšalantno, na družbenem omrežju, porine v blato na stotine ljudi, ki si v svojem prostem času prizadevajo izboljšati življenje sočloveka.

Učenci in študenti, ki se naslednje leto vpisujejo na srednje šole ali fakultete, hitijo po informativnih dnevih. Letos so ti v znamenju covida. Običajno pa tri vogale poklicnega orientiranja nosijo dijaške in študentske organizacije, ki s svojimi prostovoljci vodijo in usmerjajo mlade iskalce informacij. Isti ljudje “brucem in fazanom” pomagajo tudi, ko se vpišejo v prvi letnik. Organizirajo dodatne dejavnosti, vabijo na dogodke, nudijo tutorstvo in podporo.

Nekatere slovenske politične sile, med njimi prevladujejo tiste, ki trenutno sestavljajo vlado, že leta ponavljajo, kako so nevladne organizacije družbeni paraziti. Ker da se na račune društev in zavodov netransparentno steka na milijone davkoplačevalskih sredstev.

Ne le, da se vladne pravljice o domnevnem parazitstvu nevladnega sektorja ponavljajo kot pokvarjena plošča. Uničevanje nevladnikov se stopnjuje in dosega vrhunce, ali bolje rečeno dna, ki jih je težko dojeti.

Kdor je bil kdaj član kakšnega gasilskega društva ali pevskega zbora ali prostovoljec v kakšni humanitarni organizaciji, ve, da v društvih, zavodih in fundacijah te domnevne bogatije ni videti. Da tako iz občinskih proračunov kot iz razpisov ministrstev denar priteka po kapljicah. Da je vse težje dobivati sredstva za redno delovanje. Da je treba vsako leto pisati projekte, na odločitev o dodelitvi tistih nekaj sto ali tisoč evrov čakati mesece in nato natančno poročati o vsakem porabljenem centu.

Kdor je bil kdaj član kakšne nevladne organizacije, tudi ve, da društva in zavodi za tistih nekaj sto ali tisoč evrov na leto opravljajo dejavnosti v javno korist, ki jih država ne zmore ali noče. Teh je preveč, da bi ji lahko našteli. Nevladne organizacije s svojimi prostovoljci gasijo požare, rešujejo ponesrečence, skrbijo za zapuščene živali, vzdržujejo in obnavljajo kulturno dediščino, odpirajo knjižnice, muzeje in družabna središča, pomagajo starejšim. Morda je najbolj zgovoren primer civilne pobude, ki je v najbolj kritičnem trenutku naredila najbolj ključno potezo za javno varnost: ustvarila covid sledilnik. Platforma, ki je bila v času epidemije daleč najpomembnejše orodje za soočanje s posledicami širjenja okužb, je bila ter ostaja delo skupine zagnanih prostovoljcev.

Ne le, da se vladne pravljice o domnevnem parazitstvu nevladnega sektorja ponavljajo kot pokvarjena plošča. Ne le, da nosilci javnih funkcij brez sramu spregledujejo na stotine dokazov o tem, da so njihove obsodbe neutemeljene in zlonamerne. Uničevanje nevladnikov se stopnjuje in dosega vrhunce, ali bolje rečeno dna, ki jih je težko dojeti.

Predsednik vlade, ki ga je razjezila pobuda Glas ljudstva, je na twitterju objavil seznam nevladnih organizacij, ki so se pridružile pobudi. Ter ob tem cinično vprašal: “Pozna kdo kakršenkoli nacionalni dosežek kateregakoli od spodaj navedenih prejemnikov vašega denarja?” Na seznamu so, na primer, Center za slovensko književnost, ki skrbi za prevode del slovenskih avtorjev v tuje jezike, Amnesty International, Slovenska filantropija. In, kar je morda dno od dna, Društvo SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja.

SOS telefon s svojimi petdesetimi prostovoljkami vzdržuje brezplačno 24-urno telefonsko pomoč za žrtve nasilja - na SOS telefonu vsako leto pomoč išče dva tisoč žensk in otrok. Upravlja z SOS zatočišči, varnimi hišami, kamor se ženske in otroci lahko zatečejo in pobegnejo nevarnim razmeram. Nudi osebno svetovanje, brezplačno psihoterapijo, organizira podporne skupine. Izobražuje, ozavešča, javnost vzpodbuja k prijavi nasilja. Ob njihovi 25-letnici jim je predsednik države podelil medaljo za zasluge.

Premier, vodja izvršne veje oblasti, eden najvišjih varuhov javnega interesa, pa jih letos sprašuje in se sprašuje, ali so vredni davkoplačevalskega denarja.

Nasilje nad ženskami in otroki je, tudi ali predvsem zahvaljujoč sistematičnemu in vztrajnemu delu organizacij, kakršna je SOS telefon, v Evropi 21. stoletja pojav, do katerega ni tolerance. V razvitih evropskih družbah nikomur ne pade niti na kraj pameti, da bi se spraševal, ali je humanitarno delo na tem področju smiselno in potrebno.

Dobra vaja je pomisliti, denimo, kaj bi se zgodilo, če bi italijanski premier Mario Draghi tvitnil, da je nesmiselno in neumno 25. novembra na trge postavljati rdeče čevlje v znak boja proti nasilju nad ženskami. Ali če bi Boris Johnson napisal, da bi bilo treba ukiniti podporo britanskemu NSPCC (društvu za preprečevanja krutega ravnanja z otroki). Ker v Sloveniji smo, žal, na besedne sovražnosti navajeni kot pregovorno počasi kuhajoča se žaba.


Najbolj brano