Jezik - najmočnejši varuh, ki nas povezuje v narod
Človek je po naravi družbeno / družabno bitje - zoon politikon, je sodil starogrški filozof filozofov Aristotel pred 2300 leti. Zato se skozi zgodovino ves čas bori za trdne medsebojne povezave, ki mu zagotavljajo obstoj in varno preživetje. Tako si je razvil naravne “iznajdbe”: čredo, pleme, rod ... in seveda jezik, najmočnejšo vez, ki ljudi združuje v narode.
Človek je razvil še marsikaj: ob naravno izoblikovanem narodu in jeziku je ustvaril umetnost, znanost, pa državo, pravo in ustavo, množico pravil, zakonov, tehniko in uničevalno vojno. A nič od vsega tega ne bi ne nastalo ne obstalo brez jezika. Jezik je, je bil in verjetno tudi v prihodnje bo za nas, trdoživo ljudstvo pod Triglavom, zanesljiva in neuklonljiva sila, ki nas povezuje v narod. To nam dokazuje naša temna zgodovina skozi zadnje tisočletje, v katerem si še nismo mogli ali smeli omisliti države. Brez jezika skozi dolga stoletja od Brižinskih spomenikov (od leta 1000 dalje) ne bi zdržali in preživeli ne kot pleme, ne kot ljudstvo, sploh pa ne kot narod. Nikakršna država nas ne bi rešila, rešil nas je jezik. Država nima te moči.
Jezik je bil naše prvo, najpogosteje edino in edinstveno orodje, ki nas je skoz zgodovino kot pripadnike rodov, plemen in ljudstev Štajerske, Koroške, Kranjske in Primorske prerodilo na najvišjo naravno stopnjo bivanja - na stopnjo naroda. To orodje, v hudih časih pa orožje, nas je skoz temni srednji vek povezovalo in ohranjalo kot plemena, ki so govorila isti jezik.
Vprašanja za Minuto pošiljajte na naslov: joze.hocevar@primorske.si.
Ko je kdo iz plemena šel iz južnega podolja v Alpah do sobratov po dolinah, grapah in soteskah onstran zasneženega pogorja in poslušal njihov jezik, je takoj začutil, da se z njimi brez težav razume, pogovarja, dogovarja in pogaja. Uporabljali so “slovesa” (slovanske besede). Zaradi tega so o sebi rekli, da govorijo slovenske besede, “slovenja slovesa” in da so Sloveni; nekaj stoletij kasneje pa so se preimenovali v Slovence, kakor je to ime prvi zapisal Primož Trubar.
A kadar je kak Sloven zašel kam dlje na sever, na Bavarsko, je prišel med gorjane, med katerimi nobeden ni uporabljal razumljivih “sloves” (besed), temveč izraze, ki jim ni poznal pomena. Zaradi tega je o njihovih besedah rekel, da so “neme”, nerazumljive, a o govorcih teh besed, da so “Nemci”, saj ne more uganiti, kaj se pogovarjajo med sabo.
Jezik je bil naše prvo, najpogosteje edino in edinstveno orodje, ki nas je skoz zgodovino kot pripadnike rodov, plemen in ljudstev Štajerske, Koroške, Kranjske in Primorske prerodilo na najvišjo naravno stopnjo bivanja - na stopnjo naroda.
V 10. stoletju je bil naš govorjeni jezik še enovit. O tem se lahko prepričamo v Brižinskih spomenikih, ki so nastali blizu leta 1000. V njih je namreč zapisan. To ni bila več praslovanščina, ampak že nov, samostojen jezik, ki mu pravimo slovenščina. Toda v naslednjih stoletjih se njegov razvojni tok ni zaustavil, ampak je enako kot poprej po notranjih jezikovnih zakonih tekel še naprej. Tako se po kakih 300 letih dotlej enotna slovenščina razcepi v narečja. Tudi o tem se lahko prepričamo v slovenskih zapisih, ki so nastali po letu 1300. Med njimi sta najbolj zgovorna Celovški rokopis iz druge polovice 14. stoletja (ok. 1380), ki je napisan v gorenjskem narečju, in Stiški rokopis iz prve polovice 15. stoletja (ok. 1430), ki so ga stiški menihi napisali v dolenjščini. Po 400 letih torej naš jezik ni bil več enoten, ampak že deljen v narečja. Takrat seveda še nismo imeli knjižnega jezika, ki bi nas povezoval bolj trdno kot razdrobljena narečja.
V jeziku namreč obstajajo in ves čas delujejo notranje sile, ki hočejo v širino in jezik cepijo po svoje v nedogled. Tem silam s tujko pravimo, da so centrifugalne, sredobežne. A obenem proti njim delujejo enako močne nasprotne težnje, ki jezik povezujejo, enotijo in narečjem ne dovolijo, da bi drobila v sleherni pokrajini drugače. Pravimo jim centripetalne, sredotežne sile. Te si, med drugim, prizadevajo za enoten knjižni jezik.
Sredobežne sile so, na primer, starorimsko latinščino, ki so jo govorili na področjih sedanje Francije, Italije in Španije, razkosale v današnjo italijanščino, francoščino, španščino in portugalščino. Enaka usoda kot latinščino je zadela tudi praslovanščino, iz katere se je porodilo več kot deset današnjih slovanskih jezikov z množico narečij.
S temi ugotovitvami sem, spoštovane bralke in bralci, skoraj že v celoti odgovoril na vprašanje o narečjih, ki ga je poslala bralka Lidija s Krasa; o sebi je zapisala, da zelo rada bere, zanimajo pa jo ljudski običaji, stari predmeti in narečja: “Spoštovani profesor, prebrala sem vaš članek v Primorskih novicah dne 28. maja 2021. Nasmejala sem se ob besedah gospe Dese Muck 'urzi uru', kar naj bi pomenilo 'vrzi vrv'. Najprej sem prebrala to kot 'vrzi uro'. Pomislila sem, da bi ljudje na Krasu temu rekli 'vrži štrik'. Zanima me, kako bi to povedali v Prekmurju. Šla sem naokrog in ugotovila še kakšno tako narečno zanimivost. Našla sem nekaj besednih 'iger', ki bi vam in bralcem bile lahko zanimive:
'Muha me je ujela.'
'Kako te je muha ulovila?'
'Ma ne, pičila me je.'
'Kje je ta stara pila?'
'Pila je v garaži.' To je slišala gospodinja in odgovorila: 'Naj te ne zanima, kje sem pila.'
(Pila je orodje za piljenje, je pa tudi deležnik preteklega časa glagola piti, pijem.)
Zanimiv pogovor v narečju v razdalji šestih kilometrov: 'Prosim, daj mi kalanje!'
'Kaj ščenjak?'
'Ma koga, vedro mi daj!'
'Po nevihti je nastala vetrna kalona.'
'Kakšen veter je nastal?'
'Ne veter, nastala je mavrica.'
(Vetrna kalona so včasih rekli mavrici; naši nonoti še vedno uporabljajo ta izraz.)
'Nafarbal sem danes.'
'Kaj si pa barval?'
'Ma ne, nasrkal sem, pozabil sem, da ima žena rojstni dan.'
To je nekaj cvetk samo z našega primorskega konca. Zanima me, koliko narečij je v naši deželi. Zakaj ima naša materinščina toliko narečij? Zakaj so med njimi tako velike razlike? Kakšen je odnos med knjižnim jezikom in narečjem? Vesela bom, če boste odgovorili na moja vprašanja. Želim vam še polno lepih besed v vaših člankih o jeziku.”
Posrečena so narečna dvoumja, ki jih je nanizala gospa Lidija. Slovenija res ni velika, je pa zemljepisno dokaj raznolika. Ni ga, ki bi obhodil in preštel vse njene hribe, doline, ravnine, planine, gore, skrite dole, grape in soteske. Zato ni nič nenavadnega, da je razvila toliko narečij; kar 45 jih je, a tudi več, če jim prištejemo še mestne govore. V goratih, manj prehodnih predelih se namreč narečja hitro namnožijo, ker med prebivalci ni lahkotnih povezav, kot jih ponujajo širne ravnine. Če se ljudje med sabo ne srečujejo pogosto ali niti ne srečujejo, začnejo govoriti vsak po svoje. Tako in zato nastanejo in rastejo narečja.
Knjižni jezik reče “vrzi vrv”, a Primorec “vrži štrik”. In Prekmurec? Več domačinov blizu Mure je bilo potrebno vprašati, preden sem dognal, da v njihovem narečju pravijo “lüči vouže”.
Razlaga:
Štrik je naša stara izposojenka iz nemščine; pomeni vrv.
Pa velelnik lüči? Splošno je poznan nedovršni glagol lučati, lučam v pomenu metati, večkrat vreči. A prekmurščina uporablja tudi njegov dovršni par: lüčiti, ki ne pomeni metati, ampak (enkrat samkrat) vreči.
Samoglasnik “u” prekmurščina izgovori v sredini med i-jem in u-jem. Tako kot Nemci v imenu mesta München: ne Minchen ne Munchen, ampak “Muinchen”. Tak u zapisujejo kot “ü” ali tudi kot “ue”.
Vože (prekmursko vouže) je stara slovanska beseda, ki je še živa v prekmurščini; pomeni vrv.
Še dobro torej, da nam je Primož Trubar še pravi čas ustvaril knjižni jezik, ki kraljuje nad vsemi narečji in ne dopušča, da bi se pretirano cepila in se med seboj oddaljevala. Zato ga moramo spoštovati. Združuje nas in trdno povezuje v narod. Je naš najtrdnejši branik.