Zakaj je helikopter na strehi bolnišnice tudi nekaj dobrega

Nesrečni razvoj dogodkov na gori je poskrbel za to, da je bilo treba v dolini obiskati tamkajšnjo kliniko. Nekaj desetletij stara stavba je to, z urejeno fasado, spodobnim dovozom in sploh vsem, kar se od takšne ustanove pričakuje. Nič posebnega torej - dokler obiskovalcu pogled ne zatava na streho poslopja. Tam namreč oko trči ob za slovenske razmere nepredstavljiv prizor. Na streho so namontirali ogromno jekleno konstrukcijo, ki služi, pozor, pristajanju helikopterjev. “Skrunitev arhitektovega dela” in “grozljiv poseg v veduto kraja” ali “funkcionalno razmišljanje” in “hoja v korak s časom”?

Tamswegu na avstrijskem Solnograškem bi res težko rekli mesto. S svojimi niti 6000 prebivalci je to malo večja vas, kraj morda, wikipedia ga označuje za trg. Z izjemo tega, da skozenj teče še vedno delujoča ozkotirna železnica, da je v neposredni bližini nastala najbožičnejša skladba vseh časov Sveta noč in da v njegovi bližnji okolici leži nekaj res dobrih smučišč, v njem ni veliko zanimivega. Urejen, polikan, a dolgočasen kraj, avstrijska provinca, brez dvoma. In vendar opisani helidrom priča, da je v tem provincialnem Tamswegu več velikopoteznosti, odločnosti in ambicije, vsaj ko gre za urejanje prostora in za gospodarjenje z njim, kot je premore marsikatero slovensko mesto.

Naloga naprednih skrbnikov javnega prostora je njegovo urejanje na način, ki danes morda dviga obrvi, čez čas pa začne funkcionirati kot močna dodana vrednost. Temu se reče vizionarstvo.

Pri nas je drugače. Tu se premišljena velikopoteznost, ki je eden od temeljev prostorskega razvoja, prepogosto umika pritisku javnega mnenja. Ko gre za prostor, so namreč pri nas alfa in omega civilne iniciative, Marko Crnkovič jih je nekoč zlobno oklical za “vogalovarstvenike”. Takoj ko neki interesni skupini (ne nujno neposrednih sosedov) nekaj ne paše, se okliče za civilno iniciativo, zbere še nekaj podpisov in načrti, če že ne padejo v vodo, obležijo v predalu. Samo v včerajšnjem časopisu smo tako poročali o srdu Pirančanov, ki so se združili proti dvigu slemena Hotela Piran za slabega tričetrt (!) metra, in uporu prebivalcev Oseka, ki v svojem kraju ne želijo imeti novega naselja. Ker Piran, kajne, je sicer zgled urejenega mesta. Še kup drugih projektov je na Primorskem “padel” zaradi civilnih iniciativ in tudi v Ljubljani, ki ima celo podžupana-mestnega arhitekta v podobi Janeza Koželja, civilne iniciative s sklicevanjem na Plečnika že desetletje in pol blokirajo ureditev osrednje tržnice na novo in se zoperstavljajo načrtom.

Po drugi strani pa lokalne politike z javnim prostorom pogosto ravnajo, kot bi bilo njegovo urejanje ena manj pomembnih stvari med zadolžitvami občinskih vodstev. Tudi tu primerov ne manjka. V Portorožu je tako dolga leta obmorsko promenado dušil nek gostinski vrt, urejen v ponarejenem južnoazijskem slogu. Degradirani Jernejev kanal je ena večjih sramot in spričevalo zbirokratiziranosti občine in države. V Izoli so občinska vodstva tako dolgo mencala z nerazvojem območja ladjedelnice, da smo zdaj na tem, da se tja naselijo vojaki, policisti in reševalne službe. V središču turističnega mesta in to tik ob morju - res razvojni razmislek. Podobno nebulozna ideja je bila nekaj časa v obtoku v Kopru, da bi se namreč v nekdanje poslopje uprave za pomorstvo na najboljši mogoči lokaciji, v središču mesta tik ob morju, naselile službe zavoda za kulturno dediščino ali nečesa podobnega.

Koper je sploh fenomen, ko gre za odnos do javnega prostora. Niha med velikopoteznimi načrti o spiralnih nebotičnikih in umetnih kanalih skozi mesto na eni in precejšnjo brezbrižnostjo do lastnega okolja, ki smo ji priča v zadnjem obdobju, na drugi strani. Pred meseci je mesto dobilo novo garažno hišo, ki pa v veliki meri žalostno sameva. Iz starega mestnega jedra so avtomobile sicer izgnali, a z osvobojenim prostorom niso naredili nič. Za potrebe tega pisanja je bil včeraj opravljen obhod po osvobojenem ozemlju - kjer so bili nekoč avtomobili, jih res skoraj ni več, a tudi ničesar drugega ni. Prazno. Na osvobojeni prostor je treba ljudi navaditi, jih k njegovi uporabi povabiti, vanjo prepričati, a tega truda v središču Kopra ni videti. Zato pa so avtomobili pogosto parkirani pred edinim hotelom v središču mesta. Občinske službe to preverjeno tolerirajo, tudi če gre za koprske registracije, ki verjetno na pločniku ne parkirajo, da bi odložili kovčke. V času Borisa Popoviča smo se zgražali, da je dal ob vhodu na mestno plažo zarisati parkirna mesta, namenjena občinskemu protokolu. Tile zdajšnji so z obljubo nove politike ta mesta ukinili, zato pa mirno dopuščajo parkiranje na pločnikih v središču mesta. Obalna cesta je tako na izolski kot na koprski strani še vedno v veliki meri takšna, kot je bila, ko so po njej še vozili avtomobili. In tako naprej.

Odlika urejenih okolij je premišljeno sobivanje starega in novega, tudi v prostoru, sprehod po številnih urejenih mestih bo postregel s primeri. Naloga naprednih skrbnikov prostora pa je njegovo urejanje na način, ki danes morda dviga obrvi, čez čas pa začne funkcionirati kot močna dodana vrednost. Temu se reče vizionarstvo. Plečnik je imel strašne težave, ko je v središču mesta Ljubljanico ujel v betonsko korito, danes je to isto središče stvar razglednic in selfijev za instagram. Gustave Eiffel je bil s svojim stolpom, danes eno največjih znamenitosti Pariza, Francije in sveta, deležen zgražanja kulturne elite takratnega Pariza. Kako je Podrecci uspelo v Novi Gorici dokončati svojo Edo, tudi še vedno meji na znanstveno fantastiko.

Velik del Slovenije na svoj Tamsweg še čaka. A najprej ga bomo morali dopustiti v svojih glavah.


Preberite še


Najbolj brano