Tako se je začela moja gledališka pot

Prvič sem stopil na odrske deske davnega leta 1964. Kot amater, seveda. Prijavil sem se na avdicijo v Šentjakobskem gledališču. Pričakal me je takratni ravnatelj gledališča, režiser Miran Petrovčič.

Poslal me je na oder, sam pa se je usedel v zatemnjeno dvorano. “Kar dajte, pričnite,” mi je dejal in začel sem recitirati, kaj vem katero poezijo, spomnim pa se, da sem za konec govoril odlomek iz Levstikovega Martina Krpana. Ko sem končal, je zavladala grobna tišina. Stal sem na odru in čakal na rezultat. Pa ni bilo nikakršnega glasu iz dvorane. Opogumil sem se in stopil z odra. Zagledal sem gospoda Petrovčiča, kako mirno spi v tretji vrsti. Ojunačil sem se in ga potresel.

“Končal sem,” sem mu dejal.

Odprl je oči, me nekaj časa gledal in rekel: “Sprejeti ste. Prvo vajo imate v ponedeljek.”

Tako se je začela moja gledališka pot, ki me je vodila iz Šentjakobskega gledališča k lutkam, na Akademijo in v Novo Gorico, kjer sem po 50 letih zaključil kariero.

---