Radijska igra si zasluži, da bi jo stroka redno spremljala

Dramaturg, gledališki in radijski režiser ter urednik Uredništva igranega programa na Radiu Slovenija Alen Jelen je vrata ljubljanskih in občasno koprskih studiev pred letom dni odprl tudi za koprske gledališke ustvarjalce. Z njimi je posnel več literarnih oddaj, v sodelovanju z Gledališčem Koper pa prvo letošnjo zvočno knjigo, roman Veliki Gatsby, ki bo v prihodnjih dneh izšel pri ZKP RTV Slovenija - založbi kakovostnih programov. Radijski poslušalci mu bodo od jutri dalje lahko prisluhnili v nizu oddaj Oprta knjiga na 3. programu Radia Slovenija.

Radijska igra velja za avtohtono radijsko umetniško zvrst, a vendar: do katere meje je primerljivo pisanje za oder oziroma radio? Kaj v polju dramatike ponuja radijska igra, česar dramsko pisanje ne, in obratno?

“Tako radijska igra kot dramska uprizoritev izhajata iz povsem primerljive osnove - dialoške strukture besedila, ki je že v svoji osnovni zamisli snovano in pisano za uprizarjanje - zato je tudi princip pisanja podoben. Sodobna dramska besedila lažje priredimo tudi za radijsko uprizoritev. A razlike kljub temu ostajajo. Didaskalije, kot jih poznamo iz dramskih predlog, so za radijski medij neuporabne, zato morajo biti 'prevedene' v zvočno sliko. Če poenostavim: v gledališču gledalec vidi, kdo je vstopil v prostor in dramski lik, četudi ta ne spregovori, loči na primer po kostumu - v radijski igri pa je ta vstop treba slišati in iz replik drugih likov tudi izvedeti, kdo vstopa v prostor. Na prvi pogled se zdi, da bi lahko poslušalci radijske igre like razločevali po glasu, a vemo, da človeško uho in možgani brez težav razločijo štiri, pet glasov, pri večjem številu pa je njihova identifikacija, s tem pa tudi razločevanje likov - težja. Nepisano pravilo avtorjem radijskih iger zato veleva, da omejijo število likov, precej manj omejitev pa ima radijska igra pri izbiri in menjavi 'prizorišč'. Najpomembnejše za radijske igre je, da avtorji pri pisanju ne 'gledajo', temveč poslušajo.”

Omenili ste priredbe dramskih besedil za radio? Gre za ustaljeno prakso ali prej za izjeme?

“Klasična dramska besedila za radijsko predvajanje potrebujejo kar nekaj posegov, pogosto tudi krajšav in priredb; postdramsko pisanje, ki ukinja klasično dramsko formo, pa je medija približalo do te mere, da so nekatere radijske igre brez večjih dramaturških posegov in priredb dočakale tudi svoj radiofonski krst. Sam sem pred nekaj sezonami na odru Slovenskega mladinskega gledališča v sodelovanju z Radiem Slovenija uprizoril Fassbinderjevega Grešnega kozla kot radiofonsko raziskavo. Nastala je zanimiva hibridna forma radia in zvočnega gledališča.”

“Premiernemu predvajanju radijske igre prisluhne več ljudi, kot ima ljubljanska Drama vseh abonentov. K temu številu velja prišteti še vse uporabnike spleta, ki radijsko igro na naši spletni strani lahko slišijo še trideset dni po radijskem predvajanju.”

Alen Jelen

režiser in radijski urednik

Poteka študij radijske igre podobno kot študij predstave? Se radijska igra začne tam, kjer se v gledališču končajo bralne vaje?

“Ko režiram v gledališču, igralce na zadnji bralni vaji vedno prosim, naj besedilo še zadnjič preberejo v celoti. Poslušam jih z zaprtimi očmi in velikokrat dobim občutek, da poslušam interpretacije za radijsko igro, sicer 'suho', brez zvočne in glasbene podlage, vendar z igralci, ki so že ponotranjili svoje like, materijo. Žal na našem radiu časa in denarja za toliko bralnih vaj, kolikor jih imamo v gledališču, nimamo. Režiserji moramo biti zato na snemanje dobro pripravljeni, podrobno moramo pojasniti igralcem, kaj od njih želimo, nato pa moramo na eni ali največ dveh bralnih vajah z njimi pregovoriti in urediti besedilo ter ga na naslednjem srečanju, računajoč, da se bo igralec z besedilom in likom ukvarjal doma, tudi posneti. Tuje radijske postaje, kakršni sta na primer angleški BBC in nemški nacionalni radio, ki se ponašata z dolgoletno tradicijo snemanja radijskih iger in imata zato tudi lastno radijsko dramsko skupino, si lahko privoščijo več bralnih vaj, lektorsko vajo, vaje pred mikrofonom ... Takšnega razkošja, kot smo ga v obdobju med obema vojnama in še nekaj časa po vojni poznali tudi pri nas, ko je na Radiu Ljubljana delovala igralska družina, si danes ne moremo več privoščiti, zato so igralci, ki z nami redno sodelujejo, izurjeni in radijsko igro posnamejo v zgolj enem, dveh terminih.”

V gledališčih smo vajeni, da v branje in z njim v morebitno uprizarjanje vsako sezono dobimo kar nekaj dramskih besedil domačih avtorjev. Koliko avtorjev se pri nas ukvarja samo s pisanjem radijskih iger?

“Takšnih avtorjev je pri nas vse manj, več je tistih, ki poleg besedil, namenjenih uprizarjanju, pišejo tudi za radio ali pa svoja dramska besedila prirejajo za radijski medij. Ker je radijska igra specifična umetniška zvrst, z avtorji pogosto sodeluje tudi naša dramaturginja Vilma Štritof, ki jih pri pisanju spremlja, usmerja in jim pomaga s predvsem 'radiofonskimi nasveti'. Prepričan sem, da bi morali pisanje radijskih iger spodbujati tudi z novimi razpisi za izvirne radijske igre - tako za otroke kot za odrasle. Upam tudi, da bomo kmalu dobili generacijo mladih avtorjev, saj imajo študentje ljubljanske AGRFT tudi seminar za pisanje besedil za radijsko igro, ki ga vodi prof. Žanina Mirčevska.”

Kakšna je pri nas poslušanost radijskih iger?

“Dobra! Premiernemu predvajanju radijske igre prisluhne več ljudi, kot ima ljubljanska Drama vseh abonentov. K temu številu velja prišteti še vse uporabnike spleta, ki radijsko igro na naši spletni strani lahko slišijo še trideset dni po radijskem predvajanju.”

Pred leti sta v časnikih Delo in Večer Rapa Šuklje in Lojze Smasek redno objavljala ocene radijskih iger. Lahko danes sploh še govorimo o kritiki radijskih iger?

“Omenjena sta radijske igre spremljala sistematsko, za vsako radijsko igro sta napisala kritiko, jo objavila v časopisu, Šukljetova, ki je imela poseben posluh za radio, saj je ustanovila in tudi vodila eksperimentalni radijski studio, pa je kritike objavila tudi na radiu. Produkcijo radijskih iger je pozneje za Delo spremljala in ocenjevala Ifigenija Simonović, s krčenjem prostora za gledališko kritiko pa se je sčasoma prav tako zožil prostor za radijsko. Veliko urednikov za kulturo sploh ne ve, da radijska igra še obstaja. Vesel sem, da se je kritika radijskih iger nedavno vrnila in da radijsko produkcijo na portalu www.sigledal.org sistematično spremlja in ocenjuje dramaturginja Kaja Novosel. Brez pravega kritiškega odziva se radijski ustvarjalci ne čutimo enakopravni z drugimi ustvarjalci; kritika je dokaz, da radijsko igro sprejemamo kot eno od umetniških zvrsti, da je radiofonska umetnost enako pomembna kot uprizoritvena in da si zasluži strokovno spremljanje.”

Eno od področij vašega delovanja na Radiu Slovenija je tudi snemanje oziroma režija zvočnih knjig, zvočnic. Kakšne so naloge režiserja pri snemanju zvočnic?

“Najprej je to skrb za bralno formo, za celostno zvočno podobo zvočnice. To pomeni, da režiser skupaj z igralcem najde pravo govorno interpretacijo besedila, določi hitrost branja, pazi, da igralec likov ne interpretira preveč, da so pri branju slišne razlike med veznim besedilom in premim govorom, je pozoren na pravilne stavčne poudarke, pa tudi na igralčevo izgovorjavo. Seveda bi igralec lahko knjigo prebral in posnel tudi sam, toda takojšen režiserjev odziv lahko precej skrajša proces snemanja in prispeva k kakovostnejšemu izdelku. Režiser je prvo zunanje uho. Za režiserjem in tonskim mojstrom posnetek s knjigo posluša še korektor in opozori na morebitne napake, ki jih nato režiser in igralec popravita.”

Pomeni zvočna knjiga branje od prve do zadnje natisnjene črke romana?

“Da, saj bralec v studiu prebere tudi ime avtorja, naslov dela, ime prevajalca, založbe in leto izida, prav tako predgovor, posvetila in zahvale. Izpustimo le branje kazal in številke strani. Slednje lahko beremo pri znanstveni literaturi, in še to s posebnim namenom - če na primer gradivo potrebuje slep ali slaboviden bralec, ki mora navajati citate.”

Omenili ste, da radijske igre opremite z zvočno podlago. Dobijo takšno 'opremo' tudi zvočnice?

“Ne. Zvočna knjiga ni radijska oddaja in zato ni opremljena z glasbo. Brano besedilo je vedno 'suho', brez glasbene podlage ali zvočnih učinkov, ki bi bralcu sugerirali atmosfero ali občutja. Drugače je, ko roman beremo v nadaljevanjih v oddaji Odprta knjiga; takrat posnetku zaradi forme radijske oddaje pa tudi zato, da lahko objavimo krajše dele poglavja, dodamo uvodno in zaključno glasbo. Podobno opremijo zvočne knjige na radiu Trst A, ki ima s predvajanjem zvočnic večdesetletno tradicijo.”

Nazadnje ste posneli Čudežnega Felixa z Igorjem Samoborjem, Desetega brata in Jezero sta prebrala Iztok Mlakar in Sebastian Cavazza, Benjamin Krnetič, ki v ljubljanski Drami igra glavni lik v uprizoritvi Vojnovićeve Fige, je prebral tudi roman. Se motim, če rečem, da je izbira interpretov komercialno zastavljena?

“Omenjena imena niso izbrana naključno in pomagajo k popularizaciji zvočnic, s tem pa k njihovemu poslušanju, hkrati pa so igralci, ki jih omenjate, tudi odlični interpreti umetniške besede. Nekatere knjige smo povezali z nadaljevankami sestrske Televizije Slovenija; Sebastian Cavazza bere Jezero, ker v nadaljevanki igra glavnega inšpektorja, podobno je s Sašo Tabakovićem, ki bere Leninov park, z Ivo Krajnc Bagola, ki bere Dolino rož ...”

Zakaj odločitev, da za branje maturitetnega romana Veliki Gatsby Francesa Scotta Fitzgeralda izberete prav igralca koprskega gledališča Roka Matka in koprsko režiserko Renato Vidič?

”Odločitev, da maturitetni čtivi uvrstimo v program zvočne knjige, je sovpadla s pobudo režiserke Katje Pegan, da vzpostavimo tesnejše in trajnejše sodelovanje z Gledališčem Koper. Med koprskimi igralci je Rok Matek zagotovo najboljši bralec in ustreza vsem kriterijem za interpreta romana-zvočne knjige. Izbral bi ga, četudi pobude za sodelovanje s koprske strani ne bi bilo. Rok je namreč eden tistih igralcev, ki ga je vredno povabiti k sodelovanju; je odličen in občutljiv bralec, vedno pripravljen in natančen. Ko se je pripravljal na snemanje, sem mu v šali rekel, da se mu besedila ni treba učiti na pamet (smeh). Tako zelo se je pripravljal.”

Velikemu Gatsbyju bo zaradi mature najbrž prisluhnilo rekordno število poslušalcev. Koliko ljudi si v povprečju izposodi ali kupi zvočnico iz vaše založbe?

“Za zdaj so številke majhne in se gibljejo od nekaj izvodov do malo več kot 200 izposoj in nakupov, ko gre za uspešnice, kot je Golobovo Jezero. Pri promociji zvočnic nas čaka še veliko dela. Veliko poslušalcev pa posluša zvočnice na radiu in še več na spletu.”

Pri snemanju literarnih oddaj vse pogosteje sodelujete z igralci koprskega gledališča in režiserko Renato Vidič. Novembra lani ste za Primorske novice omenili možnost, da bi se v studie Radia Koper znova vrnilo snemanje radijske igre. Se je v tej smeri že kaj spremenilo?

“Trudim se, da na Radiu Koper vsaj vsak mesec posnamemo nekaj literarnih oddaj in postopoma v program uvrščam tudi zahtevnejša snemanja, za katera je potreben hkratni angažma dveh igralcev in tudi napovedovalcev. Največ težav na Radiu Koper, tako kot pri nas v Ljubljani, povzroča manko kadra, predvsem tonskih mojstrov, specializiranih za tovrstna snemanja. Korak naprej od lanske jeseni pomeni že dejstvo, da za snemanja vedno lažje pridobimo snemalni studio. Za snemanje kratke radijske igre sem kot urednik pripravljen tonskega mojstra pripeljati iz Ljubljane. Moja želja je, da do konca leta s koprskimi igralci v koprskem radijskem studiu posnamemo kratko radijsko igro. K sodelovanju nameravam v prihodnosti povabiti tudi Radio Trst A, ki ga prav tako pesti pomanjkanje tonskih mojstrov, ki govorijo slovensko, in igralce tržaškega gledališča. Prenovljeni studio Hendrix na koprskem radiu je eden najboljših studiev ter odlična možnost in priložnost za snemanje radijskih iger na Obali.”

---