Ko se besedilo in režiser dobro ujameta

Od 17. do 21. februarja bo praizvedba Meja sneženja na ogled tudi na slovenskih tleh, v dvorani koproducentov, Prešernovega gledališča Kranj. Dramo Marka Sosiča so januarja uspešno uprizorili v Trstu, z njo je Goran Vojnović debitiral še kot gledališki režiser in tako vstopil v novo poglavje svoje razvejane kariere.

Goran Vojnović na prizorišču predstave Meja sneženja, ki ga je zasnoval scenograf Marco Juratovec.  Foto: Andraž Gombač
Goran Vojnović na prizorišču predstave Meja sneženja, ki ga je zasnoval scenograf Marco Juratovec.  Foto: Andraž Gombač

V tržaškem gledališču se je ime Gorana Vojnovića nekaj dni po zadnji ponovitvi omenjene koprodukcije, ponovno pojavilo v drugi vlogi, z gostovanjem nagrajene predstave Gledališča Koper, Gledališča Prijedor in Fundacije Friedrich Ebert Jugoslavija, moja dežela. Predstava je nastala po istoimenskem Vojnovićevem romanu iz leta 2012, režijo pa je podpisal Marko Misirača.

Obe predstavi na zelo različna načina reflektirata vprašanja in travme, ki izhajajo iz razkola nekdanje skupne države. V prvem primeru je osrednja tema sprejemanje drugačnega v “pogumni” solidarnosti, v drugem pa protagonist išče očeta, oficirja nekdanje Jugoslovanske ljudske armade in vojnega zločinca, ki ga je zapustil v začetku devetdesetih.

Z Goranom Vojnovićem smo se pogovorili o obeh projektih in o njegovih umetniških vizijah.

Je bilo laže gledati odrsko tolmačenje vaših besed v predstavi Jugoslavija moja dežela ali ponujati lastno interpretacijo Sosičevih besed v Meji sneženja?

“Izkušnja je precej drugačna, a moram priznati, da sem neznansko užival v režiji Markovega besedila. Kot režiser si neprimerno bolj vpet v nastanek predstave in posledično je tudi sama predstava veliko bolj moja kot uprizoritev Jugoslavija, moja dežela. Mi je pa zato Mejo sneženja tudi teže gledati, saj ves čas trepetam, ali bo šlo vse tako, kot smo si zamislili. Pri gledanju Jugoslavije sem bil sproščen, užival sem in z veseljem si jo bom spet ogledal.”

Zdaj, ko potegnemo črto po zaključenem sklopu ponovitev in objavi prvih ocen, lahko vprašamo: kakšna je bila prva izkušnja na dramskem področju?

“Resnično sem užival. Imeli smo čudovito ekipo, ki se je dobro ujela. V Trstu in v Slovenskem stalnem gledališču smo se vsi počutili res prijetno. Pomagalo je, da nam je bilo vsem od samega začetka jasno, da mora ta predstava slediti začrtani Markovi poti in da se lahko igramo le znotraj okvirov njegovega besedila. A smo kmalu ugotovili, da je to izjemno besedilo napisano tako, da nam pušča dovolj prostora za igro in užitek v njej. Če proces lahko opišem z eno besedo, bi rekel: spoštovanje. Spoštovali smo Marka in njegovo besedilo in spoštovali smo drug drugega ter svobodo, ki jo vsak od nas potrebuje, da se izrazi.”

“Balkansko vprašanje” je prisotno v obeh predstavah. Je koprska uprizoritev romana ujela smisel sporočila, ki ste ga želeli posredovati?

“Rekel bi, da zelo. V predstavi se čuti, da je režiser Marko Misirača k temu besedilu pristopil zelo osebno, da sta ga tema in način njene obdelave zadela, da se je v tej zgodbi prepoznal, da je prepoznal svoje lastne dileme in strahove. Tako kot sem jih jaz prepoznal v Markovem besedilu. Ne zgodi se vedno, da se besedilo in režiser tako dobro ujameta, začutita, a ko se zgodi, je krasno.”


Najbolj brano