Vrtenje v začaranem krogu

Težave so znane: nizka volilna udeležba, polariziranost in zlasti na levi razdrobljenost političnega prostora, vsebinska praznina, ki jo skušajo zapolniti enako prazni novi obrazi, prostaštvo in pomanjkanje dostojnosti. Tudi rešitve so znane: za vse našteto je treba uveljaviti protipomenke. Bomo zmogli? Bodo zmogli?

Dilema, ali se je bolje vprašati bomo zmogli ali bodo zmogli, se navezuje na vprašanje, ali smo se v slepem črevesu organizma, ki se imenuje Republika Slovenija, znašli zaradi njih (politikov) ali zardi nas (državljanov).

Politične stranke se dobro zavedajo, da bo zmagovalce in poražence tokratnih volitev določala volilna udeležba in aktivacija sredinskega dela volilnega telesa. To so ljudje, ki niso lojalni in jih politika vse prevečkrat ne zanima. V svojih stališčih so praviloma zmerni, ker so vedno znova razočarani, pa v volitvah ne vidijo pravega smisla. Volilna abstinenca je pri nas tako visoka, da že postavlja pod vprašaj legitimnost izvoljene oblasti.

Zdi se, da se je politika zaprla v svoj svet, iz katerega gleda na državljane kot na sredstvo za uresničevanje svojih ciljev.

Na predčasnih državnozborskih volitvah 2018 je volilo komaj 52,64 odstotka vseh volilnih upravičencev. Možnost iti na volišče ima več kot 1,7 milijona državljanov, nizka volilna udeležba in preživeti volilni sistem pa na koncu omogočita, da v poslanske klopi sedejo poslanci, ki so v svojem okraju prejeli celo manj kot 500 glasov.

Za korenito prenovo volilnega sistema se pod okriljem društva Sinteza zavzema skupina znanstvenikov; politologov, sociologov, pravnikov ... Prepričani so, da nezaupanje ljudi v politiko izhaja tudi iz spoznanja, da smo v primežu strankokracije. Volilci nimamo neposrednega vpliva na izbiro kandidata, izvoljeni kandidati pa nato odgovarjajo strankam in ne volilcem. Zaradi tega bi predlagatelji sprememb radi dali možnost kandidiranja državljanom mimo strank. Uvedli bi absolutni prednostni glas, tako da bi volivci izbirali osebe na volilnih listah in ne le strank. Zaostril bi odgovornost poslancev vključno z možnostjo odpoklica, prepovedali prehajanje poslancev med strankami, uvedli elektronske volitve in tako dalje.

S preferenčnim glasom so se poslanci v iztekajočem se mandatu že spogledovali, a ideja ni dobila zadostne podpore. Kaj bi se zgodilo, če bi glasovali o vseh novitetah, ki jih želi Sinteza, najbrž ni težko uganiti. Večjo moč kot bodo rešitve dajale neposredno ljudstvu, manj bodo zanje zainteresirane politične stranke, ki jim ustreza sedanja predvidljivost.

Zdi se, da se je politika zaprla v svoj svet, iz katerega gleda na državljane kot na sredstvo za uresničevanje svojih ciljev. Politični prostor postaja vedno bolj razdrobljen. Zaradi izključevanja in lomastenja po političnih partnerjih desnica in levica potrebujeta nove obraze. Prva jih potrebuje, da se bo imela po volitvah sploh s kom povezovati, druga pa je vedno v iskanju novega liderja, saj so njeni “odrešeniki” očitno hitro pokvarljivo blago.

Nazadnje je parlamentarni prag prestopilo devet političnih strank. V vladno koalicijo se jih vključuje tudi po pet, kar otežuje delo. Ob zelo podobnih programih imajo vsaka svoje apetite.

Razlik med sorodnimi strankami ne določajo ideje, vizije in rešitve, ampak večinoma le močni značaji njihovih najbolj izpostavljenih članov. To je trend tudi drugod, pri nas pa ta okoliščina še poglablja krizo, iz katere bomo težko izšli. Ko začnejo zgodbo krojiti še socialna omrežja, se je še toliko težje rešiti. Tam si namreč najbolj opažen, če šokiraš s prostaštvom, napadalnostjo, nesramnostjo, tudi lažjo. In volilna kampanja je tekma za pozornost.

V resnici pa dobivamo politiko dveh polov, ki se med seboj vedno bolj izključujeta na ravni, ki naj bi jo mi, neuki in čustveni volilci razumeli. To je raven fašist-antifašist, cepilec-anticepilec, janšist-antijanšist in podobno. Vnaprej je jasno, kdo bo s kom in največja pregreha se zdi podreti kakšno barikado.

To je realnost, ob katero trkajo pozivi k razumni in vsebinski razpravi, kjer bodo v ospredju pogledi na prihodnost, ne pa obljube, kdo s kom ne bo sodeloval.

Menda imamo volilci radi sporočila o sodelovanju in povezovanju. Tako pravijo analitiki. Veliko več obojega nam manjka, predvsem pa veliko več zanimanja za vsebino. Bomo zmogli to zahtevati? Nam bodo zmogli to ponuditi?

---