Kantavtor, performer, upornik, legenda

Danes zjutraj je v 71. letu starosti umrl Marko Brecelj, legendarni kantavtor, performer, pionir mehkega terorizma. Kljub hudi bolezni, s katero je sobival zadnja tri leta, je do konca ostal duhovit, oster in ustvarjalen.

KOPER > “Po aktivnem začetku tedna je že precej zdelan imunski sistem podlegel besu bakterij,” na spletni stani Dodogovor.org poroča vdova Arijana Markučič Brecelj. “Danes zjutraj sem v izolski bolnici morala prevzeti vrečko z osebnimi stvarmi, namesto da bi pripeljala moža domov. Od zatemnjene sobice bo šel na Škocjan, v ponedeljek zjutraj ga grem pozdravit, preden ga odpeljejo v Ljubljano. Nazaj bo prišel v prahu. Zdržal je tri leta po diagnozi mielofibroza, šest mesecev manj od povprečja. Je pa dal v teh letih od sebe sigurno veliko več od povprečja. Tako kot vedno.”

Cocktail in Buldožer

Marko Brecelj se je predmetni učiteljici fizike in kemije Branki ter profesorju fizike Ivanu 30. aprila 1951 rodil v Sarajevu, odraščal v Mariboru in maturiral na II. gimnaziji, pozneje pa opustil študij fizike v Ljubljani. Po selitvi družine v Koper ga je v šolskem letu 1967/68 skozi dva letnika kitare na glasbeni šoli vodil Ivan Šček. Brecljevo violino slišimo v pesmi Svaki čovjek ima svoj blues, ki jo je izdal z Borisom Beletom, soustanoviteljem skupine Buldožer.

Dijak Marko Brecelj v spominu še kako živ ostaja Jožetu Hočevarju, dolgoletnemu profesorju slovenščine na Gimnaziji Koper in piscu priljubljene rubrike Minuta, dve za boljši jezik. “Z naklonjenostjo sem ga spremljal vse od njegovih pevskih začetkov zaradi kritične vsebine verzov in nastopov v javnosti,” pravi Hočevar. “Ker se je gimnazija tista leta, pred pol stoletja, vse bolj vključevala v družbeno dogajanje svojega okolja, je svoj atrij bolj odprla javnim prireditvam; med drugim na primer celo modni reviji, na kateri so kot manekenke nastopale dijakinje. V gimnazijskem atriju je nastopil tudi mladi Marko Brecelj, naš učenec tretjega ali že četrtega letnika. Njegov nastop je bil drugačen, bolj sprejemljiv kot za nas profesorje prehrupni koncerti skupine Kameleoni. Markovega takratnega prepevanja se spominjam še najbolj zato, ker je pri profesorjih doživelo odobravanje. Tega je bil v profesorskem zboru še najbolj vesel Markov oče, profesor fizike in matematike Ivan Brecelj.”

Leta 1972 je v studiu koprskega radia s triom Krik posnel svojo “prvo tazaresno” pesem Stonesi spoznajo moje stare starše. Že leta leta 1974, po prejemu strokovne nagrade žirije na Mladinskem festivalu v Subotici, je s Plesnim orkestrom Radia Ljubljana pod taktirko aranžerja Bojana Adamiča posnel legendarno ploščo Cocktail in istega leta z uspešnico Duša in jaz kar 12 tednov kraljeval na vrhu lestvice Top pops. A Cocktail, s katerega se oglašajo klasike Škandal v Rdečem baru, Požar, Črni Peter, Alojz valček in druge, je Založba kaset in plošč Ljubljana izdala šele po njegovem uspehu z Buldožerji in njihovim prvencem, avantgardno ploščo-časopisom Pljuni istini u oči (1975). Z Borisom Beletom je kot “duo trio Buldožer” na opatijskem festivalu prepeval pesem Rastemo, s kultno skupino, ki je žela uspeh po vsej Jugoslaviji, pa je kot glavni pevec in besedilopisec zatem posnel še ploščo Zabranjeno plakatirati ter filmsko Živi bili pa vidjeli, ki je na puljskem festivalu leta 1979 osvojila zlato areno. Podpisan je še pod polovico pesmi na plošči Izlog jeftinih slatkiša (1980).

Leta 1981 je izdal singlico s slovito Parado, s pesnikom Ivanom Volaričem - Feom se je povezal v Duo Zlatni zubi in z bendom Marjanov čudni zajec izdal ploščo Svinjam diamante (1985). S saksofonistom Primožem Šmitom in baskitaristom Alešem Joštom je kot Javna vaja izdal kaseto Desant na Rt dobre Nade (1986), s slednjim je ustvarjal še kot duo Javna dvaja in izdal kaseto Moje krave molznice (1991) ter na koncertih poleg cocktailskim izvajal še odlične Radojka, Ta stol, Sneguje, Ponošeni smehljaji, Sexi disko hit ... V pesmih, ki nam jih je zapustil, kratko potegnejo zlagan malomeščanski moralizem, vsakodnevna rutina, čredna (ne)miselnost in slepo pokoravanje dozdevnim avtoritetam. Z razvpitimi mehkoterorističnimi akcijami je v umetniški performans povzdignil duhovite obračune z vsakomer, ki ga je njegov dobro podmazan detektor prepoznal kot škodljivca lokalnih ali celo mednarodnih razsežnosti.

Od začetka devetdesetih let je vodil Mladinski kulturni center (MKC) v Kopru in “upanje brez razloga” z ženo Arijano Markučič Brecelj, Iztokom Krkočem in drugimi širil v Društvu prijateljev zmernega napredka (DPZN) in Ustanovi nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon. Redno je kandidiral na koprskih županskih volitvah, bil v mandatu 2003-2007 neodvisni občinski svetnik, leta 2006 pa je ustanovil stranko Akacije.

Mehki terorizem

“Mehki terorizem tudi oziroma predvsem razveseljuje, osvobaja,” je pred leti dejal v intervjuju za naš časopis. Spomnil se je, kako so Buldožerji leta 1975, potem ko je njegovo Rastemo na opatijskem izboru za popevko Evrovizije prehitela skupina Pepel in kri z Dnevom ljubezni, izpeljali verjetno prvi subkulturni dogodek v Kinu Šiška: z zaigranim streljanjem ter odnašanjem mrtvih in ranjencev iz dvorane so poživili performans Dan bolezni, pospremljen z zborčkom Pepel in levkemija: “Paradižnikove mezge in belih obvez je bilo v izobilju. Večina občinstva se je počutila vsaj mehko terorizirana.”

Mehki terorizem je s soborkami in soborci okrepil v tem tisočletju. Ameriške marince, ki naj bi v koprskem Mladinskem kulturnem centru (MKC) opravili nekaj prostovoljnega dela, je “ugrabil” in zavrnil pomoč s pojasnilom, da se ne more strinjati s politiko njihove države. Odhajajočo letalonosilko je obstreljeval s karbidom, ambasado ZDA s papirnatimi letali, hrupne cerkvene zvonove utišal s Tapisoniranim vnebovzetjem ... Potem ko je Društvo prijateljev zmernega napredka (DPZN) za “sunek kulture” Koperground leta 2015 prejelo samo 500 evrov občinske podpore, je poudaril: “Za svoje programe potrebujemo veliko več. In prepričani smo, da gre javni denar v napačne smeri.” In udaril je s performansom Štetje v jeseni, ki so ga kot edini medij spremljale Primorske novice in ki se je bliskovito prebil med najbolj brane članke tistega leta ter odmeval tudi po vsem Balkanu, kjer Brecelj še zmeraj žanje čast in slavo kot avtor Cock-taila, ene najboljših jugoslovanskih kantavtorskih plošč, in seveda kot Buldožer. Največji mediji republik nekdanje skupne države so povzemali novico in objavljali fotografije Breclja in tovarišev, ki se po Kopru sprehajajo s 120 kilogramov težko samokolnico - 500 evrov je performer na Banki Koper prevzel v kovancih za en cent. Po mestnem jedru je mimoidoče vabil, naj si roke brezplačno umijejo v denarju, ki ga je darovala “kimoglava uprava Mestne občine Koper pod vodstvom nebodotičnega uma župana Borisa Popoviča”. Zatem je težki tovor “po nesreči” razsul pred županovim sedežem na Verdijevi ulici, da je več parov pridnih rok moralo z lopatami za sneg kovance nalagati nazaj v samokolnico ...

V Rupi na Hrvaškem je Brecelj 15 litrov refoška zamenjal za tovarniško zapakiran kolut rezilne žice “evropske Nato kvalitete”. Na koprski tržnici se je postavil ob prodajalce domačih pridelkov, vedoželjne učil rezati rezilno žico, njene koščke pa delil kot spominke. In ob žici, ki je “zarezala tudi v večnarodnostno Istro” pojasnjeval, kako “katastrofalno je, da država Slovenija podpira ameriško, anglosaško in evropsko širjenje Demokracije in Svobode z orožjem”. Na pragu leta 2016 je predstavil poseben koledar s fotografijami palm, ki v Kopru niso preživele “antarktičnega februarja 2012”. Bile so neprimerne za naše kraje in drage, a se župan ni zmenil za svarila, je pojasnil na predstavitvi.

Leta 2010 smo ga vprašali tudi, ali kako dejanje obžaluje. “Najbolj obžalujem dve stvari,” je odgovoril. “Prvič mi je žal, ker sem ministrici za kulturo tehnokratki Rihter na novoletnem sprejemu, ko sem bil Kitajski cesar v Hali C, samo stisnil roko. V dlan bi si moral napeljati nenevarno, a neprijetno elektriko! Drugič mi je žal, da pri Vatentatu na ministra Rupla CIK-CAK vate nisem namočil v črnilo, ki sčasoma izgine. Potem se ta kao človek, v bistvu pa zgolj organizem, ne bi mogel več pretvarjati, da se mu ni nič zgodilo.”

“Artivist”, absolutni fenomen

O njegovem delu imamo že nekaj tehtnih razprav, še več jih bomo seveda dobili. Pred leti smo v tem časopisu objavili članek Anje Ivakič, ki je z diplomskim delom Mehki terorizem Marka Breclja zaključila študij na ljubljanski Filozofski fakulteti.

Po simpoziju Gledališče upora, ki ga je v Mariboru organiziral leta 2014, je dr. Aldo Milohnić, predstojnik Centra za teatrologijo in filmologijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, lani izdal še istoimensko knjigo, plod sodelovanja akademije in Znanstvene založbe Filozofske fakultete. V njej utemelji tudi, da je Marko Brecelj “artivist” - artist in aktivist obenem, absolutni fenomen, zunajserijski performer, neutrudni bojevnik proti despotizmu lokalnih šerifov, spodbudnik mladinskega kl(j)ubovanja v domala vseh slovenskih krajih, odličen glasbenik in izostren retorik ... Milohnić podobno kot utemeljevalci Ježkove nagrade ugotavlja, da se je v pol stoletja nabralo ogromno Brecljevih “akcij in aktivnosti, ki se izmikajo definicijam in predalom”, če pa bi moral njegov opus opisati z eno samo besedo, bi najprej pomislil na duhovitost. Ovrednoti več mehkoterorističnih performansov, dlje pa se pomudi pri monumentalnem Kolenovanju: Brecelj se je zoperstavljal koprskemu županu, “demokratičnemu despotu” Borisu Popoviču, ob srečanjih je pokleknil pred njim in se s sedemletnim vztrajanjem uvrstil v tradicijo “performansov v trajanju”, po kakršnih slovijo Marina Abramović, Robert Wilson in drugi.

Leta 2015 je v sodelovanju z založbo Nika že drugič ponatisnjeni Cocktail, podnaslovljen “obilni vunbacilni”, posvetil “nedavnemu potresu moči desete stopnje po Fekalijevi lestvici, izvrženju 24-letnega Društva prijateljev zmernega napredka iz prostorov na Gregorčičevi 4 v Butalah Istre pod Slovenci, v Kopru Capodistria”. Istega leta je izdal tudi DVD Samospevi, posnet v studiu Hendrix na Radiu Koper, zaznamovan prav z ritmom Kolenovanja, protestnega korakanja v letih 2011-2018 po Verdijevi ulici v Kopru, pred sedežem prejšnjega župana Borisa Popoviča, “Nebodotičnega palmitelja” in “demokratičnega despota”, kakor mu je pravil.

Zadnja leta je s tovariši in obiskovalci sodeloval v Mladinskem, kulturnem, socialnem, multimedijskem, medgeneracijskem in muzejskem centru Botegin na Glagoljaški ulici v Kopru, na spletni strani Dodogovor.org pa se je redno oglašal iz domačega Klanca pri Kozini. Minulo poletje je po spletu zakrožila lažna novica, da je umrl. Sprožil je ni sam, se je pa pozneje spet duhovito odrezal kot “žanjec kolateralne koristi”, kakor je dejal v kajpada lepo zapolnjenem Kulturnem domu Hrpelje, kjer je vztrajno vodil četrtkove pogovorne večere.

Režiser Janez Burger je njegovo življenjsko zgodbo leta 2013 ujel v dokumentarec Priletni parazit, nagrajen na Festivalu slovenskega filma (FSF) v Portorožu. Leta 2019 je za bogat in pester življenjski opus prejel Ježkovo nagrado in odigral enega od svetih treh kraljev v filmu Gregorja Božiča Zgodbe iz kostanjevih gozdov, na FSF-ju nagrajenem z rekordnimi enajstimi vesnami. Nastopal je tudi v predstavi Biokozmizem::Izreka, ki jo je po motivih Marka Breclja in Marka Mlačnika režiral Dragan Živadinov (Zavod Delak), uvrstila pa se je tudi v tekmovalni progam Borštnikovega srečanja. Konec leta 2019 je svojo pot preletel v intervjuju na javnem večeru v avli Primorskih novic, časopisa, v katerem je objavil veliko svojih zapisov.

Predlani je prejel še zlato piščal za dosežke v slovenski popularni glasbi, njegovo Nebitnico, pesem o koncu življenja in odhodu v neznano, pa je urednik Andrej Ilc uvrstil v Nezbrane komade, izdane pri Mladinski knjigi.

V torek, na kulturni praznik, bodo v ljubljanski galeriji Vžigalica odprli razstavo Prešerna posprava Marka Breclja. Do 18. marca bodo na ogled predmeti in dokumenti iz mehkoterorističnih akcij ter odlomki iz performanasov in koncertov.

Marko Brecelj: “Ne biti jezen - tudi to sodi k zmernemu napredku”

Zadnja prgišča smisla

Svoj zadnji, 70. rojstni dan je konec aprila lani pričakal v izolski bolnišnici, a je vseeno pristal na kratek jubilejni intervju za Primorske novice. Med dnevom upora okupatorju in dnevom zmage smo ga najprej vprašali, v kakšnem stanju je danes svoboda. “Svobodno dihamo kisik v zagatnih razmerah parlamentarne demokracije,” je odgovarjal iz bolnišnične postelje. “Strogo uzaporjeni niso svobodni, državotvornemu kriminalcu Bavčarju pa se dobro godi. Sedanji predsednik vlade je prepričan, da so nas osvobodili šele osamosvojitelji. Vašemu vprašanju je izpuhtel smisel podobno kot vprašanjema: 'V kakšnem stanju so demokratične svoboščine?' in 'V kakšnem stanju so človekove pravice?' V slabem. Ampak to še ne pomeni, da ni česa braniti.”

Z Borisom Beletom in Andrejem Vebletom se je dogovarjal o obuditvi Buldožerja; naklonjen je bil zamisli, da bi z nekdanjimi tovariši uglasbil dve svoji pesmi “kot poslovilnici, kot testament”. A se ni slepil: “Moji sedemdesetletni predsmrtni ostanki resničnost občutijo kot mrak, ki se gosti, prihodnost pa kot Pot v Nikamor. Zadnja prgišča smisla se nahajajo v naših človeškostih. Od tam je treba zajemati in se ogibati znucanim oziroma zlorabljenim oblikam. Zmožen napisati močno pesem je samo tisti, ki je zmožen ljubiti.”

---