Univerza, dom in svet
Biti prvi in edini rektor univerze je velika stvar. In ko Danilo Zavrtanik pravi, da se v teh dneh počuti kot oče, ki pelje nevesto k oltarju, je gotovo iskren. V okolju, ki je majhno, kar velja v bistvu za vse primorske občine, sta pobuda in energija enega samega človeka lahko ključna za razvojni preskok. Ni dvoma, da je Zavrtanik odigral pomembno vlogo ne le pri gradnji in razvoji ustanove temveč tudi pri spremembi miselnosti v pokrajini. Univerza je bila pred dobrega četrt stoletja za severni del Primorske jasen znak, da si kot okolje lahko privošči ambicijo in polet.
Če je prva faza presežka, energični vizionar, ključna za nastanek, je druga faza, utrditev širokega zavezništva, ključna za obstanek razvojne zgodbe. In Univerza v Novi Gorici vsekakor vstopa to fazo. Z zamenjavo vodstva, ki vendarle predstavlja tudi kontinuiteto, saj je bila Zavrtanikova beseda pri izbiri naslednika odločilna, ter s številnimi novimi idejami in pogledi, ki čakajo, da pridejo na plano.
Družina seveda potrebuje dom. Ampak dom, kot vemo, niso le štiri stene. Univerza v Novi Gorici potrebuje študente. Ki pa, kot vemo, ne pridejo le zaradi mednarodno relevantnih programov.
Ključno vprašanje je torej, ali se bo to zgodilo. Bo univerza v naslednjih letih zgolj čuvala Zavrtanikovo dediščino, kar bi bilo, tudi če storjeno s plemenitimi nameni, zares škoda? Ali bodo ob odhodu energičnega in karizmatičnega ustanovitelja več priložnosti dobili mladi znanstvenice in znanstveniki? Ter predvsem: bo iz poroke nastala družina?
V Vipavi se je zdelo, da se je ideja butične mednarodne univerze lepo prilegla obnovljeni dediščini Lanthierijevega dvorca, zamisli mesta kot majhnega, a posebnega. Toda vsakdanja trenja krepko načenjajo idilo. V Ajdovščini so se laboratoriji umestili v miselnost podjetništva in inovativnosti v upanju, da se bo razvoj nekdanjega območja kasarn v moderno urbano sosesko tudi nadaljeval. Drugi deli pokrajine, tudi srednje in zgornje Posočje ter Goriška brda, z univerzo še iščejo ustvarjalni odnos. Potencial vsekakor imajo. V prostoru in v zanimivih, mednarodno relevantnih tematikah. V Novi Gorici je univerzitetna ambicija nekako obvisela v zraku. Mukotrpno iskanje primernega zemljišča za kampus je ohladilo odnose ter prekrilo številne druge relevantne teme.
Družina seveda potrebuje dom. Ampak dom, kot vemo, niso le štiri stene. Univerza v Novi Gorici potrebuje študente. Ki pa, kot vemo, ne pridejo le zaradi mednarodno relevantnih programov. Druga faza potrebuje preskok čez nerazumevanja preteklosti, strnitev moči ter vzpostavitev dinamičnega, odprtega dialoga navznoter in navzven. To je najbrž najpomembnejši izziv novega rektorja.