Všečno, a škodljivo

Skrajšanje plačila bolniške odsotnosti s strani delodajalca oziroma espeja s 30 na 20 delovnih dni oziroma največ 80 dni v koledarskem letu, ki so ga potrdili poslanci predlagateljice, opozicijske SAB, nepovezani in koalicijski, pomeni še en udarec za javno zdravstveno blagajno, ki je že tako dodatno obremenjena z ogromnimi stroški covid krize in dvigom plač zaposlenih v zdravstveni negi, ki mu bo glede na pritiske iz zdravniških vrst prej kot slej sledil še dodaten. A dela politike, ki si skuša nabirati simpatije pri svoji volilni bazi, to očitno ne zanima, sistem, ki bi terjal celovito reformo, ne pa parcialnih rešitev, pa postaja vse bolj nevzdržen.

Sprememba je všečna delodajalcem. Jasno, da je zanje vsakršna razbremenitev dobrodošla, vendar se ob tehtanju prednosti in slabosti ukrepa zdi, da bo v danih razmerah korist za posameznega delodajalca, ki mu bo v primeru dolgotrajne bolniške zaposlenega prihranjenih deset dni plačila, nesorazmerna s škodo za skupno blagajno in posledično vse zavarovance, ki tudi plačujejo prispevke.

Enoosebni samostojni podjetniki – prekarci si, resnici na ljubo, že krajši bolniški stalež zelo težko sploh privoščijo, saj jih zaradi izpada prihodkov eksistencialno ogrozi.

Tudi argumenti, da gre država s tem ukrepom naproti samostojnim podjetnikom, so bolj trhli, saj se bo plačilo bolniškega nadomestila preneslo v breme zdravstvene zavarovalnice šele po 20 dneh. Morda se bodo nekateri espeji zato res nekoliko lažje odločili za bolniški stalež, toda mnogi enoosebni samostojni podjetniki – prekarci si, resnici na ljubo, že krajši bolniški stalež zelo težko sploh privoščijo, saj jih zaradi izpada prihodkov eksistencialno ogrozi. Razen če ni zares hudo in če človek ne more več vstati iz postelje, zato delajo tudi takrat, ko bi bili, če bi bili zaposleni pri delodajalcu, na bolniški.

Delodajalci bodo po ocenah ZZZS skupno obremenjeni za 80 do 94 milijonov manj (izračun politike je seveda nekoliko drugačen), ZZZS-ju pa novih virov za pokrivanje tega izpada ne bodo zagotovili, kar sicer že postaja praksa – podobno je bilo, denimo, pri zakonu o dolgotrajnih oskrbi, kjer vprašanje financiranja še ni rešeno oziroma je preloženo v prihodnost. Torej, denarja bo manj za zdravstvene storitve, zdravila, pripomočke, kar pomeni, da se bo obseg pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja skrčil, že tako predolge čakalne dobe pa še podaljšale, ali pa se bo celo dvignila prispevna stopnja. Toda to bo skrb za prihodnost.

Hkrati je opazen trend naraščanja izdatkov za dolgotrajne bolniške, ki so lani znašali že skoraj 500 milijonov, kar gre seveda pripisati tudi bolniškim zaradi covida-19. Bržkone pa nakazuje tudi zaskrbljujoče podaljševanje bolniških odsotnosti tudi zaradi izgorevanja.


Preberite še


Najbolj brano