“Od kdaj pa jemo takšno mocarelo?”

Res, kadar je sončno, kadar je obzorje jasno in kadar sta na naši strani tudi Venera in Merkur (da o Obiju niti ne govorimo), ja, takrat si moramo iskreno reči, da nam le ne gre tako slabo, kot bi nam lahko šlo. Nikamor nam še ni treba bežati iz nebes pod Triglavom. In dežele in države nam zlepa ne uspe uničiti, naj se še tako trudimo. Kdo bi vedel, morda bo kmalu bolje - spomladanske osvoboditve se v naših krajih nismo tako veselili vse od leta '45. Kdo bi vedel, morda bo kmalu slabše - vzhod in zahod spet napenjata mišice in si žugata. Poznavalci skoraj razočarano pravijo, da iz vsega skupaj spet ne bo nič. Če pa bo - bomo vmes, drobceni, nepomembni in obenem ključni, kot vselej v naši slavni zgodovini. Kdo bi vedel - ameriški in ruski predsednik sta se pred dvema desetletjema že zaljubljeno šetala po Brdu, zakaj ne bi spet prišla na pomirjevalni sprehod!

Evo, s takšnimi mislimi sem se bodril med vstopom v supermarket. In o vsem tem bi marsikatero lahko razdrl z znancem, ki sem ga uzrl ob hladilnikih. Doktorja znanosti in univerzitetnega profesorja praviloma srečujem v bolj intelektualnem okolju, tokrat pa je nebogljeno stal ob sirih in jogurtih. In proti meni prevalil vzdih: “Zmeraj zamrznem, kadar žena reče: Vzemi takšno, kot kupimo ponavadi.”

Nekoč so fašizem spodkopavale tigrovske trojke, sem pleteničil, zdaj pa bi lahko imeli trgovske trojke - ampak odpade, ker bi le še krepile kapitalizem.

Poznam, sem sočutno pokimal. Baje so sila redki zvesti možje, ki ne poznajo tistega razočaranega pogleda ob vrnitvi iz trgovine in vprašanja, ki ni vprašanje: “Od kdaj pa jemo takšno mocarelo?” (V vzorčni stavek naj vsakdo vstavi svoj artikel.)

Zamišljenega profesorja sem pustil ob hladilnikih, jo stran diskretno mahnil z željo, da bi iz spomina čimprej izbrskal, kakšno kupijo ponavadi (vrste artikla nisem izvedel). S tremi, štirimi alinejami ženine pisave v roki sem krenil na lov po tihem neonskem parku, kjer je vse vselej enako, naj zunaj sije sonce ali sneži. Kjer se čas ustavi, da lahko v miru nakupiš, kar potrebuješ - in zlasti vse tisto, brez česar bi zlahka shajal.

Tokrat je ob meni bingljala samo košarica, to še zmorem sam, čeprav redko kupim prave stvari, listek gor ali dol. Večje projekte, ki zahtevajo voziček, pa je bolje opraviti v dvoje. Ne zavoljo samega nabiranja, to je še najlažji del, precej trši oreh je pospravljanje nakupljenega in plačevanje. Nekoč, v dobrih starih trgovinah, se jim na blagajni ni tako mudilo, zdaj pa dekleta in žene - in med njimi tu in tam tudi kak fant in mož - morajo tako hiteti, da jih nepripravljena stranka ne zmore dohajati. Sprva sem bil prepričan, da jim pomagam, če sem malce počasnejši. Da jim s tem omogočim prepotrebni počitek. Pa sem ugotovil, da očitno ni tako.

Nakar smo pri nas doma skovali sistem, ki se obnese: večje nakupe zmeraj opravita vsaj dva. Preden nabrano začneva zlagati na trak, mimo vrste spustiva koga, ki zadaj čaka zgolj s prgiščem artiklov. S tem doseževa vsaj troje: hvaležnost neznancev, hipen občutek plemenitosti in dragoceni čas za zlaganje. V lepi slovenščini: win-win-win situacija. Ampak verjeli ali ne, včasih se najde kdo, ki noče mimo vrste. Ko reče, da se mu res ne mudi nikamor, da mu je v tej dolgočasni vrsti kar ok, se vprašam, kakšne grozote zaboga ga čakajo tam zunaj, da je raje tu ... Ampak pustimo to, nazaj k sistemu: potem zloživa na trak najprej težje in trše reči, take v konzervah, kozarcih, pločevinkah, ki v torbi morajo priti na dno, da ne pomendrajo drugih, sledijo vse lažje, saj razumete. V pravem trenutku pa mora prvi zapustiti trak, skočiti naprej in že začeti kupljeno zlagati v torbe. In to je bolj ali manj vse, nič posebnega. Ah, da, seveda - in opazovati je treba blagajničarko. Ni stroj, naj so njeni urni gibi še tako mehanski. Je sočlovek, s katerim velja kako tudi reči, kajpada na hitro, v slogu. Zadnjič se je nasmehnila, ko sem med čakanjem, da kartica prime, ugotavljal, kako uigrani smo mi trije - oba nakupovalca in ona. Hudiča, sem prikimal, saj bi naša ekipa morda še zmagala, če bi obstajali supermarketni mnogoboji. Nekoč so fašizem spodkopavale tigrovske trojke, sem pleteničil, zdaj pa bi lahko imeli trgovske trojke - ampak odpade, ker bi le še krepile kapitalizem.

Nasmejani smo se razšli. Doma pa smo si spet podajali račun in skušali dognati, zakaj je zneslo toliko. Sploh ker smo vnovič spoznali, da smo kupili predvsem preveč - plastike. Veliko artiklov spominja na ruske babuške: nikoli ne veš, kako dolgo boš moral odvijati, preden prideš do bistva.

Nič, smo si rekli, še dobro, da nam zdaj toliko strank in gibanj napoveduje korenite zelene spremembe. Če bodo držali besedo - in zakaj je ne bi! -, bo vsekakor bolje. In smo pomirjeni odšli na sprehod v neokrnjeno naravo. Pobirat plastenke in pločevinke.  


Preberite še


Najbolj brano