Zeleno naj postane najprej modro
Če bi se letos pisalo leto 1986 in bi pravkar začutili posledice eksplozije jedrskega reaktorja v Černobilu, ne bi nikomur prišlo niti na misel, da bi se pogovarjal o jedrski energiji kot zelenem energentu prihodnosti. A piše se leto 2022 in skoraj polovična odvisnost zagotavljanja potreb energentov iz uvoza in naraščajoče potrebe po zaščiti okolja nas silijo, da vzamemo v ozir tudi nekoč nepredstavljivo.
Učili so nas da je dva in dva enako štiri. Toda, ali je res vedno tako? Kaj če, denimo, kupimo dve zdravi in dve gnili jabolki, ki ju ne moremo pojesti ? Z logičnega vidika imamo na razpolago še vedno štiri jabolka, s praktičnega pa le dve. Ki ju v najslabšem primeru zavržemo, v najboljšem pa začnemo iskati možnosti, kako ju nadomestiti.
Jedrska energija je preveč zapleten pojem, da bi z njim lahko operirali s tako preprostimi zadevami, kot je seštevanje zdravih in gnilih jabolk. Toda v dilemi, kaj je storiti svetu, ki je lastno okolje pripeljal do točke razkroja in razpada, pride prav vsaka ideja. Tudi tista, ki pripelje do ugotovitev, da je gnilo jabolko lahko še vedno uporabno, če ga obrežemo, zdravo jedro pa uporabimo.
Po drugi strani pa svetu in z njim seveda tudi naši državi manjka alternativ, kako zapolniti vrzeli, ki jih prinaša energetska prihodnost. Ta namreč brez dvoma prinaša večje potrebe po energiji.
Prav takšen princip v vsej svoji preproščini danes skuša uporabiti svet, ko na novo odkriva prednosti jedrske energije. Že Hirošima in Nagasaki sta atomski energiji prinesla vse prej kot dobro popotnico. Po Černobilu in pozneje po jedrski nesreči v Fukušimi pa je večina laične populacije dojemala jedrsko energijo kot nekaj potencialno slabega in nevarnega. Tudi če je spravljena in skrbno nadzorovana v jedrskem reaktorju.
Opozorila o tem, kako radioaktivno sevanje lahko prinese katastrofo svetovnih razsežnosti, ki se odraža v milijonih smrti in v dolgotrajnih posledicah za človeka, okolje in naravo, so nas spremljala na vsakem koraku. In iskreno povedano - to se tudi do danes ni kaj bistveno spremenilo. Uran, katerega izotop se kot gorivo uporablja v jedrskih reaktorjih in jedrskem orožju, ni namreč nič manj strupen in še vedno tudi razpada izjemno počasi, milijone in celo milijarde let.
Prav tako še vedno ostaja bistvena težava skladiščenje in odlaganje jedrskih odpadkov. Svet namreč po podatkih raziskav vsako leto ustvari 34.000 kubičnih metrov teh odpadkov, nikjer na svetu pa še ni rešeno njihovo trajno odlaganje. Države sicer vztrajno iščejo rešitve, ki pa s seboj večinoma prinašajo tudi ogromne stroške. Podobno je tudi s postavljanjem sodobnih reaktorjev, saj vložek v njihovo gradnjo sega v milijarde evrov.
Sledenje lahko nasploh predstavlja element odvračanja od vlaganja v jedrske naložbe, saj naj bi bili po drugi stroški obratovanja jedrskih elektrarn tudi za četrtino ali celo polovico cenejši kot pri njihovih tekmicah na premog ali plin.
To tudi sicer ni edini element, ki po novem spodbuja razmišljanja o pozitivnih lastnostih jedrske energije. Strokovnjaki brez zadržkov ugotavljajo, da je ta v primerjavi z ostalimi viri energije, celo obnovljivimi, bistveno cenejša. Za ustvarjanje enake količine električne energije se je namreč porabi bistveno manj, kot pri premogu ali celo obnovljivih virih. Podjetje Gen energija namreč navaja, da je za isto količino energije, kot jo ima 46 kilogramov premoga (povprečni Slovenec namreč porabi približno 113 kWh na dan, za kar potrebujemo 46 kg premoga) v reaktorju potrebnega tri grame naravnega urana.
Poglaviten argument v prid jedrski energiji je tudi njena nizkoogljičnost. Izpusti toplogrednih plinov v ozračje, kot sta metan ali CO2, so skoraj 70-krat nižji kot pri premogu in 40-krat nižji kot pri zemeljskem plinu, ima pa tudi enake ali celo manjše emisije kot obnovljivi viri energije. Če se ob vsem tem kdo sprašuje, ali je jedrska energija še ena izmed tem, ki utegne v prihodnosti deliti Slovenijo, ima nemara prav. Dejstvo ostaja, da niti preostanek sveta še ni dobro preštel plusov in minusov njene uporabe.
Po drugi strani pa svetu in z njim seveda tudi naši državi manjka alternativ, kako zapolniti vrzeli, ki jih prinaša energetska prihodnost. Ta namreč brez dvoma prinaša večje potrebe po energiji. Ne le zaradi porabe po gospodinjstvih in v industriji - večja bo poraba tudi zaradi napovedanega prehoda k uporabi električnih vozil in vse večje potrebe po menjavi ogrevalnih sistemov domov.
V Sloveniji pa že danes nismo energetsko samooskrbni, saj domači viri zadostujejo za zadovoljitev 55 odstotkov domačih energetskih potreb. Kar pomeni, da moramo drugo polovico uvažati. Spremembe, ki jih prinaša odvisnost od uvoza energentov, pa lahko s krepkimi podražitvami tako energije kot posledično tudi hrane občutimo prav v tem trenutku,
Po drugi strani nam ne gre najbolje niti z vzpostavljanjem obnovljivih virov energije, vsaj kar zadeva izrabo vetra. Vetrnic imamo kljub visokoletečim začetnim načrtom komaj nekaj, vse bolj pa je slišati tudi opazne, da ne veter ne sonce ne moreta biti stabilen vir zagotavljanja energije skozi celo leto.
Razmišljanje o jedrski energiji je torej tudi za Slovenijo lahko ena izmed možnosti. Navsezadnje infrastrukturo že imamo. A tudi ta prinaša s seboj minuse, od finančnih potreb po posodobitvah, pa do odvisnosti uvoza osnovnih surovin. Urana namreč že leta ne pridobivamo iz slovenskih tal.
Ker mora pri tem ključno besedo poleg ostalih imeti tudi naravovarstvena stroka, bo verjetno najbolj modro, če razmišljanje o zeleni jedrski energiji ostane za zdaj zgolj razmišljanje. Vsaj dokler ne bo črno na belem jasno, da minusov ni in da je dva plus dva v resnici enako zgolj štiri.