Energetska prihodnost je v čim bolj čisti energiji in čim nižji porabi
Neuspeh podnebne konference v Glasgowu je v svetu in še posebej v Evropi ponovno odprl vprašanje izkoriščanja jedrske energije za omejevanje izpustov CO2 in drugih toplogrednih plinov, ki povzročajo vse bolj neobvladljivo segrevanje planeta in z njim potencialno katastrofalne podnebne spremembe.
Vsakomur je jasno, da je treba čim prej omejiti rabo fosilnih virov energije, nafte, plina in najbolj onesnažujočega med njimi - premoga. Nadomestiti jih bo treba z obnovljivimi in neonesnažujočimi viri. Poleg tradicionalnih hidroelektrarn sodijo mednje pridobivanje elektrike s pomočjo sonca (fotovoltaika) in vetra, geotermije, iz perspektivnega, a še malo raziskanega izkoriščanja energije morskega valovanja in plimovanja. Skupno so ti viri že danes pomembni, v nekaterih severnoevropskih državah nudijo celo pretežni delež električne energije.
Sme biti jedrska energija zelena?
Tehnologija je v zadnjih desetletjih naglo napredovala, fiksni strošek za proizvodnjo vsakega vata iz fotovoltaičnih silicijevih celic se je od leta 1977 do leta 2019 znižal s 76 dolarjev na manj kot 50 centov, ugotavlja ameriški ekonomist Jeremy Rifkin. Obnovljivi viri so torej že pomemben del današnje stvarnosti, do energetske samozadostnosti pa potrebujemo še druge vire, ki naj spremljajo tranzicijo od fosilnih goriv do popolne prevlade obnovljivih virov. Tu se postavlja vprašanje jedrske energije, ki jo nekateri apriorno zavračajo, drugi pa prav tako ideološko zagovarjajo.
Kolikšen vir bi lahko postalo energetsko varčevanje, nam pove podatek, da se v celotni EU v bivalnih in poslovnih stavbah porabi kar 40 odstotkov vse energije in se pri tem proizvede 36 odstotkov vseh emisij CO2.
Okrog tega se bijejo politične bitke in orjaški ekonomski interesi. Jedrski lobi s Francijo na čelu in s podporo večine vzhodnih držav EU zahteva, naj se finančna sredstva EU za obnovljive vire namenijo tudi nuklearkam, o čemer je Evropska komisija podaljšala rok za razpravo do danes. Res je, priznavajo, da nuklearke uporabljajo neobnovljiv vir, kakršen je uran, po drugi strani pa so njihove emisije ogljikovega dioksida (CO2) skoraj nične.
Trem generacijam v korist, 30.000 rodovom pa v breme
Na drugem bregu je Nemčija, ki opušča svoje jedrske elektrarne, z Avstrijo in Italijo, ki sta se že zdavnaj odpovedali nuklearkam, Nizozemsko, Dansko in drugimi članicami unije, ki trdijo, da je bolj primerno takoj vlagati v obnovljive vire. “Jedrsko energijo bodo lahko koristile le tri ali štiri generacije, posledice pa bo zaradi radioaktivnih odpadkov prenašalo naslednjih 30.000 generacij,” je dejala nekdanja nemška kanclerka Angela Merkel, ko se je na pritisk Zelenih odločila za opustitev jedrske energije in pospešeno zapiranje nemških nukleark.
“Jedrsko energijo bodo lahko koristile le tri ali štiri generacije, posledice pa bo zaradi radioaktivnih odpadkov prenašalo naslednjih 30.000 generacij.”
Angela Merkel
nekdanja nemška kanclerka
Zagovorniki jedrskih elektrarn po drugi strani stavijo na domnevno “čiste in varne” elektrarne 3+ generacije. V EU sta trenutno v gradnji dve. Poleg podobne na Finskem eno gradijo v Flamanvillu v Franciji. Z načrti so začeli leta 2004, z gradnjo tri leta kasneje, po prvotnih izračunih naj bi jo dokončali do leta 2014, vendar je še vedno v gradnji. Strošek je za zdaj narasel s 5 na 19,1 milijarde evrov. Nasprotniki zato ugotavljajo, da bo jedrske elektrarne pokopala tržna logika, ker da bo tudi brez upoštevanja prav tako velikih stroškov za kasnejšo razgradnjo objektov in za skladiščenje odpadkov energija iz njih vsaj dvakrat dražja kot iz obnovljivih virov. Problem je, da te nuklearke še vedno delujejo po načelu jedrske fisije, se pravi razgrajevanja težkih radioaktivnih izotopov. Prava čista in varna jedrska energija bodočnosti bi bila šele tista, ki bi jo proizvajali po nasprotnem načelu fuzije, se pravi ko bi namesto cepitve radioaktivnih delcev bili tehnološko sposobni na Zemlji replicirati njihovo zlivanje, ki se v za nas nepredstavljivih pogojih temperature in tlaka dogaja na Soncu. V tem postopku bi se kot gorivo uporabljala vodikova izotopa devterij in tritij. Iz njunega spajanja bi sproščali energijo, ki bi bila res čista, saj ne bi proizvajala nikakršnih emisij ali radioaktivnih odpadkov, prav tako bi bila varna, saj bi se jedrska reakcija v primeru okvare sama po sebi ustavila in ne bi tvegali katastrofalnih incidentov, kakršne je svet doživel že trikrat: leta 1979 na otoku Treh milj v Pensilvaniji v ZDA, nato z dosti bolj tragičnimi posledicami še v Černobilu in Fukušimi.
Za fuzijo sta potrebna tlak in temperatura Sonca
Največji tehnološki izziv je pri jedrski fuziji doseči tlak in temperaturo Sonca, kar na Zemlji ni enostavno. Znanstveniki skušajo to doseči z ustvarjanjem orjaških magnetnih polj, vendar tehnologija najbrž še dolgo ne bo zrela za komercialno uporabo. Korak v to smer si obetajo od projekta mednarodnega termonuklearnega eksperimentalnega reaktorja ITER. Začeli so ga graditi leta 2007 v kraju Cadarache na jugu Francije, gre pa za globalni projekt, pri katerem sodelujejo poleg članic EU še ZDA, Kitajska, Rusija, Japonska, Indija in Južna Koreja. Vanj so doslej vložili že 20 milijard evrov.
Prvotni namen je bil, da bi reaktor poskusno zagnali po desetih letih, leta 2017. Zdaj kaže, da ga bodo v najboljšem primeru šele po letu 2025, prve eksperimente jedrskega zlivanja pa naj bi izvedli leta 2035. Če bo šlo vse po načrtih, kar se pri tako inovativnih projektih običajno ne zgodi, naj bi do morebitne komercialne proizvodnja električne energije prišlo v čez dve ali tri desetletja. To pomeni, da tega vira ni mogoče vzeti v poštev za takojšnje nadomeščanje fosilnih virov, ki pa je potrebno zdaj in ne čez desetletja.
Prav je, da se vlaga v raziskovanje, saj smo tudi tehnologijo sončnih celic za proizvodnjo elektrike pridobili iz vesoljske industrije, pravijo najbolj pragmatični strokovnjaki, gotovo pa na čisto jedrsko energijo ne bomo mogli računati vsaj še nekaj desetletij. To bo najbrž energetski vir bodočnosti, koristno dopolnilo sončni in vetrni energiji, ne more pa biti tranzicijska energija za prehod iz fosilnih v obnovljive vire.
Končni račun za jedrsko energijo še pride
Zagovorniki jedrske tranzicije zato še vedno stavijo na tradicionalne nuklearke, v katere je v minulih desetletjih največ vlagala Francija. V interesu francoskega energetskega velikana EDF skuša predsednik Francije Emmanuel Macron na čelu naveze projedrskih evropskih držav pritisniti na Evropsko komisijo, da bi “stare” jedrske elektrarne na uran vključila med koristnike prispevkov za obnovljive vire. Če je jedrska energija bila v preteklosti cenejša od drugih virov in so zato bile naložbe zasebnih družb rentabilne, se namreč zdaj razmere spreminjajo. Pridobivanje sončne in vetrne energije postaja vse cenejše, razgradnja nukleark in skladiščenje radioaktivnih odpadkov bosta stala veliko več kot sama gradnja in delovanje, se pravi da mora jedrska energija končni račun šele izstaviti. Brez izdatnih javnih subvencij najbrž jedrska energetika ne bo dolgo zdržala tržne konkurence. Odtod potreba po izdatnih javnih subvencijah.
Nasprotno smer od Francije je v Evropi ubrala vodilna Nemčija, ki se je odpovedala gradnji novih nukleark, postopoma pa opušča tudi tiste, ki so jih zgradili pred desetletji. Ta izbira je trenutno še problematična zaradi večjih izpustov toplogrednih plinov, saj so izpusti CO2 v Nemčiji skoraj štirikrat večji kot v Franciji, to pa zato, ker temelji nemška energetska tranzicija še vedno na uporabi plina in v manjši meri tudi skrajno onesnažujočega premoga. Res pa je tudi, da Nemci pospešeno vlagajo v obnovljive vire, da sončno energijo kljub neugodnejši geografski legi izkoriščajo več in bolje kot marsikatera država na južni strani Alp. Zeleni so svoj vstop v koalicijsko vlado Olafa Scholza pogojevali tudi s popolno opustitvijo uporabe premoga do leta 2030.
Energetsko varčevanje
Drugi pogosto neupoštevan in še premalo izkoriščen vir v času energetske tranzicije je tudi energetsko varčevanje. V Nemčiji in drugih severnih državah so uresničili že veliko obetavnih projektov tako imenovanih pasivnih hiš, ki so energetsko skrajno varčne, vso potrebno energijo pa proizvedejo same s koriščenjem obnovljivih virov. Kolikšen vir bi lahko postalo varčevanje, nam pove podatek, da se v celotni EU v bivalnih in poslovnih stavbah porabi kar 40 odstotkov vse energije in se pri tem proizvede 36 odstotkov vseh emisij CO2. To pomeni, da bi iz varčevanja lahko sprostili v druge namene celo več energije, kot je zdaj nudijo vse nuklearke, ki v EU prispevajo 27 odstotkov proizvodnje elektrike.
Obvezno nameščanje fotovoltaičnih celic na vse nove in obnovljene stavbe v Španiji, bonusi za energetsko varčno prenovo stavb v Italiji in mnogi drugi podobni ukrepi so primeri dobrih praks. Seveda, vse to veliko stane in zahteva čas. Tako strošek kot čas pa sta povsem primerljiva s tistima, ki sta potrebna za gradnjo novih nukleark, ki traja 10 do 15 let. Investicije v varčevanje pa imajo še dve prednosti: pozitivni rezultati so postopni, prvi delni učinki so takoj vidni, medtem ko je pri nuklearkah treba čakati na dograditev in pogon; investicije spodbudijo pridobitev dosti več delovnih mest in torej tudi večjo rast gospodarstva kot enakovredne investicije v maloštevilne nuklearke. Iz istega razloga pa bi bilo treba več in odločneje vlagati tudi v razvoj obnovljivih virov. Vsi politični odločevalci prisegajo nanje, praksa pa je še vedno daleč od deklaracij. Raziskava fundacije Tearfund in inštituta Bocconi je pokazala, da so najbolj razvite države G7 v času covidne pandemije, od začetka 2020 do marca 2021, s 189 milijardami dolarjev še vedno vložile več denarja v fosilne energente kot v obnovljive vire, katerim je v istem obdobju šlo le 147 milijard dolarjev. In potem naj se pritožujemo, da se planet segreva?
Marko Marinčič, Primorski dnevnik