Piran - mesto, kjer sosed pozna soseda
Ko pozimi posije sonce in ne piha burja, je dan kot nalašč za obisk Pirana. Ker je lep in lahko počasi užiješ njegovo kamnito arhitekturo. Ker je prazen in zlahka najdeš parkirni prostor. Ker je tih in si dovoliš, da pozabiš na čas. Ker se lahko izgubiš, čeprav ga poznaš. Ker je morje tako čisto in modro, da v njem zaplavaš. Ker te preplavi radost, ko vidiš, da sta odprta kar dva lokala ter si rečeš: “Glej, v Piranu lahko celo pozimi spiješ kavo! Če to ni nekaj posebnega!”
Kakšno je to mesto, ko sliko o njem ne riše kritično oko, ki vidi le umazanijo, socialno bedo, plastična vrata in okna, na črno zgrajene prizidke, asfaltirane uličice, s šaro obložene trgovine ter visoke cene parkiranja, zaradi katerih mestu grobo zabrusiš, da vanj pač nikoli več ne prideš? Ga lahko vidimo skozi ljubeče oči turistov, domačih ali tujih, ki pozorno božajo njegovo čudovito arhitekturo, se očarane ozirajo po pisanem ribiškem mandraču, srednjeveškem obzidju, po starih tlakih zanimivih vzorcev, ozkih ulicah in še ožjih hišah, obešenem perilu, zanimivih imenih? Nakar se lonec, poln predsodkov, kar sam razbije. Ugotoviš, da niso samo turisti tisti, ki ga občudujejo. Da je v mestu kar nekaj Pirančanov, ki znajo o svojem mestu, v katerem se zbujajo in ležejo spat, povedati več lepega kot slabega ter kot njihovi predniki cenijo vsak trenutek, ki jim ga mesto podarja.
Srce Pirana tudi pozimi utripa. Je na Tartinijevem trgu, srečevališču vseh generacij, igrišču za mestne otroke, varnem in prijaznem. Četudi te ne vidijo starši, te z enim dobronamernim očesom gleda sosed.
Srce Pirana tudi pozimi utripa. Je na Tartinijevem trgu, srečevališču vseh generacij, igrišču za mestne otroke, varnem in prijaznem. Četudi te ne vidijo starši, te z enim dobronamernim očesom gleda sosed. Da bi meščanom prav prišel še kakšen brezplačen avtobus, najraje majhen kot je koprska kurjerca, ki lahko zavije tudi v najožjo ulico, povedo sami. Kot tudi, da bi neverjetno lahkotnost odlaganja človeških in živalskih iztrebkov po srednjeveškem mestu preprečilo le kaznovanje. Je kje redar, ki bi se zbujal že ob 5. uri?
Morda smo imeli srečo, da nam je oni dan Piran pokazal svoj zadovoljni obraz in povedal, da se ne glede na vse ovire njegovi prebivalci počutijo kot skupnost. Pa čeprav jih je samo še tisoč. Pesimisti pravijo, da jih ni niti tisoč. Optimisti, da jih je celo nekaj več. Optimisti kot Ivana Pišek, tista, ki smo jo spoznali na tržnici. Trdno je prepričana, da je v tej zimi v mestu več prebivalcev kot pred dvema letoma, ko se je vanj preselila. In občutek je že zato, ker ima Piran tako rada, zagotovo ne vara. Da po dveh letih že ni Pirančanka, se sliši oporekanje. A dajte no, ne bodite malenkostni. Srca, kot je njeno, mesto še kako potrebuje.