Berlusconi for president*

Kakšno zmagoslavje bi to bilo, kako čudovit zaključek za politika, ki je zaznamoval italijansko in evropsko politično stvarnost! Silvio Berlusconi utegne postati bodoči predsednik Italijanske republike. Glasovanje se prične v ponedeljek. Tradicija izbire predsednika republike je podobna imenovanju papeža: kdor v konklave vstopa kot papež, iz njega nemalokrat pride kot - kardinal.

Kakor koli: zagotovo je kandidatura nekdanjega viteza (kot se je rad naslavljal Berlusconi) resna zadeva, saj bi zadostno število glasov lahko celo zbral, vsaj po četrtem glasovanju, ko bo potrebna absolutna večina glasov parlamentarcev in velikih elektorjev. Tudi če mu ne bo kazalo dobro, je že dejstvo, da se o tem govori, nova velika zmaga za lik, ki neprekinjeno že 30 let uspeva ostajati v središču politične pozornosti.

Berlusconi je bil dolgo časa utelešenje sanj določene vrste povprečnega Italijana: nogometni pokali Milana, lepe ženske, televizija in denar. Postal je predstavnik nove “družbe spektakla”, ki so ga za vzor vzeli ne le v Italiji, temveč tudi v tujini.

Na prizorišče se je zavihtel januarja 1994. S sublimnim, natančno zrežiranim videom, predvajanim na vseh televizijskih kanalih, v katerem se je skliceval na vrednote svobode in boja proti komunizmu, ki ga ni bilo nikjer več. Rezultat nekaj mesecev prej sprožene premišljene kampanje. Nenadoma se je moral znajti sam. Njegove politične botre je bremenila slovita podkupninska afera (tangentopoli), njegov televizijski imperij je bil ogrožen. Posledica je bila, da je v zaspan svet državne politike udaril pravi komunikacijski cunami, ki je vsilil nov način vodenja.

Umetelen govor ter uravnotežen vsebinski in ideološki diskurz italijanske politike je nadomestila nova strategija, sestavljena iz praznih sloganov, kratkih, a obsesivno ponavljanih sporočil, ki so se na očarljiv način lansirala na plakatih po vsej Italiji in na vseh njenih televizijah. Oglaševalsko kampanjo so pripravila njegova podjetja, ki so se spremenila v stranko. Ni naključje, da so kandidate za volitve izbirali na pravih avdicijah, saj je videz postal vse in je štel več kot vsebina. To je bila posledica velikih družbenih sprememb v devetdesetih, ko se je vse spreminjalo, ko se je množično pričelo uporabljati mobilno telefonijo in so se z internetom vse bolj uveljavljali novi modeli komunikacije.

V Italiji se je tedaj rodil nov tip televizije, Berlusconijeve, ki ni nič več izobraževala, temveč preprosto le zabavala. Canale 5, Italia 1 in Rete 4 so povzročile kopernikanski obrat: v naših krajih so naučile več italijanščine kot vsi profesorji v šolah. Gledali smo vse: od risank Bim Bum Bam do Fiorella s karaokami in “Non è la Rai” z Ambro Angiolini. Dekle je razorožujoče naivno v volilni kampanji gledalcem sporočila, da je vsemogočni Bog na strani Berlusconija in stranke Forza Italia, medtem ko Stalin in Satan navijata za vodjo leve koalicije Achilleja Occhetta.

Prav televizija je bila najmočnejše orožje nekdanjega viteza in njegove stranke, do te mere, da je v nekem trenutku veliko Italijanov verjelo, da so komunisti celih petdeset let obvladovali politično sceno, čeprav v vsej italijanski povojni zgodovini nikoli niso bili v vladi. Paralelna resničnost, ki se je širila v Berlusconijevih tv dnevnikih, katerih nesporni simbol je bil novinar Emilio Fede. Ena njegovih znamenitih tez je bila, da je zmaga leta 1994 bila izvojevana proti vsem, še posebej proti tistim preostalim časopisom in televizijam, ki so ovirali vzpon desnosredinskega vodje.

Berlusconi je bil dolgo časa utelešenje sanj določene vrste povprečnega Italijana: nogometni pokali Milana, lepe ženske, televizija in denar. Postal je predstavnik nove “družbe spektakla”, ki so ga za vzor vzeli ne le v Italiji, temveč tudi v tujini. Italija je tako še enkrat izvozila politični model, ki je zaživel v nizu lokalnih različic. Postavil je temelje za nov populizem, izgrajen predvsem iz videza. Osebnosti, kot sta nekdanji francoski predsednik Nicolas Sárközy ali Donald Trump, mu veliko dolgujejo. Prav slednji je zelo zvesto uporabljal berluskonizem, pojem za slog, ki je posnemovalce našel tudi pri nas.

Spomnimo se predsedniških volitev leta 2008, ki so naplavile Boruta Pahorja, da bi premagal Danila Türka. Tedaj si je človek, ki je bil vse svoje življenje politik, nadel oblačila smetarja, frizerja, cestarja in še koga. Videti je bil kot remake Berlusconijevega slogana, ki se je v eni svojih kampanj s fotografij po celi Italiji smehljal z zidarsko čelado na glavi, pod katero se je svetil napis “predsednik delavec”.

Danes utegne mojster kariero skleniti na najboljši možni način: lahko prevzame dolžnost, ki za vse Italijane predstavlja visoko moralno figuro, ki jamči in pooseblja narodno enotnost. Berlusconi ve, da bo moral tisti, ki bo pisal zgodovino Italije v zadnjih tridesetih letih, njemu posvetiti strani in strani, glede na to, da so politologi po njem poimenovali celo nov fenomen: berluskonizem. Njegovi nasprotniki se bodo po vsej verjetnosti morali zadovoljiti zgolj s kakšno noto na dnu strani.

Če le pomislimo, kako bi bila njegova pot lahko še bolj bleščeča, če ga ne bi, kot sam pravi, ves čas preganjali mainstreamovski mediji in na levo nagnjeno sodstvo, ki mu niso in niso dali miru. Vsaka podobnost s političnim stanjem v Sloveniji je povsem naključna.

* Berlusconi za predsednika


Preberite še


Najbolj brano