Marjuta Slamič: Pomembna je skupna zgodba

Marjuta Slamič. Topla, vedra, celovito živa igralka, z nezamenljivim mediteranskim temperamentom. Prepričljiva v najrazličnejših vlogah. Veličastna, tudi ko uteleša malega človeka.

Leto 2021 v tvojem spominu ne bo ostalo zapisano le kot leto neskončnega čakanja, da mine pandemija, ampak tudi kot leto, ko si prejela kar dve nagradi, nagrado primorskih gledališč tantadruj in nagrado Sklada Staneta Severja - obe za vlogo Bogdane v komediji jerebika, štrudelj, ples pa še kaj. Verjetno imata nagradi v času, ko je manj odigravanja predstav in manj aplavzov, posebno vrednost?

“Prejeti nagrado v tem času je mogoče malo bizarno, ker imaš občutek, kot da ne bi bilo zares. Zelo malo igramo in tudi odnos s publiko se je spremenil, saj zaradi omejitve števila gledalcev in mask ni več takšnega pretoka energije in komunikacije kot sicer. Tako imam občutek, da sem nagrado dobila za nekaj, česar realno ni.”

Mogoče pa je nagrada vendarle znak, da obstajaš in ustvarjaš.

“Seveda. In ob tem moram poudariti, da sem zlasti Severjeve nagrade res vesela. Konec koncev je to slovenska gledališka nagrada.”

“Seveda je vsak od nas imel kdaj tendenco izpostavljati svoj ego, to sodi k našemu poklicu: vsak si želi biti velik igralec in verjeti, da ljudje pridejo v gledališče gledat prav njega. Mislim pa, da z leti pretehta dejstvo, da nisi pomemben ti sam, tvoja kariera in nagrade, ampak zgodba, ki jo skupaj pripovedujemo.”

Marjuta Slamič

igralka

Žiriji sta izpostavili, da je Bogdana oblikovana polnokrvno, s smislom za komično, čutnostjo in primorskim temperamentom. Lepa je formulacija: “Na njenem obrazu vselej poplesuje rahel nasmešek, vedrina kot ljubezen do življenja.” Zdi se mi, da je to tudi tvoja značilna osebna nota.

“Mogoče je tako zaradi tega, ker smo v procesu te predstave iskali način, kako biti ves čas na meji med sabo in likom. Bogdana se je rodila iz prehajanja Marjute v Bogdano in obratno. Zaradi takšnega principa gradnje je konglomerat in v njej si lahko dovolim malo več sebe kot kjerkoli drugje. No, Marjuta pa se v življenju res trudi biti vedra.”

Iz žanra mediteranske komedije je tudi tvoja Paškua iz Baruf, ki je bila pred leti, skupaj z vlogo Hekabe iz grške tragedije Trojanke, nagrajena s tantadrujem. Žirija je prepoznala, da suvereno obvladaš tako komedijske kot tragične registre. Najbrž je igralcu pomembno, da stroka prepoznava njegov širok diapazon? In najbrž tudi prijetno, da lahko uživa v predstavah različnih žanrov in zvrsti?

“Seveda, ampak to je tudi stvar sreče, da imaš možnost igrati diametralno nasprotne vloge, in jaz moram priznati, da vso svojo karierno pot prehajam med zelo različnimi. Sploh ni pomembno, ali so vloge velike ali male, bistveno je, da vedno sledi nekaj drugega, drugačna figura, žanr, pristop ... In za to sem neizmerno hvaležna in se počutim izpolnjena.”

Študirala si na Guildford School of Acting v Londonu in se kot štipendistka novogoriškega gledališča takoj po končanem študiju zaposlila ter imela že od samega začetka možnost sodelovati z močnimi, uveljavljenimi režiserji, tako slovenskimi kot tudi tujimi. Georgij Paro, Paolo Magelli, Janusz Kica, Vito Taufer ... Izpostavila sem samo nekatere, a vsak režiser odpre nov pogled na oblikovanje vloge.

“Mislim, da se mora moja generacija res zahvaliti Primožu Beblerju, da smo imeli priložnost delati z režiserji, ki so od nas veliko zahtevali. In da smo se tako naučili tudi sami od sebe veliko zahtevati. S tem, da sem se prilagajala zahtevam in željam režiserjev z različnimi poetikami, sem se največ naučila. Res pa je, da so vsi, ki si jih omenila, zelo dobri pedagogi in so se z veseljem ukvarjali z mladimi igralci.”

V dveh desetletjih si sodelovala v več kot šestdesetih predstavah in tvoj opus igralskih kreacij je res raznolik. Poseben izziv so bile številne predstave, v katerih je bila glasba močna komponenta. Sama si večkrat skromno izjavila, da nisi pevka, a tvoje kreacije v glasbenih predstavah kažejo drugače.

“Prišla sem v ansambel, v katerem so bili kolegi, ki pojejo veliko bolje od mene. Ko sem odrasla ali se postarala (smeh), sem se s tem nehala obremenjevati. Trening, kot bi imenovala svoje šolanje v Angliji, mi je dal veliko pevske tehnike, tam sem napolnila kovčke različnih obrti, s katerimi moraš kot igralec operirati. Zelo rada sodelujem pri glasbenih predstavah, a se zavedam, da nisem ta, ki bo imel veliki solo.”

Z veliko radovednostjo se soočaš tudi z avtorskimi projekti in eksperimentalnimi pristopi, v uprizoritvi Arabske noči si na primer imela posebno, nenavadno vlogo “sinhronizatorke”.

“To je bilo še na začetku moje igralske poti in spomnim se, da so bili kolegi frapirani, da sem vlogo oziroma nalogo sprejela. Moja vloga je bila namreč 'glasba'. Z Aldom Kumarjem sva skupaj - bom kar rekla 'skupaj', ker si to lahko priznam - prišla do tega, kako ustvarjati zvoke: na pickup ploščo sem igrala z različnimi krtačami. Imela sem jih cel asortiman, od zobne ščetke do kovinske krtače, uporabljala sem tudi prste. Del zvočne slike je bil fiksiran, zraven pa sem po svojem občutju atmosfere na odru dodajala improviziran zvok. To je bila ena od mojih najbolj čudovitih gledaliških izkušenj. Ja, radovednost je ključ do kakršnegakoli ustvarjanja.”

In odprtost za sprejemanje novega?

“Ja. V gledališču je zelo pomembno tudi, da znaš umiriti igralski ego, ki ti šepeta, kako sta ti in tvoja vloga pomembna. Pomembna je v resnici skupna zgodba in na to se moramo vsi vedno znova opominjati.”

Kritiki novogoriških predstav večkrat izpostavljajo uglašeno ansambelsko igro.

“Mislim, da smo ta čut dobili kot darilo starejših kolegov. Seveda je vsak od nas imel kdaj tendenco izpostavljati svoj ego, to sodi k našemu poklicu: vsak si želi biti velik igralec in verjeti, da ljudje pridejo v gledališče gledat prav njega. Mislim pa, da z leti pretehta dejstvo, da nisi pomemben ti sam, tvoja kariera in nagrade, ampak zgodba, ki jo skupaj pripovedujemo.”

Izjemno bogata in očarljiva so tudi tvoja bivanja v filmskem svetu. Trinajst celovečernih igranih filmov, en dokumentarni in en kratki igrani, to je za slovenske razmere izjemen dosežek. Za imenitne filmske stvaritve si prejela najbolj prestižne nagrade. Mislim, da vprašanje, kaj ti je bližje, gledališče ali film, ni na mestu, saj brez enega ali drugega ne bi bila to, kar si.

“Moram priznati, da se del mene, mogoče dušni del, počuti veliko bolj doma v filmu. Mogoče je to bolj kot z izraznostjo filma in filmskostjo samo povezano s tem, da je filmski svet 'ciganski'. Srečamo se za dva, tri mesece in se potem razidemo. Ne znam točno opredeliti te naklonjenosti, ampak zdi se mi, da me privlači ta minljiva združitev.”

V času študija si stkala trdne vezi s kolegi z različnih koncev sveta, s katerimi ohranjaš živahne stike. Bi lahko rekli, da je tudi veselje do komunikacije in druženja tako s sorodniki kot prijatelji ena tvojih prepoznavnih karakternih lastnosti?

“Ja, je pa res, da potrebujem enako mero družabnosti kot tudi samote.”

Imaš poliglotski talent, kar ti koristi pri delu. Pri snemanju filma Šanghaj si menda osvojila tudi nov jezik?

“Ne, ne, nisem ga osvojila, imela sem le 'schnellkurs' bosanske romščine. Lažje in z večjim veseljem se učim jezikov, kot na primer berem sociološke razprave. Predvsem pa mi je dragocena možnost, da lahko delo preberem v izvirniku ali pa prevedeno v nek drug jezik.”

Če bi spoznala novega zanimivega človeka, ki bi ti priznal, da gledaliških predstav ne obiskuje - s kakšnimi besedami bi ga povabila, da prestopi prag gledališča?

“Ne delim rada nasvetov, a v današnjem času, pa tudi če odmislim virus in izolacijo, živimo zelo odtujena življenja. Prenos energije med ljudmi je zelo okrnjen predvsem zaradi sodobnih tehnologij, problematična je energetska izsušenost v komunikaciji. Gledališče pa ne obstaja brez pretoka energije, pa naj bo pozitiven ali negativen. In to nas hrani, vse nas. Poleg tega je gledališče poseben prostor med sanjami in nerealnim, a zelo prizemljen. V gledališču lahko za dve uri vstopiš v svet, ki je živ pred tabo, lahko si del tega sveta, pri filmu to ni mogoče. Tudi če se ob gledanju filma zjočeš, film deluje na tvoje emotivne gumbe, ne pa na energetske. Zato je gledališče svet prostor.”

Martina Mrhar, dramaturginja SNG Nova Gorica

---