Jok v teh lepih, tako bogatih krajih
Jezus je hodil po svetu in prišel tudi k nam. Kraji so bili tako bogati, da se je le čudil. Ob cesti je sedel človek in jokal. Jezus je stopil k njemu in ga milo vprašal: “Kaj ti je, mož, da tako bridko jokaš? Kako ti lahko pomagam?” Človek je zasmrkal v mokre dlani: “Meni ni pomoči ne na zemlji ne v nebesih!” Jezus se je zgrozil: “Jaz sem Jezus, tvoj bog! Kdo si?” Zaihtel je človek in odgovoril: “Slovenec sem!”
Ne, ne, Jezus se ni že tedaj bridko razjokal s Slovencem, kakor je zapisal Cankar, pa tudi Šeligo je pozneje to legendo podaljšal po svoje, drugače, kakor se izteče danes. Kajti Jezus je vedel, da se je leto šele začelo in da je čas za dobre želje. Nadel si je masko in sedel k človeku. Mu rekel: “Bog je tvojo domovino blagoslovil z obema rokama. Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji, in nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev in je rekel: 'Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!'”
Minister kot razgledan mož gotovo pozna razsvetljensko načelo: “Ne strinjam se z vami, vendar bom do smrti branil vašo pravico, da poveste svoje mnenje.”
Človek je naveličano zamahnil z roko in vzdihnil: “Ma poznam to, poznam, smo jemali v šoli. Tam so nam povedali marsikaj lepega, veliko drugega pa nam je potem življenje, ki še kar ne neha deliti lekcij. Poglej, Jezus, zdaj pri nas nimamo samo lepih pesmi, gora in celo nekaj morja - mimogrede, tista tržaška obala, ki jo omenjaš, ni več naša. Imamo pa zato precej drugega, tudi oblastnike, ki nam z nasmehom lažejo, zavajajo, lastno besedo so že neštetokrat požrli. Sramu ne poznajo in pohlepa jim ne zmanjka. Pred našimi očmi trgujejo z našo lastnino, demokracijo so že zdavnaj prodali za trideset umazanih srebrnikov ... Zapravili bodo vse, kar je kaj vredno. In zamenjali vse, ki jim slepo ne sledijo, ki se ne podredijo partijskemu vrhu. Profesionalnost, pokončnost, poštenje - eh, take, ki opletajo s tem, tukaj križajo, ljubi moj Jezus.”
Človek je žalostno pokimal. In pomahal s časopisom: “Vsak dan prileti kak nov udarec, smo že skoraj otopeli. Berem o ministru, ki se baha 'z rekordnim proračunom za kulturo', obenem pa baje marljivo skrbi, da ne bi kakega solda dobil, kdor mu ni pogodu, naj bo še tako odličen. Minister kot razgledan mož gotovo pozna tisto razsvetljensko načelo: 'Ne strinjam se z vami, vendar bom do smrti branil vašo pravico, da poveste svoje mnenje.' Ampak ga vztrajno tepta. In veš, nekateri vse to vidijo in vejo, da ni prav, med njimi so tudi čisto v redu ljudje - pa ne naredijo ničesar, da bi bilo drugače. Nasprotno, pomagajo pri zabijanju žebljev v krsto.”
Evo, šele tedaj se je Jezus zgrudil ob Slovencu in se še sam bridko zjokal.