O Mariji, Janezu in herojih revnega preživetja

Janez in Marija sta le dva med 300.000 upokojenci, ki pravkar pričakujeta socialni dodatek, ker je njuna pokojnina nižja kot 735 evrov. Vesta, da gre mnogim slabše od njiju, da je z našim pokojninskim sistemom zelo narobe in da živita v državi, ki pokojnine pritiska k tlom. Bojita se, da bo še slabše. Vsaka reforma nekaj odnese. Nova se obeta čez dve leti.

Marija sodi med polovico uradno revnih upokojenk v Sloveniji. S 513 evri pokojnine je za okroglega stotaka pod pragom revščine. Še vedno veljavnega so leta 2016 izračunali v višini 613 evrov. Nikoli se ne jezi. Pač pa benti Janez, ki ga 616 evrov pokojnine uvršča nad prag revščine, a je le na videz v boljšem položaju kot Marija. Revščino tolčeta z množico upokojenih v rajski, a narobe državi in zlasti Janez s strahom prebira novice o obetajoči reformi in poglobitvi revščine.

Letos sprememb na slabše za upokojence ne bo. Celo nekaj predvolilnih priboljškov si lahko obetajo. Žal tudi njihovo poznejše odplačilo! Reforma, ki naj bi jo med zadnjimi v Evropi pripravili čez dve leti, v nepreglednem in nepravičnem pokojninsko invalidskem sistemu, še nima resnih nastavkov.

Marije in Janeza ne bo prizadela. Zato se bosta skozi revščino še naprej prebijala vsak po svoje. Marija bo vsak prvi delovni dan v mesecu obiskala trgovino, napolnila svojo skromno košarico za preživetje in nekaj dobrin preložila v tisto, s katero ljudje pomagajo do preživetja manj srečnim od nje. Prepričana je namreč, da je po 36 letih premetavanja težkih loncev na razbeljenem štedilniku srečna, ker je zdrava. Ker je izposoja knjig, ki so ji ostale kot edini priboljšek, v knjižnici zastonj. Predvsem pa zato, ker sta s pokojnim možem uspela kupiti stanovanjce, v katerem ogreva majčkeno sobico in bo občina z njegovo prodajo lahko poravnala oskrbo v instituciji, ki jo bo kot samsko skoraj zanesljivo doletela.

Da to ni nobeno življenje, se pred kimajočimi prijatelji vedno znova priduša ovdoveli Janez. Ker ima otroke, ki mu pomagajo, se dopoldanski kavi s prijatelji ni odpovedal. A je po 38 letih dela jezen na Slovenijo in pol sveta zraven. Predvsem pa je prestrašen, ker vprašanje, kako v prihodnost ne da bi obremenil sinove, neprestano vrta po možganih.

Pravzaprav najmlajšega, samostojnega podjetnika, ki ne zmore plačevati niti svojih minimalno določenih pokojninskih prispevkov, ne bo mogel bremeniti nihče. A kaj bo na starost z njim?

V pokojninski blagajni je množica neplačanih prispevkov. Koliko jih odpade na tiste, ki jih ne zmorejo plačevati, koliko na one, ki bi jih lahko, pa jih ne, ne ve nihče. Kdor se le lahko, se v skorumpirani državi znajde in tudi za starost skrbi po svoje. Zato se v blagajno vse bolj zajedajo socialna blaženja bede, ki sodijo v drug sistem in kakopak pokojnine, ki s prispevki niso povezane.

Vsekakor bosta Janezu morebitno oskrbo v domu starejših doplačevala zaposlena sinova. Čeprav sta s prispevki enkrat bolj obremenjena od svojih delodajalcev, sta lani skupaj z rekordnimi 973.000 zavarovanci še zagotavljala prek 70 odstotkov denarja za izplačilo pokojnin. Ostalo je primaknil državni proračun. Do kdaj, se kakopak sprašuje Janez.

O demografskem obratu in dejstvu, da bo okrog leta 2040 namesto poldrugega za pokojnino prispeval manj kot en zaposlen, vemo vse. Nič pa ne vemo o ekonomskem obratu. O gospodarski krizi, ki jo bomo skupaj z odplačevanjem medcovidnih dolgov, dočakali prej. Z njo bo samoumevno dopolnjevanje blagajne s proračunske 1,2 milijarde in več evrov postalo nemogoče.

Ko je druga vlada Janeza Janše leta 2013 uveljavila pokojninsko reformo, je zasilno vzdržnost pokojninske blagajne zagotovila s povišanjem upokojitvene starosti, a tudi z nizko odmero pokojnin. Zato Slovenija namenja enega nižjih deležev BDP zanje in ne sliši opozoril, da demografski vlak sili v ponovno ukrepanje. Neučinkoviti vladi SMC in LMŠ dlje od priporočil, kako in s čim se sprememb lotiti, nista prišli. Bolj učinkovita aktualna vlada pa je v trdi oblastni maniri brcnila v temo s pokojninskim skladom.

Ker bosta Janez in Marija, in nasploh slovensko polnoletno ljudstvo, imela prav letos svojih pet minut oblasti, je upati, da bi skupaj končno izvolili vlado, ki jo bodo ob samoumevnem ustavnem in zakonitem vodenju države odlikovali rezultati. Da bi med politiki, ki ne zavračajo sodelovanja, prišli do - recimo ji tehnične - vlade, ki bo končno pospravila z mize večno nerešene probleme, nepotrebne sistemske zaostanke in pasti.

Ob trdnejši nastavitvi zelene okoljske trajnosti so to prav gotovo reforme, ki zadevajo delovno pravo, socialo, javno zdravstvo in s staranjem povezan sklop med dolgotrajno oskrbo in pokojninami. Če bo na volitvah spodletelo, bo hudo. A upanja, kot je trdno prepričana herojka revnega preživetja Marija, ne gre nikoli opustiti. Celo Janez ji potiho verjame in razmišlja, kako izkoristiti svojih pet minul oblasti.


Najbolj brano