Leto, ki naj se ne ponovi

Prav zanimivo bi bilo doživeti, kaj bo zgodovina čez 30 ali 40 let sodila o zdajšnjih covidnih časih. Kaj bo menila o prepovedih, omejitvah, o stihiji, ki nas je zajela? Kako bo ocenjevala naš odziv na krizne razmere: ne samo na zdravstveno krizo, temveč tudi gospodarsko, politično in predvsem družbeno krizo? Kajti naval na zdravstveni sistem bo pojenjal, politiki se bodo prej ali slej zamenjali, stopnje gospodarske aktivnosti in rasti se bodo po padcih spet dvignile. Še vedno so se.

Še najbolj trdovratna pa bo družbena kriza, kriza medčloveških odnosov, nezaupanja, odtujenosti in brezčutnosti do soljudi. Te se namreč ne da odpraviti z zamenjavo politične elite, izboljšanjem številk ekonomskih kazalnikov ali z zgraditvijo nekaj zdravstvenih ustanov in modernih cestnih povezav. Razkroj družbe, razpad skupnostnih vezi se dogaja vsem na očeh: v soseščini, službi, lokalni skupnosti ... A to ste že slišali in je bilo v letu, ki se končuje, že večkrat povedano.

Pravo vprašanje je, kaj smo kot posamezniki pripravljeni storiti za skupno dobro. Tako na globalni ravni kot v Sloveniji si prav vsi želimo konca pandemije in odhoda virusa v ilegalo, toda marsikdo za ta cilj ni pripravljen potrpeti niti za centimeter in s tem omejiti škode, ki jo povzroča covid-19. Nekateri ne pristajajo na cepljenje, še manj smo se pripravljeni za nekaj časa odpovedati svoji svobodi, nekateri so zavračali celo maske, češ da jih motijo pri dihanju in govorjenju, problem je bilo celo testiranje otrok, ko starši niso dovoljevali potiskanja palčk v nosove njihovih otrok, učitelji pa so se razglasili za neusposobljene za tovrstno početje ... Čeprav je to, da nosiš masko, se cepiš ali dovoliš otroku testiranje, prav majhna žrtev v primerjavi s tisočimi obolelimi, umrlimi, morebitnim zaprtjem šol ali javnega življenja, nenormalnostjo, v kateri smo se znašli. Prav tisti, ki svoje individualne pravice in dobro počutje postavlja pred dobrobit skupnosti, pokaže svoj obraz sebičnosti in nesolidarnosti.

Prav tisti, ki svoje individualne pravice in dobro počutje postavlja pred dobrobit skupnosti, pokaže svoj obraz sebičnosti in nesolidarnosti.

V zadnjih tednih je zelo aktualna podražitev električne energije. Morda smo prav v tem letu prišli do svetovnega konsenza, da je potrebno znižati izpuste toplogrednih plinov, s tem pa tudi spremeniti načine pridobivanja energije. A so seveda neposredni stroški energije iz obnovljivih virov (v posredne stroške posledic pridobivanja energije se na tem mestu ne bomo spuščali) višji od stroškov proizvodnje tradicionalne električne energije. To pa seveda vodi v podražitev elektrike, ki smo ji priča. Smo torej pripravljeni za elektriko plačevati dvakrat več kot doslej? Javna debata je pokazala, da nismo. Torej bi morali zmanjšati porabo elektrike na polovico dosedanje potrošnje. Ampak kdo od nas je pripravljen, denimo, stanovanje ogrevati na 22 Celzijevih stopinj namesto na 23, vsaj v poletnem času sušiti perilo na soncu in ne v sušilnem stroju, dosledno ugašati računalnik takoj po uporabi ... In podobno je pri podnebnih spremembah, za katere se vsi strinjamo, da jih moramo zaustaviti: smo se pripravljeni iz Izole v Koper (ali iz Šempetra v Novo Gorico) v službo voziti s kolesom ali z rolerji, smo pripravljeni zmanjšati količino pojedenega mesa na polovico, saj je kmetijstvo med glavnimi “proizvajalci” toplogrednih plinov, bomo na počitnice na grške otoke odšli z ladjo ali z vlakom namesto z letalom ... Celo na podnebno konferenco v Glasgow so okoljevarstveni aktivisti večinoma prileteli z letalom, kar pomeni zelo velik ogljični odtis, od politikov pa kaj drugega niti nismo pričakovali.

Če je bilo leto 2021 leto, v katerem smo prišli do spoznanja, da je epidemija covida-19 globalni problem, ki se mu je potrebno zoperstaviti, ter da so podnebne spremembe posledica mačehovskega odnosa človeka do planeta Zemlja, bo leto 2022 leto, v katerem se bo vsak posameznik moral pri sebi odločiti, ali je za dobrobit skupnosti pripravljen zapustiti cono udobja? Na kakšen način lahko pripomore k boljši družbi, h koncu epidemije, k zmanjšanju izpustov in še k stotim podobnim rečem, ki zadevajo nas vse?

Na podlagi odgovorov na ta vprašanja bodo zgodovinarji čez desetletja presojali, ali so bila covidna leta konec neke ere in predstavljajo začetek nečesa novega. Ali pa je bila to samo neka vmesna kriza, iz katere se človeštvo ni nič naučilo in je še naprej živelo po ustaljenih tirnicah?


Najbolj brano