Suzan in Rahima

Bilo je konec leta 2015, ko so prvi begunci prispeli v Slovenijo. V Brežicah je za ograjo policijske postaje sama stala starejša gospa v tradicionalni opravi. Okoli nje so se stiskali otroci, ženske in moški, ki jih je pot na vse mogoče načine pripeljala iz Sirije v Slovenijo.

Gospa je že drugič pustila vse za seboj. Bežala je že leta 1948, iz Palestine, ko je bila še deklica. Sedaj je bila namenjena v Švico, kjer je njen sin inženir že imel pripravljeno sobo zanjo. V Gornji Radgoni, nekaj korakov od avstrijske meje, je sirski veterinar v sejemskem središču čakal, da bo kolona migrantov lahko prečkala mejo. Nekaj nemških besed je že poznal, na zapestju je nosil uro prestižne znamke, vse je govorilo o tem, da v svoji domovini ni živel slabo. Danes zagotovo dela v kakšni veterinarski kliniki na severu Evrope.

Niso se oglasili ne župani, ne politične strukture, ne kulturniki, tudi predstavniki italijanske manjšine ne. Vsi so imeli pomembnejše opravke. Treba je bilo odpreti drsališča, realizirati projekte, porabiti denar, obiskati kulturne prireditve. Pod Tartinijevim spomenikom v Piranu ni nihče prižgal svečke ali recitiral pesem v spomin dvema migrantoma.

Verjetno ne eden ne drugi nista v breme državama, ki ju gostita. Če bi bila mogla, bi tedaj kupila letalski vozovnici in bi v Evropo prišla z udobnim linijskim letom. Nobenemu od njiju ni primanjkovalo denarja za to. A ni dovolj, da si pripadnik srednjega razreda ali intelektualne, podjetniške, ekonomske elite: pomembno je v žepu imeti tak potni list, ki ti dovoljuje prehod čez mejo.

Njuno popotovanje ni bil piknik, a je bila njuna takratna pot po Balkanu veliko enostavnejša od tiste, s katero se danes sooča na tisoče ljudi, ki so ujeti med mejami od Turčije do Slovenije. Računajo lahko s policisti, ki se jim zdijo sovražni in so jih pripravljeni poslati nazaj, takoj ko jih ustavijo. Organizacije, ki pomagajo migrantom, opažajo sistematično kršenje njihovih pravic. Vse to se dogaja pod zloveščim plaščem molka. Dejstvo je, da njihove drame ne zanimajo nikogar več in da humanitarne tragedije dobijo kakšno vrstico v rubrikah kronike, le še ko gre za kakšno truplo.

Suzan Miah je od mraza umrl v dolini Dragonje. Imel je 31 let. Prišel je iz Bangladeša. Njegovo telo je našel domač kmet nekaj dni po smrti. Če družina ne bo zmogla dovolj denarja za njegov pokop, ga bodo pokopali na piranskem pokopališču.

Nekaj dni zatem je umrla Rahima, gluhonema kurdska deklica, stara deset let. Odnesla jo je deroča voda Dragonje, medtem ko jo je na materinem hrbtu skušala preplavati. Njeno telo so našli po nekaj dneh na dveh metrih globine.

Umiranje zaradi podhladitve je počasno, prehaja prek trenutkov duševne zmedenosti, nato preide v letargično stanje in nazadnje v komo. Še hujša je smrt zaradi utopitve. Za izgubo zavesti potrebujete dve minuti. Do tega trenutka se človek bori, da bi se rešil iz vode. To je bolj ali manj čas, ki ste ga potrebovali, da ste prišli do te točke v članku.

Od leta 2015, od prvega izbruha migrantske krize, v Sloveniji ponavljajo, da država na noben način ne sme postati begunski “žep”. Da bi se temu izognili, smo mejo obložili z rezilno žico in “tehničnimi ovirami” ter postali šengenski psi čuvaji. Operacijo je izvedel Miro Cerar s tedanjo levosredinsko vlado. Oni so opolnomočili uporabo vojske za nadzor javnega reda in na mejo poslali policijo v bojni opremi. Ista policija, ki danes z vodnimi topovi, solzivcem in pendreki bdi nad uličnimi demonstracijami. Izkušnje iz Rigoncev in Šentilja so prišle še kako prav.

Filozof Toni Negri, ki je bil pred leti povabljen v Ljubljano na pobudo Centra Rog, je dejal, da levosredinske vlade ne počnejo nič drugega kot umazano igro za desnosredinske vlade. Mislil je na gospodarska vprašanja in pravice delavcev, toda v zadnjih letih ta koncept lahko razširimo tudi na boj proti nezakonitemu priseljevanju.

Dve smrti v piranski občini, nekaj dni narazen, sta bili sprejeti z jezo in nelagodjem. Suzan ni zanimal praktično nikogar, medtem ko nas Rahima ni mogla pustiti ravnodušne. Na mostu, ki prečka Dragonjo, je gospa, ki živi med Kaštelom in Ljubljano, položila šopek cvetja in prižgala svečo. Bila je edina. Niso se oglasili ne župani, ne politične strukture, ne kulturniki, tudi predstavniki italijanske manjšine ne. Vsi so imeli pomembnejše opravke. Treba je bilo odpreti drsališča, realizirati projekte, porabiti denar, obiskati kulturne prireditve. Pod Tartinijevim spomenikom v Piranu ni nihče prižgal svečke ali recitiral pesem v spomin dvema migrantoma. To so storili v Ljubljani, kjer je pesnik Boris A. Novak pod Prešernovim spomenikom z balado posvečeno ubogi deklici spregovoril globoko čuteče in obtožujoče.

Kot sem zapisal: ko se utapljamo, sta nam do izgube zavesti potrebni dve minuti. Srce bije še nekaj časa, vedno bolj mrzlično, pravzaprav natanko toliko časa, kolikor ste potrebovali, da ste prišli do konca tega zapisa. Blagoslovljen Božič.


Preberite še


Najbolj brano