Splošno in konkretno

Tako, še dva tedna in tudi enaindvajseto leto najnovejšega tisočletja se bo izgubilo v soju novoletnih lučk, v bleščanju okraskov na novoletnih jelkah in v množici običajnih novoletnih zaobljub. Alfijev silvestrski poljub, ki letos praznuje častitljivih petdeset let, bo zaradi virusa bolj kot ne namenjen družinskim članom. Leto bo odšlo tiho in po prstih, ob kakšnem priložnostnem ognjemetu in poku penine in predvsem ob splošni naveličanosti ljudstva in zadnjih bolj ali manj premišljenih (poudarek na manj) protikoronskih ukrepih. Prav zaradi slednjih bo odšlo leto brez kuhančka, pač pa ob škripanju zapečenih luščin kostanja, odvrženih na tlake mestnih središč. Hit letošnjega silvestrovanja na prostem je namreč nekakšno mobilno uživanje pečenega kostanja. No, ne le da je hit, če prav razumem zadnje ukrepe za zajezitev epidemije, je na prihajajoči silvestrski večer to pravzaprav edina možnost prehranjevanja na prostem. Res pa je, da se nikoli ne ve.

Kot že rečeno, je do silvestra še štirinajst dni in glede na dosedanje izkušnje z gostoto in premišljenostjo vladnih protiepidemioloških navodil, si tja do dedka Mraza lahko obetamo še kar nekaj preklicev, dopolnil in sprememb. Morda bi zato lahko vladi in svetovalni skupini celo predlagali razmislek o tem, da bi poleg kostanja med hojo po mestnih središčih lahko jedli tudi ocvrt krompirček. Oba se namreč običajno postrežeta v hoji po mestu prijaznem papirnatem škrniclju ali po naše škartocu. Tako je bilo tudi z ocvrtim krompirčkom, ki ga je bilo moč pred res mnogimi leti dobiti v kiosku na koncu Kidričeve ulice v Kopru. Z njim si na nekdanji avtobusni postaji veliko lažje pričakal Slavnikov avtobus za kamorkoli, se odpravil proti Semedeli ali Žusterni oziroma se okrepčal na poti do šole, kina ali gledališča v središču mesta.

Prvič se je posledica nesposobnosti in kratkovidnosti Janezove kombrikole imenovala ZUJF. Kdo ve, kako se bo tokrat.

No, da ne bo pomote. Ukrepi za izboljšanje epidemiološkega stanja so po mojem skromnem mnenju vsekakor potrebni, bi bilo pa naravnost krasno, če bi bili tudi smiselni in logični. Morda pa bi minister za bazene, debirokratizacijo in demografijo Zdravko, konkretno Počivalšek, res predlagal stroki in vladi, da bi kostanju dodali že omenjeni ocvrt krompirček in, zakaj pa ne, tudi vročo hrenovko v kruhku, bolj znano z imenom hotdog, ali celo kakšen hamburger ali kebab. Tako bi velikodušno pomagal malemu gospodarstvu, konkretno prodajalcem hrane za na špancir. S to potezo bi se nedvomno strinjal tudi njegov novi kompanjon, državnosvetni Alojz, konkretno Kovšca, ki poslej ne bo več samo gospodarsko aktiven, pač pa tudi zelo konkreten. Vprašanje pa je, če bi se z ocvrtim krompirčkom, vročo hrenovko, hamburgerjem in kebabom strinjali Janezovi fantje in dekleta. V vseh primerih gre namreč za migrante, sicer resda kulinarične, a z migranti si Janezova kombrikola nikakor ni na ti.

Dovolj je, da si prikličemo v spomin, kako si evropsko raznolikost predstavlja prvi državni varnostnik Žan Mahnič - Lovski in lahko takoj črtamo vse, razen kostanja. Tujega nočemo, svojega imamo, kar imamo. No, morda bi pa na “špancir jedilnik” zahojsane strani Alp vendarle poleg kostanja uvrstili še pražena bučna semena. Ta so nedvomno avtohtona, poleg tega so domača tudi Janezovemu Viktorju, kar bi še utrdilo njune iskrene prijateljske odnose in rabote. Lahko se jih prodaja v škartocu, luščine, tako kot kostanjeve, pa lahko med sprehodom preprosto odvržemo in prepustimo gravitaciji. Kaj konkretno bodo na to peripatetično novoletno prehranjevanje porekli tisti, ki so zadolženi za čistočo mestnih tlakov, bomo še videli, bi jim pa vsekakor med protikoronskimi ukrepi lahko namenili dodatek za konkretno povečan obseg dela.

No, mimo okrnjene novoletne izbire hrane za na špancir nam vladajoči kanijo zakuhati še kar nekaj stvari. Andrej, minister za okolico hidroelektrarn in zanemarjanje stroke, snuje spremembe gradbenega zakona, s katerim bi iz igre izločil arhitekte ter oblikovanje naše urbane sredine v bodoče prepustil gradbenim in drugim inženirjem. Ali mu je tako rešitev morda prišepnil minister za notranje zmede Aleš Hojs - Inženir ali pa je zraslo na njegovem zelniku, mediji ne poročajo. Tu je še drugi Andrej, minister za trošenje, zadolževanje in luknjo v proračunu, ki je v navezi s prvim dacarjem Ivanom Peljimenakosilo Simičem pripravil novo davčno reformo. Reforma, ki najverjetneje sledi prepričanju prej omenjenega soimenjaka, da je plačevanje davkov na zahojsani strani Alp glupo početje, bo veliko prinesla tistim, ki imajo največ, in zelo malo, če sploh kaj, tistim, ki imajo najmanj.

Poleg tega bo ta davčno proračunski “salto mortale” povzročil pomembno manjši priliv denarja v državni proračun, kar se bo v naslednjih letih poznalo predvsem pri financiranju socialnih in drugih javnih storitev. Manj denarja torej za socialne transferje, za šolstvo, šport, raziskave, zdravstvo, kulturo, varstvo narave. Pri vsem skupaj je resnično neverjetno predvsem to, da smo to že doživeli. Da smo enkrat že šli na led. Z isto Janezovo ekipo. In vse kaže, da bomo z odločilnim prispevkom Zdravka, konkretno Počivalška, Simone, konkretno Kustec, Gregorja, konkretno Periča in drugih iz nekdanjega mlahavega centra ter Brankotove upokojenske ekipe, konkretno zavozili vse, kar se zavoziti da, in ob tem tudi nevarno osiromašili javne finance

Prvič se je posledica nesposobnosti in kratkovidnosti Janezove kombrikole imenovala ZUJF. Kdo ve, kako se bo tokrat. Morda se pa motim in ima Zdravko kakšen konkreten predlog, povezan z njegovo projekcijo demografskih gibanj. Pravi namreč, da nas bo kaj kmalu kakšne tri milijone. Brez nadležnega priseljevanja seveda. Kako bo konkretno izboljšal splošno demografsko sliko zahojsane strani Alp, nam znani izganjalec ekoterorizma še ne razkril.


Preberite še


Najbolj brano