Pričevanje Romana Pahorja z drugega tržaškega procesa

V naslednjih tednih bo pri tržaški založbi Mladika izšla knjiga o Romanu Pahorju, družbenopolitičnem delavcu in organizatorju delovanja slovenske mladine.

Knjiga z naslovom Za vse, ne zase; Življenje Romana Pahorja v pismih, dokumentih, pričevanjih in spominu hčerke Sonje, je zgrajena na prvoosebni pripovedi Romanove hčerke Sonje Pahor (rojene leta 1934), napisal pa jo je tržaški novinar Peter Verč, Romanov vnuk.

Tržačan Roman Pahor (1903-1951) je bil v drugem tržaškem procesu obsojen na 12 let zapora. A že pred tem so ga fašistične oblasti zaradi njegovega narodnoobrambnega dela dvakrat konfinirale. Stalno je bil pod policijskim nadzorom. Ob vrnitvi v Trst v začetku leta 1944 se je pridružil Osvobodilni fronti, a je kljub temu v komunistični Jugoslaviji moral prestati težke dni.

Sonja Pahor v odlomku o tržaškem procesu govori takole: “Papa je tri mesece čakal, da bi izvedel, zakaj je zaprt. Šele 14. decembra 1940 je v zaporu v Kopru stopil pred tri zasliševalce, ki pa so v glavnem spraševali že znane stvari. V zapisniku je tudi njegova izjava, da se je zavzemal za obstoj Slovencev v Italiji, da pa je zmeraj zavračal nasilje kot sredstvo za uresničevanje ciljev. Vprašali so ga, ali pozna Tončiča, Kukanjo, Kosovela, Lovrečiča, Sardoča in druge. Povedal je, da vse pozna že več let, da pa se z njimi ni pogovarjal o političnih zadevah. Omenili so mu tudi izpoved nekoga drugega, da je službene poti kot zavarovalniški posrednik izkoriščal za ilegalno delo. Zanikal je. Na vprašanje, kakšne stike je imel z jugoslovanskim konzulatom, pa je odgovoril, da so bili ti zelo redki in povezani zlasti z dejstvom, da ima dva brata v Jugoslaviji. Preiskovalci so sprva zapisali, da če ne bo dodatnih dokazov, bo Pahorja treba poslati še tretjič v konfinacijo in ne pred posebno sodišče. A ko je Peruzzi marca 1941 na seznam ovadenih vključil tudi mojega očeta.”


Najbolj brano