Evo nas, blaznimo ob ognju, odprtih ran

Njegova poezija dolgo ni smela pred bralce v Sloveniji. Ob politični odjugi so se cenzorske škarje krhale, strokovnjaki so povedali svoje, Balantičeva poezija je vendarle izšla in “že” v prejšnjem tisočletju tudi vstopila v berila.

Globoko v novem stoletju pa se še kar obstreljujemo, vedno znova. Okrog Balantiča je pokalo pred šestimi leti, ko so v njegovem rojstnem Kamniku po pesniku poimenovali knjižnico, in poka danes, ob poštni znamki in žigu s podobo rojaka, rojenega pred sto leti. Poka, ker se strelci na obeh bregovih ne zmenijo za poznavalce. Ti opozarjajo, da pesnikovo kratko življenje še zdaleč ni jasno in pregledno. V Ljubljani, ograjeni z žico, ni bil naklonjen Italijanom, nasprotno, kot večina študentov slavistike je sodeloval pri OF, leta 1942 ga je celo doletela internacija v Gonarsu. Po vrnitvi je prof. Antonu Ocvirku - Primorcu, sodelavcu OF - zaupal dvome, strašno razklanost ob odločanju, ali naj se pridruži partizanom ali vaškim stražam. Pozneje, ko so v emigraciji zlorabili njegovo poezijo in iz Balantiča ustvarili domobranski simbol, je Ocvirk pričal: “Oni so ga hoteli umetno prikazati kot heroja, ker je bil materialno odvisen od njih. On je bil dejansko čisto na naši strani, tako kot sem ga jaz razumel.”

Kako torej - prebereš par Balantičevih pesmi, pa te že prime, da bi šel špecat Italijanom in Nemcem? Ali vsaj volit za Janšo? Ne, ne gre tako preprosto, hvala bogu.

Imel je tudi ideološke zadržke, bil je kristjan. Predvsem pa intimen poet - ki je pet dni pred 22. rojstnem dnevom zgorel kot domobranec v Grahovem. Nosil je puško, to vemo, in nekateri pričevalci ga pomnijo kot prav nič rahločutnega, ga celo povezujejo z ubojem treh partizanov z Vipavskega. A marsikaj ni in najbrž nikoli ne bo jasno. So izjeme, seveda, nekaterim je vse jasno, na primer predsedniku Zveze združenj borcev za vrednote NOB, ki piše, da je France Balantič “zahrbtno pobijal partizane” in strahopetno bežal, dokler je lahko, nato pa padel kot “švabobranec”. Celo umetniškost njegove poezije da je “dvomljiva”.

Taki nočejo prisluhniti strokovnjakom, ki še zdaleč niso glasniki kake nazadnjaške, kaj šele izdajalske (ne)miselnosti. Nasprotno, med njimi so potomci prvoborcev, ki danes negujejo tradicijo in vrednote NOB, čistijo in skrbno popisujejo partizanske spomenike, ob petkih pa korakajo in kolesarijo na protestih. In ponavljajo: Balantičeve pesmi niso ideološke!

Ampak ne, v ponedeljek zarana smo že v prvem komentarju pod člankom izvedeli: “Vi jih kar berite, če bi radi fašistično in izdajalsko klero miselnost naselili v sebi. Meni do takšne poezije ni.” Ha, kako bi se človek ob tem ne spomnil genialnega Woodyja Allena, še enega, ob čigar umetnosti naj ne bi več uživali, ker da je tudi ta mojster sicer velik packon. V enem svojih filmov je mimogrede, z drobno pripombo, osvetlil nesmiselnost neskončnih diskusij o kontroverznosti skladatelja, žal najljubšega Hitlerju: “Ne smem predolgo poslušati tega Wagnerja. Začutim potrebo, da bi zavzel Poljsko!”

Kako torej - prebereš par Balantičevih pesmi, pa te že prime, da bi šel špecat Italijanom in Nemcem? Ali vsaj volit za Janšo? Ne, ne gre tako preprosto, hvala bogu.

Ponoviti velja, da je Balantič vse, zaradi česar se ga je vredno spominjati, naredil in napisal, preden je stopil na napačno stran. Ne letos, že pred skoraj osmimi leti je Vinko Möderndorfer na pogovornem večeru v Kopru ugotavljal, da pri nas volitve, naj bodo predčasne ali redne, ne bodo ničesar rešile. Poudaril je, da se je bolje opreti na umetnost, pristno, ki je nujno utemeljena na etiki: “Nedavni protesti po Sloveniji so bili v jedru kulturniški, kakor je poezija osmislila tudi upor okupatorju med drugo svetovno vojno. Ni naključje, da izdajalska domobranska stran skoraj ni imela dobrih književnikov. Njihova borba je namreč stala na slabih etičnih temeljih. Balantič je svoje najboljše pesmi napisal prej. Duh je vedno na pravi strani.”

Kdor trdi, da je emigracija v Argentini pretirano povzdigovala “svojega” Balantiča in da njegovo poezijo “oni” še zmeraj zlorabljajo v političnih bojih, ne, ta že ne ravna modro, kadar besno maha s pestjo in tuli, ah, le imejte si ga, tega zanič domobranskega pisuna, samo “nam” ga ne vsiljujte! Ne, pribiti je treba: Balantič ni “vaš”, zato si ga nehajte lastiti!

Dobro je brati, veliko in vse: in Balantiča in Kajuha, in Vidmarja in Kocbeka, in Zupana in Javorška in Ahaca ... Med njimi se je pogosto iskrilo in nemalokrat počilo, ampak nobenega koraka naprej ne stori, kdor se še danes ustopi na položaju bodisi tega ali tistega ter z vsemi topovi strelja na nasprotni breg. Z ošiljenim svinčnikom si raje podčrtujmo modre misli in spoznanja tega in onega, učimo se na njihovih nesporazumih in napakah, ne ponavljajmo jih.  


Preberite še


Najbolj brano