Njegovo nežno glasbeno dušo nosi športno telo

Kitarist Leo Maj Kokol, dijak umetniške gimnazije v Kopru, je prikupen, postaven, zelo zgovoren, samozavesten in vedno nasmejan mladenič. Poleg kitare ljubi tudi petje, uspešen pa je tudi kot športnik. Pohvali se lahko z državnim rekordom v dvigovanju uteži in z bronastim priznanjem z državnega tekmovanja mladih kitaristov na Temsigu. Čeprav že dobro ve, kaj hoče, se še ne more odločiti, kam ga bo peljala poklicna pot.

Leo Maj Kokol na enem od svojih kitarskih nastopov Foto: Matevz Kocjan
Leo Maj Kokol na enem od svojih kitarskih nastopov Foto: Matevz Kocjan

17-letni Izolan Leo Maj Kokol se igranja kitare uči že 12 let, a posluša jo tako rekoč od rojstva. Ne le kitaro, ki jo igra njegov oče, tudi harmoniko, ki jo kot profesorica na Glasbeni šoli Koper pogosto vzame v roke njegova mama. Zato ni nič nenavadnega, če sta oba starša njegova glavna vzornika, zlasti oče, ki je obenem tudi športnik. In nenazadnje se je po njem zgledoval tudi, ko je izbiral instrument.

Čeprav je oče igral v rock bendu, ima sam raje klasiko, saj v tej zvrsti laže najde skladbe, s katerimi se lahko sprosti in svoja čustva prelije v kitaro. Njegov prvi učitelj je bil Bojan Kuret, v šestem razredu pa ga je zamenjala prof. Tanja BreceljVatovec, ki ga uči še danes. Pod njenim mentorstvom se je letos spomladi udeležil državnega tekmovanja, za katerega si je med vrstniki izbral najtežji spored. Ker je po značaju zelo tekmovalen, si rad postavlja težke izzive in vse, kar si zada, tudi doseže. Predvsem je bil zadovoljen, da mu je uspelo izvesti Albenizovo skladbo Asturias, o kateri je eden od njegovih vzornikov, Zoran Dukić, dejal, da je Higway to Hell za klasične kitariste, saj se je veliko tovrstnih kitaristov boji, ker “zažiga prste” ... Med njegovimi najljubšimi skladatelji so še Coste, Llobet in Brouwer, med kitaristi pa ceni tudi Marcyna Dillo in Łucasa Kuropaczewskega, oba je spoznal na festivalu Kitarika v Kopru.

Mladi kitarist se bo predstavil z zahtevnimi partiturami

V rubriki Primorski glasbeni talenti, ki jo pripravljamo v sodelovanju z Radiem Koper, predstavljamo mlade primorske glasbenike, ki se ukvarjajo s klasično glasbo in dosegajo opazne uspehe doma in v tujini. V istoimenski rubriki oddaje Glasbeni abonma, ki bo na sporedu drevi ob 20. uri, boste lahko prisluhnili kitaristu Leu Maju Kokolu, ki je v studiu Hendrix zaigral Andante Et Polonaise Napoléona Costeja in Asturias Isaaca Albeniza.

Na vprašanje, ali ni v rosnih letih tudi njega zamikala električna kitara, pa Leo odgovarja: “Nikdar, saj mislim, da je v glasbi in v meni veliko razmišljanj, občutkov in harmonij, ki jih na električni kitari ne morem zaigrati.” Ko pa posluša glasbo za sprostitev, najraje izbere rock. In zborovsko glasbo. Zbor je zanj simbol sinhronosti in enotnosti. V njem se moraš naučiti zanašati se na sočloveka, na ostale glasove. Peti je začel v Mladinskem zboru Glasbene šole Koper, pod vodstvom Maje Cilenšek, zdaj pa je član Mešanega zbora Obala iz Kopra. Prepričan je, da bo vse življenje, ne glede na to, kam ga bo zanesla pot, pel v kakšnem zboru.

Tako kot je prepričan, da se bo do konca svojih dni ukvarjal s športom. Začel je že pri štirih letih z gimnastiko, potem je sedem let nadaljeval z nogometom in še eno z atletiko, od svojega 16. leta pa se ukvarja z bodybuildingom in s powerliftingom (dvigovanjem uteži). Je nosilec neuradnega državnega rekorda v “počepu”, kar pomeni, da iz počepa dvigne 210 kilogramov teže. In, kot pravijo trenerji, dobro obeta tudi v bodybuildingu, saj je v dveh letih treninga pridobil kar 31 kilogramov, s tem pa tudi veliko samozavesti. Zato zdaj z nasveti (preko spleta in socialnih omrežij) pomaga tudi svojim sovrstnikom in drugim najstnikom iskati načine, kako ravnati s svojim telesom, da bi v njem zmanjšali maščobe in povečali mišično maso. Morda bo nekoč našel v tem tudi svoj poklic, če ne bo raje poučeval kitare ...

Trenutno razmišlja o nadaljevanju študija na dunajskem konservatoriju ali na kitarski akademiji Segovia v Pordenonu, a je prepričan, da četudi postane kitarist, ne bo mogel živeti brez športa. In obratno. Če bo njegova poklicna pot zašla v športne vode, ga bo vseskozi spremljala kitara. In petje. Pri njem ni enega brez drugega.

LEA HEDŽET, Radio Koper


Najbolj brano