Boj za ankaransko zemljo ne poneha

To je boj za naravo, pravi ankaranski župan Gregor Strmčnik. To je boj za mojo lastninsko pravico, pravi Rok Cvetkov, eden od lastnikov zemljišča pod Jadransko cesto, tisto magistralko, ki pelje mimo Ankarana in pod katero je videti nekaj športnih, vojaških, stanovanjskih in turističnih objektov. Vsi so iz obdobja, ko je bil Ankaran le ena od krajevnih skupnosti velike koprske občine in nanje so ljudje navajeni. Ko pa so pred dvema letoma med njimi glavo dvignile tri mobilne hišice treh slovenskih podjetnikov, ki so od Družbe za upravljanje terjatev bank na javni dražbi kupili stavbno parcelo, je nastal vik in krik.

Na opozorila, da jim Ankarančani ne bodo dovolili zidati, so podjetniki že velikokrat odgovorili, da jim nič takšnega ne morejo prepovedati. Da niso Mojzes, ki ima opravka z nikogaršnjo zemljo, da ne morejo stavbnega zemljišča kar prekrstiti v zelene površine in da bi se umaknili kvečjemu, če bi dobili primerno odškodnino. Recimo kakšnih 900.000 evrov kot bližnji sosed, ki je na svojem zemljišču blizu kampa Adria načrtoval gradnjo vil z bazeni, a se je temu v splošno družbeno korist odpovedal in prejel debelo odškodnino. Zemljišče je kupil za dobrih 400.000 evrov.

Ne pretiravamo, ko rečemo, da so zidane hišice tisto, kar bo kmalu eno od poglavij predvolilne kampanje. Tukaj so, da trmasto pokažejo rogove Ankarančanom.

Vendar občina tem novim Ankarančanom, ki imajo v rokah celo pravnomočno gradbeno dovoljenje, odškodnine ne namerava odmeriti, saj meni, da še zdaleč niso v isti kategoriji kot oni, ki so hoteli graditi ob Adrii. Še več, na glas jim pove, da so črnograditelji, ter napoveduje, da se bo zoper njihova pravnomočna gradbena dovoljenja borila do upravnega in ustavnega sodišča, če bo to potrebno.

Verjeti gre, da bo to res storila. Že zato, ker je obramba obmorskega prostora in narave nasploh, ki v Ankaranu še diha zeleno, ena od temeljnih točk programa, s katerim je skupina Radi imamo Ankaran začela boj proti gradbenim načrtom posameznikov in koprske občine, pod katero je še pred desetimi leti sodila. Ti načrti se ji ne smejo izjaloviti. Pomenili bi poraz tega zelenega gibanja, ki vodi politiko Ankarana in župana Strmčnika, za katerega si je težko predstavljati, da bi ob pogledu na zidane hišice apatično rekel: “Hja, kaj čmo. Smo vsaj poskusili.”

Ne pretiravamo, ko rečemo, da so zidane hišice tisto, kar bo kmalu eno od poglavij predvolilne kampanje. Tukaj so, da trmasto pokažejo rogove Ankarančanom. Da zamajejo županovo moč in zaupanje v njegovo presojo. Kajti rekel je, da se ne bo gradilo, ti pa imajo pravnomočno gradbeno dovoljenje. Kaj je zdaj to?


Preberite še


Najbolj brano