Vsi mi smo dediščina
Škocjanske jame so bile prva slovenska naravna znamenitost, ki jo je preostanek sveta spoznal kot dediščino, ki jo je treba čuvati tudi za prihodnje rodove. Na Unescov seznam naravne in kulturne dediščine so se poleg Škocjanskih jam pozneje uvrstili še trije slovenski naravni in kulturni spomeniki: rudnik živega srebra v Idriji, koliščarske naselbine na Ljubljanskem barju ter starodavni bukovi gozdovi v pragozdu Krokar in rezervatu Snežnik Ždrocle.
To pomeni, da je že z omenjenimi vpisi Slovenija glede na število prebivalstva med najbogatejšimi varuhi zakladov človeštva.
“Vpis na Unescov seznam sam po sebi ne prinaša zagotovila, da bo naša dediščina zavarovana. K njenemu varovanju smo zavezani vsi, ne le tisti, ki zanjo skrbijo po uradni dolžnosti.”
Kar seveda državi prinaša svojevrsten prestiž in ponos ob zavedanju, da živimo na izjemnem koščku Zemlje.
Po drugi strani pa pomeni tudi, da nas zavezuje k odgovornosti - do varovanja omenjene dediščine in ščitenja celotnega slovenskega okolja. Vpis na seznam namreč sam po sebi ne prinaša zagotovila, da bo naša dediščina tudi zavarovana. K temu smo zavezani vsi, ne le tisti, ki po uradni dolžnosti skrbijo za tovrstne spomenike.
Upoštevanje odgovornosti pa je včasih očitno sila težko. Apetiti po posegih v takšna območja so še vedno zelo živahni. In čeprav so nas v zadnjih letih polna usta neskončnih floskul o zelenem prehodu, energiji, tehnologiji, so naša dejanja pogosto precej drugačna. Že na vplivnem območju Škocjanskih jam delujejo industrija, podjetniki in posamezniki, o katerih si celo država ne upa na glas priznati, da je njihov vpliv na okolje in posledično Unescovo dediščino vse prej kot blagodejen.
Poleg tega se venomer pojavljajo projekti, s katerimi bi tako ali drugače posegli na ta edinstven del narave - od avtoceste, do vetrnic in navsezadnje zajezitve nekega potoka, ki bi, četudi je projekt obarvan še tako zeleno, gotovo vplival in predrugačil območje dediščine.
Posledic, ki bi jih takšni in podobni poskusi - če bi se udejanili - imeli na dediščino, ni malo. Tistim, ki ne upoštevajo pravil varovanja dediščine, lahko sledi celo izbris s seznama. Tako, kot se je to zgodilo Liverpoolu, ki ga je Unesco umaknil s seznama zavarovane kulturne dediščine. Leta razvoja so namreč povzročila nepopravljivo škodo za tamkajšnji pristaniški del, ki je bil pod Unescovo zaščito.
A to bi bil še najbolj blag ukrep, ki bi ga lahko kdaj naplavila naša neodgovornost do čuvanja dediščine. Veliko huje bi bilo, če bi zaradi začasnih dobičkov in kapric uničili nekaj, kar so narava in predniki ustvarjali skozi stoletja in nam zaupali zgolj v občudovanje.