31. maj 2041
Slovenija, Češka, Slovaška, Poljska, Avstrija in Hrvaška so sledile Madžarski in se še pravočasno odcepile. Redke novice, ki so prihajale z druge strani, so govorile, da so v Rimu baziliko sv. Petra spremenili v mošejo, v Bruslju pa so pripravljali zakon, ki bo prepovedoval poroko heteroseksualcem. Več kot petnajst let je minilo, odkar nihče ni prečkal meje in stopil na drugo stran. Liberalni premik je preostanek celine spravil v brezno. Sumljivi finančniki so z zaroto v Evropo pripeljali horde migrantov, ki so korenito spremenili navade, običaje in tradicijo; potem je prišlo do velike prevare z virusom, ki je velikim farmacevtskim podjetjem omogočil, da prevzamejo nadzor nad družbo z vsiljevanjem novih življenjskih pravil. Vsemu temu so se v sredini izognili.
Krščanstvo in družinske vrednote so bili v Srednjeevropski uniji na srečo ohranjeni. Zasluge za to so imeli razsvetljeni vodje, ki so branili poslednje okope vrednot stare celine. Nevarnost je najprej zaznal veliki madžarski voditelj, kmalu pa so njegove ideje navdušile še druge in so mu sledili. Prav zato je Skupščina Suverenih Držav starega politika razglasila za doživljenjskega predsednika brez omejitve mandata. Predlog so podali Slovenci, častno nalogo pa je opravil delegat iz Izole. Nihče ni pozabil, da so v ključnih trenutkih popolne negotovosti za državo, prav parlamentarci majhne obalne skupnosti rešili Slovenijo pred liberalnim, boljševističnim zasukom. Edini resen spor med državami Unije je zadeval Hrvaško. Zagreb si je namreč želel pristopiti k zavezništvu, ostali glede pridružitve niso bili prav prepričani. Prav vztrajanje Ljubljane je odigralo ključno vlogo. Slovenci so v dolgih pogajanjih razlagali, da zid na meji ogroža njihovo notranjo stabilnost, brez možnosti, da bi njihovi državljani naredili to, kar so vedno počeli: šli na počitnice na Hrvaško.
Izkušeni politik, ki mu je bil zaupan slavnostni govor, je dejal, da je edina prihodnost Slovenije v Srednji Evropski uniji.
Diplomati so pojasnjevali, da celo kriza s koronavirusom v dvajsetih letih ni ustavila poletnega eksodusa preprostih državljanov in visokih politikov k istrskim, kvarnerskim in dalmatinskim plažam. Obstajala je nevarnost demonstracij, tudi nasilnih, ki bi lahko ogrozile stabilnost novega zavezništva. Na koncu je bil Zagreb sprejet, tudi zahvaljujoč Budimpešti, ki je na to pristala, po vsej verjetnosti tudi zaradi zgodovinskih vezi, ki so jo navezovale za Reko, ki je bila od vedno razumljena kot madžarska luka.
V zadnjem času pa so se prav v Sloveniji stvari pričele odvijati v nepravo smer. Pravovernost prvih petnajst let je pričela omagovati. Na zadnjem referendumu je večina postala nezanesljiva. V prvih letih je ljudstvo različne odloke vlade podpiralo s 94-odstotno večino, sedaj je podpora padla na 90 odstotkov. Glasbeniki, pisatelji in intelektualci so nesramno širili granitna prepričanja. Mladi so pričeli poslušati čudno glasbo. Policija je pričela zasledovati tiste mladostnike, ki so se istovetili z za sistem nesprejemljivo subkulturo. Kot da to ni bilo dovolj, so pričele krožiti čudne teze, po katerih naj bi iliberalen režim, ki je Slovenijo rešil pred vdorom Zahoda, imel globlje korenine in je zrasel iz časa pred revolucijo.
Našli so se pisci, ki so trdili, da so že liberalno-boljševistične vlade iz druge polovice desetih let imele predrevolucinarne značilnosti in so pravzaprav sprejele vrsto pravil za zaščito Slovenije. V podporo takšni neumnosti so navajali, da so bili, denimo, že takrat na mejo s Hrvaško pripeljani prvi zvitki bodeče žice in policisti v opremi za preprečevanje nezakonitih migracij, odobreni pa so bili tudi ukrepi, ki so vojski končno omogočili nadzor nad javnim redom in mejo.
Same sramotne teze, na katere so verjetno vplivale sile, ki so doma in predvsem v tujini želele spodkopati moč Unije. Akademija znanosti in umetnosti in univerze so iz pedagoškega procesa nemudoma izločile zagovornike tovrstnih nesmislov, obstajala pa je bojazen, da bodo na dolgi rok pustili nekakšen pečat.
Kot že zadnjih petnajst let, je bil 31. maj prazničen dan. Slavilo se je mladost, pomlad, a tudi rojstni dan predsednika Unije. V Kopru so na po njem poimenovanem trgu otroci mahali z zastavicami in proslavljali z luškimi delavci in uradniki iz javnih podjetij. Nihče ni ostal doma. Na odru so se govorniki v madžarskem, slovenskem in italijanskem jeziku spomnili na zgodovinske dogodke in na svetlo pot, ki jo je prehodila dežela na sredi. A tako kot drugod po državi tudi tu ni umanjkal nadležen glas, ki se je prebijal skozi lokale, tovarne, prijatelje in družine in je Slovenijo postavljal v slabo luč po vsej Uniji. Zagovarjal je tezo, da nobenemu zavezništvu, katerega del je bila Ljubljana, ni bilo usojeno dolgo življenje: tako je bilo z Avstro-Ogrsko, Jugoslavijo in Evropsko unijo.
Izkušeni politik, ki mu je bil zaupan slavnostni govor, je dejal, da je edina prihodnost Slovenije v Srednji Evropski uniji. Ni skrival morebitnih pomanjkljivosti svete zaveze, je pa natančno pojasnil, da je sistem v Sredneevropski uniji dober, vendar še ni zaživel v praksi. Govor se je končal ob bučnem aplavzu in živahnem plapolanju zastav, mislec pa je še enkrat poudaril, da je treba enotnost Unije in bratstvo njenih narodov, njenih politikov in poslovnežev varovati kot punčico svojega očesa.