Umetnost v javnih prostorih
Razvoj javnega prostora se v mestih usmerja na podlagi hitrega pretoka interesov in konkurenčnosti med različnimi urbanimi prizorišči, ki se oblikujejo v javnih prostorih. Urbanost mesta se na tak način podreja imperativu kratkoročnih potreb hitrega pretoka kapitala, lokalne značilnosti so vse bolj podrejene vplivom globalnih preobrazb, javni prostori pa postajajo privatizirani s komercialnimi vsebinami.
Na tak način se javni prostori preobražajo v nadzorovana in uniformirana prizorišča, podrejenost vsebin zasebnemu interesu kapitala pa povzroča poenotenje urbanih krajev. Mesta imajo pomemben vpliv na naše življenje in odnos, kako se povezujemo z neposrednim okoljem, kako nas oblikujejo prostor in kultura in enako pomembno - način, kako si predstavljamo svojo prihodnost.
Umetnost kot kanarček
Odsotnost arhitektov in urbanistov pri obravnavi odnosov med uporabniki v hitro spreminjajočih se urbanih okoljih v Jugoslaviji je privedlo do ogromne kulturne vrzeli in pospešilo odsotnost komunikacije. Ravno umetnost lahko v javnih prostorih omogoča oblikovanje odnosov in s tem identiteto krajev ter s tem na trajen ali začasen način opozarja na stanje družbe v specifičnem kontekstu in času. Kot prispodoba tega je Huxleyjev pojoči kanarček v rudniku, ki predstavlja sinonim opozorila pred katastrofo, ki spremlja rudarje na poti v temne globine rudnika, kjer jih s svojim petjem zaščiti in opozori pred nevarnostmi premogovnega prahu, metana, ogljikovega monoksida in nizke ravni kisika. Na ta način je umetnost kanarček v javnih prostorih, ki opozarja na meje in pravice do javnega ter oblikuje nenehno komunikacijo med uporabniki prostora. Če bi bile vse ptice kanarčki in ves svet njihov rudnik premoga, bi se lažje izognili katastrofam krasnega novega neoliberalnega sveta.
Prostorska frka
Rubrika Avtomatik Delovišča o prostoru
fŕka -e ž (r) pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu zapletena, težko razrešljiva zadeva: ne vem natančno, kako se je vse odvijalo, vem, da je bila cela frka
(Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja)
Prostor, v katerem živimo, nas povezuje, določa in vpliva na naš vsak dan. Kljub temu pa se v vsakdanjem življenju pogosto ne zavedamo pomena svoje okolice ter naše vpetosti vanjo. Prostor in arhitektura nas obdajata vse življenje in dajeta okvir našim dejavnostim. Pomembno vplivata na naše počutje, zdravje, zadovoljstvo, varnost in uspešnost. Hkrati pa gre ta odnos tudi v nasprotni smeri: kot posamezniki in skupnost vplivamo na naše neposredno in širše okolje, na naš bivalni prostor.
Kako torej gledati prostor, da ga bomo zares videli? Kako opazovati svojo okolico, zaznati prostorske frke ter o njih kritično razmisliti? Cilj pričujoče rubrike ni enosmerno predstavljanje prostorskih tematik, temveč prebujanje zanimanja lokalnega prebivalstva do te mere, da se razvije dvosmerna komunikacija. Bralce torej vabimo k pisanju mnenj, opažanj in vprašanj na spodnji email naslov. Izbrane komentarje bomo strnili in objavili na spletni strani Avtomatik Delovišča, določene pa izpostavili tudi v prihodnjih prispevkih.
Spomenik v javnem prostoru
Javni spomenik je objekt, zgrajen ali oblikovan ter postavljen na javno dostopno mesto zaradi njegove spominske ali simbolične funkcije. Javni spomeniki se pogosto postavljajo za potrebe spominskih slovesnosti ali spominskih srečanj ter zaradi estetske oziroma umetniške vrednosti, ki prispeva k lepšemu videzu njegove okolice. Umetnost v javnem prostoru je namenjena in dostopna vsem ter ob vseh časovnih in vremenskih obdobjih. Spomenik je pomensko utemeljen v operaciji spominjanja, kot umetnostni objekt pa ima v domeni likovne umetnosti svoj prostor na križišču arhitekture, kiparstva, oblikovanja objektov in prostorskega oblikovanja.
V zgodovini so Rimljani svoja mesta gradili po urbanističnem načelu okoli dveh glavnih osi, Carda in Decumanusa, poznamo pa primere iz sodobne urbanistične zgodovine, ko so se mesta načrtno gradila okoli spomenika, kot na primer Washington ali Brasilia. Likovni spomeniki so stvaritve likovnega snovanja, ki nastanejo z namenom ohranjanja spomina na pomembne dogodke v življenju družbe, države, naroda, duhovnih gibanj ter spomina na pomembne osebnosti.
Umetnost je kanarček v javnih prostorih, ki opozarja na meje in pravice do javnega ter oblikuje nenehno komunikacijo med uporabniki prostora.
Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUIK) zapoveduje ukrep umetniškega deleža v javnih investicijskih projektih, s katerim se izvaja obveznost javnih investitorjev, da del sredstev, namenjenih za gradnjo ali obnovo objektov v javni lasti, namenijo za opremo objektov ali njihove okolice z umetniškimi deli. Namen izvajanja ukrepa je opremiti javne prostore z umetniškimi deli. Umetniško opremo javnih prostorov moramo v današnjem času opredeliti tudi s časovno komponento, saj spomeniki stojijo v javnih prostorih za dolgo časovno obdobje, s tem sooblikujejo javni prostor ter govorijo o kulturni ali politični zgodovini.
Nove oblike začasnih umetniških intervencij
V sodobnem času intermedijskih intervencij se v javnem prostoru pojavijo tudi nove oblike začasnih umetniških intervencij, ki se manifestirajo v različnih oblikah, kot na primer svetlobno oblikovanje, projekcijsko bombardiranje, zvočna inštalacija ali druge intermedijske oblike. V zadnjem letu smo lahko v koprski Mali loži občudovali plavajočega lignja in začasne intervencije mednarodne poletne šole “Neformalno mesto: začasne - avtonomne utopije”, ki je s svojimi gverilskimi posegi v prostor na neinvaziven način opozarjala na okoljsko problematiko.
Umeščanje umetnosti v javne prostore je odgovorna naloga, tako z estetskega kot spominskega vidika, saj postane spomenik z umestitvijo v javni prostor javna kulturna dobrina.
Primer začasne postavitev spomenikov v javni prostor na klasičen način se je zgodila v sklopu postavitve Majskega salona, najstarejše likovne razstave na Slovenskem, ki poteka že od leta 1909. Mestna občina Koper je v okviru razstave na svoje mediteranske parke, ulice in trge omogočila postavitev kipov, ki so soustvarili utrip na Verdijevi ulici, Belvederju, Titovem trgu, Mali loži, trgu Brolo, Ukmarjevem trgu in Prešernovem trgu. Začasne umetniške postavitve v javnem prostoru so smiselne in potrebne tako iz vidika prikazovanja sodobne umetniške produkcije, kot tudi iz vidika izboljševanja kvalitete življenja. To dokazujejo številni odzivi na socialnih omrežjih ter vrzel, ki je nastala ob njihovi odstranitvi.
Na drugi strani zahtevajo trajne postavitve v javnih prostorih zaradi daljše časovnice preudarnejši razmislek o prostorski umestitvi spomenikov. V katalog posameznih kulturnih in zgodovinskih spomenikov so kot javni spomeniki, vodnjaki in znamenja v Mestni občini Koper vpisani vodnjak in steber sv. Justine na Carpacciovem trgu, vhodni portal na Čevljarski ulici 7, vodnjak da Ponte na Prešernovem trgu, renesančni vhodni portal “Porta del corte”, portal nekdanje škofijske palače, Verzerijev portal in dva gotsko oblikovana vodnjaka na trgu Brolo. Katalog bi bilo potrebno dopolniti z drugimi urbanimi postavitvami na trgu Brolo, Vergerijevem trgu, semedelski promenadi ter preko vpisa v katalog poudariti njihov družbeni in umetnostno-zgodovinski pomen pri razvoju urbanizma mesta in odnosa do umetnosti nasploh.
Koper bo bogatejši za dva spomenika
Do konca leta 2021 bosta v Kopru dobila stalno mesto dva nova spomenika. Prvi odzvanjala spomin Forma vive Portorož, ki se je zgodila v letu 2021. Zbirka kamnitih skulptur na prostem na Seči je začela nastajati leta 1961 na pobudo slovenskih umetnikov Jakoba Savinška in Janeza Lenassija. V 60 letih neprekinjenega delovanja so kiparji iz več kot 30 različnih držav oblikovali več kot 130 kamnitih kipov, postavljenih v nasad avtohtonih oljk. V znamenju narave in njene tesne prepletenosti s sodobno umetnostjo je bil letošnji simpozij Forma viva navdih k ustvarjanju štirih mednarodno prepoznavnih in uveljavljenih kiparjev Maria Lopesa (1981, Portugalska), Jureta Markote (1985, Slovenija), Alberta Scodra (1984, Italija) in Maxa M. Seibalda (1968, Avstrija). Prvič v zgodovini manifestacije so bile kiparske umetnine ustvarjene za štiri javne prostore istrskih mest - Piran, Izolo, Koper in Ankaran, pri čemur so občine slovenske Istre s svojim sodelovanjem na letošnjem simpoziju podprle to edinstveno nacionalno prireditev. Spomin na šestdesetletnico oblikovanja in dopolnjevanja parka kamnitih skulptur bo ostal kot javni spomenik prisoten tudi v vseh štirih istrskih mestih.
Drugi kip koprskega kiparja Oresta Dequela bo v javnem prostoru Kopra postavljen na ogled javnosti po dolgih letih čakanja na ustrezen prostor v Pokrajinskem arhivu Koper. Dequel je namreč na svoji zadnji razstavi leta 1983 v Galleriji Cartesius v Trstu pred Jožetom Pohlenom in ženo Lio izrazil željo, da kip Pokončni bojevniki podari prebivalcem svojega rojstnega mesta. Kip so leta 1996 umetnikovi dediči podarili mestu Koper.
Kultura in umetnost osmišljata bivanje v naši skupnosti in predstavljata neoprijemljivo, nekaj kar plemeniti intuitivno doživljanje mesta. Funkcija opominjanja in spomina sta skrbno vtkani v umetnosti, ne glede ali so likovne oblike predstavljene v javnih prostorih in galerijah ali v zasebnih prostorih. Umeščanje umetnosti v javne prostore je odgovorna naloga, tako z estetskega kot spominskega vidika, saj postane spomenik z umestitvijo v javni prostor javna kulturna dobrina. Kip bo oplemenitil nov javni prostor mesta, Muzejski trg, in se spoštljivo spojil v urbano mrežo koprskih ulic, trgov in parkov. Izbor kipa in njegova umestitev v javni prostor je bila načrtovana v interdisciplinarnem posvetu in sodelovanju različnih strok. Za kip je bil oblikovan tudi ustrezen podstavek, na katerem bo kip v Kopru rojenega kiparja ne le pričal o odličnosti in kakovosti umetniškega izraza kiparja, temveč tudi o zgodovini in večnacionalni identiteti Istre.
Oreste Dequel, identiteta v prostoru
Koprski umetnik in kipar Oreste Dequel je Koper, v katerem je uspešno postavil pomembno javno plastiko na trgu Petra Pavla Vergerija mlajšega, zapustil leta 1956 v starosti 33 let in se v Koper nikoli več ni vrnil. Vsekakor je bila Dequelova življenjska niša že v začetku ujeta v okolje in čas razburkanega dogajanja. V pogledu na njegova dela bi rekli, da je bil Dequel vseskozi obremenjen z identiteto časovno geografskega teritorija, iz katerega je izhajal. Istra je bila vedno prelivno stičišče interesnih konfliktov različnih oblasti, kar se je v mladosti Dequela praktično udejanjalo v poteku druge svetovne vojne.
Oborožen z bogato izkušnjo razdvojenosti se je dvajsetletni Dequel znašel v precepu ene in druge strani in na iznajdljiv način vstopil v svet, leta 1956 v Trst, 1959 v Rim in 1964 v New York. V poteku življenja je njegova zgodba precej razgibana. V preseku življenjskega in umetniškega dejanja je umetnik velikokrat pragmatično nihal med nekoliko nevsakdanjim arhaično poetičnim lastnim izrazom in hotenjem ter pričakovanim rezultatom javnega odziva, vendar je v celostnem pogledu vsekakor uspel obdržati povsem unikaten izrazno izpovedni profil, ki je izkazoval svojstven avtorski odziv na dogajanje sveta. V vseh pričevanjih je izpostavljena njegova močna potreba po socialnih stikih, druženju in prijateljih, čeprav bi v osnovi njegovega dela zaznali intimizem in čustveno zadržanost. V njem je ostal istrski pečat, odtis tistega, kar je doživel v mladosti, se naučil na akademiji in preživel v povojnem obdobju. Skratka - Dequelova umetnost nosi našo, istrsko identiteto.
Kako bi lahko njegovo umetnost opredelili? Ključni postulat, ki v likovni umetnosti pomeni razmerje med formo in vsebino, je nedvomno oscilanten proces, ki se izpeljuje na določeni ambivalentni podlagi. Vsebina postaja forma in forma sproščeno prestopa v vsebino. Pridobljena vsebina forme je tako njegova osnova. V vsebini forme, ki jo opredeljuje način izvedbe, pa odrejamo kakovost likovnega dela. Način uporabe likovnih elementov, kot so linija, barva, kompozicija, je segment v procesu, ki mu racionalno ne moremo povsem natančno določiti izvora, kajti v postopku nastajanja umetnine je njegova pojavnost vezana na notranjo izkušnjo avtorja, ki je običajno v izhodišču vezana na bivanjski prostor, časovno geografski okvir, družbena razmerja, življenjsko obdobje in druge relevantne faktorje avtorjevega obstajanja.
Dequel je večkrat jasno izkazal, da se ne podreja dogajanju in aktualno uveljavljenim novostim, ki so v času šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja burno spreminjale svet. Tako je tudi svojo izpovedno ustvarjalnost gradil na zelo osebnem prepričanju in izrazito lastni izkušnji. Njegovo delo je potekalo neobremenjeno mimo akutnih problematik in tenzij oziroma na drugi strani liberalizacije, demokratizacije in modernizacije sodobnega sveta. Lahko bi rekli, da Dequel ne zagovarja nobenega trenda, ki so se v likovno umetniški produkciji njegovega obdobja obsežno uveljavljali tako v formalno izvedbeni praksi kot idejno vsebinski smeri. Opiral se je nase in čeprav se je zavedal del Rodena, Maillola, Mascherinija, Marinija, Smerduja, saj je v potovanjih po ZDA, Mehiki, Avstriji, Nemčiji, živel tudi v Trstu, v Rimu, na Azurni obali, je v njem vseskozi prisotna Istra. Sonce, sijoča mediteranska svetloba, istrski kamen, plastenje flišnih skladov, spodmoli v kraškem robu, beli apnenec, težak, trd prostor in čas Istre. V kompleksnem konglomeratu vse to sestavlja gonilni vzvod, artistični poriv, ki je pod njegovimi rokami ustvaril obsežen opus kiparskih stvaritev, risb in slikarskih del.
Oblika, ki sama ustvarja izpoved
Kiparjevo delo je v osnovi oblikovanje forme in gotovo lahko, tako kot pri vsakem likovnem ustvarjalcu, govorimo tudi pri Dequelu o določeni razvojni liniji. Od ekspresivno realistične figuralike, ki jo je precej uspešno izvajal v prvi polovici petdesetih let, se že v ustvarjalno prehodnem obdobju v drugi polovice tega desetletja, linija forme pri njem precej spremeni. Izgubljena anatomska doslednost in realistična objektivnost se preliva v figuralno obliko, ki ima na sebi, v formi sami lastno izrazno držo. Obliko, ki sama ustvarja izpoved. Kompleksna nadgradnja, ki jo razbiramo v nadaljevanju, torej v začetku šestdesetih let, pa zastavi avtorsko slogovno maniro, s katero doseže jasno prepoznavnost. Tu doseže značilno robustno oblost plastične gmote-masiva in voluminozno morfologijo telesnine. Slogovno se stabilizira.
Linija forme v njegovem kiparstvu prestopa le nekaj korakov. Znotraj osnovnega koncepta se nekajkrat pojavi težnja k posebni dinamiki, lahkotnosti v razpotegnjeni fluidnosti oblik, ki je odraz umetniškega razmišljanja in raziskave. Odstopanja predstavljajo tudi krajši oziroma manjši posegi v abstraktnejšo sfero, kjer se v amorfnih oblikah pojavljajo odrezane ravne linije, kubistična zasekanost in ravne površine v vertikalni tendenci. Vendar kipar se vedno vrača k ustaljeni masivnosti in obli polnosti figuralnega objekta. Ukvarja se predvsem s prostorom, objektom v prostoru, njegovim volumnom in obliko in na podlagi vseh omenjenih elementov pride do svoje forme. Arhaične, pa vendar korektno izpeljane znotraj širokega modela modernizma. Forme, ki se obsežno udejani v motivično odrejenih skulpturah, figuraliki.
Tudi tematika in izbor motivike sta pri Dequelu precej omejeni. Lahko bi rekli, da obravnava le nekaj motivičnih sklopov oziroma natančneje motivičnih subjektov, ki jih ciklično obnavlja skozi celoto ustvarjalno obdobje. Tu so ženska, par, kopalke, akrobati, bojevnik(i), človeški torzo in živali, med katerimi dominira mačka, petelin in seveda bik, ki prihaja neposredno iz tradicije Istre. Le nekaj del, ki bi jih po motivu imenovali Monoliti, bi uvrstili v polje abstraktno izrazne skulpture. Kiparsko ali slikarsko upodobljeni liki so izolirani v okolju, samostoječi, endemiti svojega slikovnega ali prostorskega polja. Bojevniki v vertikalno zastavljeni kompoziciji so različnih verzij. Izvedeni so v dveh različnih slogih, kot eno-figurne pokončne sohe, kot dvojica ali četverica. Vsekakor simbolizirajo moč, odločnost, vrlino.
Figura ženske se sicer kot specifična adoracija skoraj ciklično pojavlja v njegovem delu. Občasno nastopa v formi feminilne morfologije, pogosto pa izgublja to eleganco. Pri Dequelu skorajda nimamo portreta, z izjemo zgodnjih realističnih del, imamo le stilizirane upodobitve obraznih partij. Izrazno izpovednost zastopa celota, ki jo zastavlja figuralna oblika.
Njegovi opusi se večkrat prekrivajo, saj vzporedno nastajajo dela, ki se formovno razlikujejo. Kiparski odnos do materiala, zavedanje materiala, ki je eden od pomembnejših protokolarnih postopkov stroke, je pri Dequelu osredotočen na keramiko in kamen. Kljub temu da mu občasno uspeva tudi prestižno ulivanje v bron, sta keramika in kamen materiala, v katerih se najbolj razprejo njegove izrazne vsebine. Z oblikovni prijemi nastavljen arhaizem lahko razumemo skozi simbolično alegorično interpretacijo, na drugi strani pa lahko njegovo delo doživljamo kot intimno življenjsko izpoved. Nesporno je vsebina forme pri Dequelu ohranila svojo izhodiščno bit. In upali bi reči, da je ravno zaradi svoje samobitnosti, ki je temeljila na identiteti rojstnega okolja, identiteto istrskega duha, bilo njegovo delo tako po Evropi, predvsem pa Ameriki uspešno predstavljeno in vrednoteno.
Upor k globalnemu poenotenju sveta
Zakaj je danes naša identiteta še posebej pomembna? Sodoben civiliziran svet postaja v sferi istovetnih psevdo-demokratičnih enot vedno bolj poenoten gospodarsko potrošniški prostor. Identiteto kraja, identiteto okolja, nenazadnje identiteto etnije je prekrila svobodna izmenjava brezosebnih funkcionalnih produktov, ki je ustvarila uniformiran sklop potreb, ki ga nadzirata in usmerjata predvsem kapital in trg. Posledično postaja tudi življenjsko okolje in javni urbani prostor vse bolj univerzalen, mesta so si vse bolj podobna, poenotena v funkcionalni strukturi, predvsem pa ukalupljena v podobnih formah. Življenje v javnem prostoru izgublja karakter identitete, duh prostora izginja. Sicer je za oči prilepljene na ekrane telefonov okolje vse manj pomembno. Zato je ohranjanje tistega delčka drugačnosti, ohranjanje lastne identitete pomembno, saj predstavlja upor k globalnemu poenotenju sveta, a hkrati ustvarja zavedanje pomembnosti lastne biti, lasnega porekla, morda zavedanje lastnega namena v prostoru in času.