Po pomoč k bakterijam iz blata

Črevesna mikrobiota, novejši izraz za morda bolj domači izraz mikrofloro, je skupek bakterij, ki se nahajajo v črevesju človeka ali živali, oziroma so te pomešane z blatom.

Raziskave, povezane z določanjem “idealne” sestave bakterijskih združb in njihovega vpliva, so v humani medicini že zelo napredovale, sledi pa jim tudi veterinarska medicina. Bakterije v črevesju so nujno potrebne za zagotavljanje normalne presnove hranilnih snovi in njihovo resorpcijo.

Število bakterij, ki so enocelični organizmi, se v črevesju psa giblje med 1012 in 1014, to pa je desetkrat več, kot je celic, ki sestavljajo celoten organizem. Sodobne tehnologije danes omogočajo hkratno analizo prisotnih vrst bakterij in njihovo količino ter genetske lastnosti. S primerjavo te ogromne količine podatkov pri zdravih in bolnih ljudeh in živalih lahko sklepamo na možnost razvoja nekaterih bolezni.

Raziskave, ki zajemajo analizo prisotnosti vrst in podvrst bakterij, danes še ne moremo neposredno uporabiti kot diagnostično metodo, vendar se zdi, da bo analiza blata v prihodnosti predstavljala osnovno analizo, podobno kot danes razumemo analizo krvi ali urina.

Posledice neuravnotežene črevesne mikrobiote so lahko prekomerno razraščanje določene bakterijske vrste ali spreminjanje njihovih lastnosti, kar vodi v produkcijo za organizem škodljivih presnovnih produktov. Pri ljudeh s temi spremembami povezujejo številna imunsko pogojena obolenja, presnovna obolenja, pa tudi obolenja možganov, kot sta na primer Alzheimerjeva bolezen in demenca, povezujejo jih pa tudi z razvojem rakastih obolenj.

Z analizo blata do vzrokov bolezni

Raziskave, ki zajemajo analizo prisotnosti vrst in podvrst bakterij, danes še ne moremo neposredno uporabiti kot diagnostično metodo, vendar se zdi, da bo analiza blata v prihodnosti predstavljala osnovno analizo, podobno kot danes razumemo analizo krvi ali urina. Dosedanje raziskave kažejo, da bomo lahko s podatki predvsem ugotavljali vzroke bolezni, ki jih danes pogosto ne moremo dokazati. Kadar ostane vzrok nepojasnjen, je edina pot zdravljenja usmerjena v blaženje znakov bolezni.

V zadnjih letih se področje raziskav na omenjanem področju, zahvaljujoč vse dostopnejši tehnologiji, hitro razvija, kar že omogoča praktično uporabo v vsakdanji klinični praksi. Tako so v klinični raziskavi pri pasjih mladičih po okužbi s parvo virusom dokazali, da je okrevanje bistveno boljše in hitrejše, če so uporabili transplantacijo zdravega blata v črevesje bolnih živali. Pri tako zdravljenih mladičih se je trajanje driske skrajšalo, poleg tega so praviloma potrebovali krajši čas bolnišničnega zdravljenja. Poleg tega lahko blato zdravih psov uporabimo za transplantacijo tudi pri drugih boleznih prebavnega trakta, praviloma takrat, ko s priporočenim specifičnim zdravljenjem ne dosežemo zaželenega ali trajnega učinka. Presoja možnosti take terapije je seveda strokovna odločitev veterinarja.

Transplantacija blata

Darovalec blata je lahko pes, ki izpolnjuje določene kriterije. Tako potencialni darovalec ne sme imeti predhodnih obolenj prebavnega trakta ali znakov katerekoli bolezni, ne sme prejemati antibiotikov, ne sme imeti imunsko pogojenih obolenj, tudi ne rakastih obolenj ali kakršnihkoli alergij, hranjen pa mora biti uravnoteženo, kar pomeni, da ne sme biti na hipoalergeni dieti, neprimerni pa so tudi psi, hranjeni s surovo hrano. Poleg tega je pri vsakem darovalcu potrebno opraviti laboratorijske preiskave krvi, med katerimi je obvezen pregled celotne krvne slike in pregled serumskih parametrov, s katerimi preverimo funkcije vitalnih organov. Poleg tega mora biti darovalec negativen na prisotnost s klopi prenosljivih bolezni, pri čemer je idealen pregled krvi psa z molekularno metodo PCR.

Blato mora biti seveda negativno na prisotnost črevesnih parazitov, poleg tega je vzorec blata potrebno analizirati glede prisotnosti ustreznega števila bakterij. Šele skupek vseh naštetih preiskav nam omogoča izbor darovalca in odvzem blata, ki ga nato po točno določenem postopku pripravimo za transplantacijo. Pripravljene odmerke tako pripravljenega blato lahko globoko zamrznjene hranimo do največ tri mesece.

Prejemnikom posamezne odmerke blata lahko transplantiramo v črevesje, kar je zanje povsem neboleče, pri določenih pacientih pa lahko odmerke ustreznega blata pripravimo tudi za peroralni vnos ali preko hranilne sonde v želodec. V prvem primeru odmerek pripravimo v obliki “mesne kroglice”, v drugem primeru pa vnos poteka v anesteziji, zato je manj zaželen, tudi zato, ker bolne živali praviloma potrebujejo več odmerkov, praviloma v razmaku dveh tednov.

Tudi izkušnje pri pacientih na naši kliniki kažejo dobre rezultate, zato pozorno spremljamo tudi njihov dolgoročni učinek. Za zdaj je uporaba transplantata blata večinoma omejena na paciente s prebavnimi težavami, verjamemo pa, da se bo z novimi raziskavami pokazalo, da je pomen črevesne mikrobiote tudi pri živalih veliko širši, zato v naše raziskovalno delo vključujemo tudi tovrstne raziskave pri različnih obolenjih naših pacientov.


Najbolj brano