Pojedo pašto, zelenjava pa ostane na krožniku

Kruh, maslo, med, mleko in jabolko. To so sestavine tradicionalnega slovenskega zajtrka, ki ga bodo danes delili otrokom po šolah in vrtcih. Čeprav se s projektom krepi zavedanje o pomembnosti zdravih prehranskih navad in lokalno pridelane hrane, se na tem področju še vedno najdejo težave. Od ostankov hrane, do pomanjkanja lokalnih ponudnikov ali premajhnih količin pridelkov, ki jih lahko zagotovijo šolam.

SLOVENIJA > V postojnski osnovni šoli Antona Globočnika dnevno pripravijo 960 kosil in približno 850 malic, pri pripravi pa, tako kot po ostalih šolah, sledijo državnemu načrtu. Pravkar pripravljajo nov razpis, pri katerem bo do večjega izraza prišlo sodelovanje z lokalnimi kmeti in pridelovalci hrane, je povedala organizatorka prehrane na šoli Petra Rusjan.

To bo sicer omogočila tudi novost s področja zakonodaje javnega naročanja, ki jo je nedavno predstavil minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Jože Podgoršek.

Ostaja preveč hrane

Ena izmed perečih težav, ki se jim ne morejo izogniti mnoge šole, so tudi ostanki hrane. Statistični podatki kažejo, da posamezni državljan zavrže 68 kilogramov hrane na leto. “Podatek je zastrašujoč,” meni Irena Simčič iz zavoda za šolstvo. Zato tudi poudarja pomen zavedanja o prehrani že doma: “V družinskem okolju se oblikujejo prehranske navade, ki jih otroci prinesejo v šolo in tudi včasih ne posegajo po ponudbi varne, zdrave, lokalne in domače hrane.”

“Starši bi seveda radi, da bi otroci jedli čim več sadja in zelenjave, a ko postaviš na krožnik neko zelenjavno prilogo, vse pustijo. Včasih pridejo nazaj celi zrezki. Vidimo, da otroci pojedo, na primer pašto, ko pa je na krožniku kaj bolj zdravega, pa vidimo, da gre pol stran, tudi cele porcije ostajajo,” opaža tudi organizatorka prehrane na postojnski osnovni šoli Petra Rusjan. Vzroke za to bo treba še poiskati, meni. “Hrana je okusna. Ali otroci niso lačni, ali so izbirčni, ali jih čaka še eno kosilo doma,” razmišlja Rusjanova, ki dodaja: “Tu je zgled najprej doma. Včasih se zdi, da imamo še vedno preveč hrane na izbiro, ker so raje lačni, kot bi pojedli obrok, ki jim ne diši. Veliko učencev ima tudi subvencionirano hrano. Morda je tudi tu težava, ker mislijo, da je potem obrok zastonj. A v resnici ni, saj ga plačamo prek davkov in se tega ne zavedajo ne starši ne otroci,” ocenjuje Rusjanova.

Če so bili šole in vrtci kot javni zavodi tudi pri naročanju hrane vezani na določbe zakona o javnem naročanju, po katerem so imeli možnost nakupa 20 odstotkov hrane mimo sistema javnega naročanja, bodo po novem postopki nekoliko razrahljani. Od začetka prihodnjega leta bodo namreč javni zavodi lahko kupovali hrano izven sistema javnega naročanja do višine nakupa, ki ga je potrebno objaviti na evropskem portalu javnih naročil. Torej jim za naročila do vrednosti 214.000 evrov ne bo treba upoštevati postopkov javnega naročanja, kar pomeni, kot je poudaril Podgoršek, da bodo lahko bolj svobodni pri nakupnem odločanju.

Petina od lokalnih pridelovalcev

Bo pa pri naročanju potrebno upoštevati deleža ekoloških živil in živil iz shem kakovosti, kot ju določa uredba, torej 12 odstotkov hrane ekološkega porekla in 20 odstotkov hrane shem kakovosti, je navedel minister. Večjo vlogo bo dobila tudi kmetijska inšpekcija, ki bo dosledneje izvajala nadzor.

Tako bodo na postojnski osnovni šoli v jedilnik skozi kratke verige lokalnih dobaviteljev vključili ekološko meso, sadje in zelenjavo, jajca in med. “Pogledali smo, kaj je lokalno, da dobimo sveže in sezonsko. Na našem območju je veliko čebelarjev, blizu je tudi ponudnik jajc,” je pojasnila Rusjanova. Svežina, predvsem ko gre za sadje in zelenjavo, je pogodu tudi učencem. “Lokalno sadje in zelenjavo otroci raje pojedo, ker je okusneje, zrelejše, ima več vitaminov, kot tisto, ki pride nezrelo, je bilo dolgo časa v hladilnici in zato nima več okusa,” pravi Rusjanova.

To sicer pomeni pridobitev za lokalne ponudnike, prek katerih so javni zavodi do sedaj po ocenah ministrstva naročali približno 40 odstotkov živil slovenskega porekla. Natančnih podatkov o tem, koliko šol dejansko naroča hrano prek lokalnih ponudnikov in v kolikšni meri s tem pomagajo lokalnim pridelovalcem in kmetom, na ministrstvu sicer nimajo. “Vse je odvisno od aktivnosti posameznih šol in vrtcev. Imamo pa informacije, da je ta delež za nekatere javne naročnike, ki se pred izvedbo javnega naročila poglobijo v raziskave trga, že premajhen,” poudarjajo na kmetijskem ministrstvu.

Prostor za izboljšave

Čeprav država in šole k zavedanju o pomenu zdrave prehrane pristopajo na različne načine, tako z nabavo hrane prek domačih ponudnikov kot skozi zakonske zaveze in različne projekte, to še ne pomeni, da se je zavedanje ukoreninilo in da ni prostora za izboljšave.

Včasih nastane težava, ker šole potrebujejo večje količine živil, ki jim je lokalni pridelovalec ni zmožen zagotoviti. “Tako jemljemo od kmeta, dokler ima, ko mu zmanjka, gremo na konvencionalne ponudnike,” pravi Rusjanova.

Na osnovni šoli Rudolfa Ukoviča v Podgradu, kjer se trudijo zagotavljati čim več lokalno pridelane hrane in pri lokalnih dobaviteljih in kmetih kupujejo krompir, jabolka, slive, med, fižol, čebulo, sveže in kislo zelje, opozarjajo tudi na odvisnost pridelave od naravnih pogojev in na s tem povezane cene. “Letos je na primer popoln izpad pridelave lokalnega sadja, pa tudi zelenjave je zelo malo. Na našem področju prav tako občutimo pomanjkanje pridelave ekološkega mesa in perutnine, dobavitelji teh artiklov pa nam zaradi oddaljenosti še dodatno dvignejo cene,” pojasnjuje ravnatelj Milan Dekleva. V ta namen bi šolam prav prišle tudi informacije o tem, kaj vse imajo v lokalnem okolju na razpolago, v kakšnih količinah, kako dolgo bi trajala oskrba ...

---