V Trstu so prejšnji sezoni dodali Dišeče skrivnosti, v Kopru so novo začeli z Laponsko

V eni dvorani smo na krilih prijetnih vonjav leteli po svetu in skozi zgodovino, v drugi pa smo pristali na severu Evrope, kjer štirje precej otročji odrasli soglašajo, da Božička ni, pričkajo pa se o vsem drugem. V Slovenskem stalnem gledališču Trst so uprizorili Dišeče skrivnosti, v Gledališču Koper pa komično dramo Laponska.

TRST, KOPER > Z Dišečimi skrivnostmi je tržaški teater v sodelovanju z Zavodom Senzorium in akademijo AGRFT iz Ljubljane po koronapodaljšku le zaključil sezono 2020/2021.

Za scenarij, režijo, luči, video in seveda vonjave je poskrbela Barbara Pia Jenič, ki se že dve desetletji posveča senzorialnemu gledališču. Tovrstne predstave se tudi okuša in tipa, tokratna pa je bila zaradi varnosti v dobi virusa omejena na vonjave, pa še te je občinstvo vdihovalo v preveliki dvorani, za povrh skozi maske. Ampak nekaj je vendarle pridrlo do nosnic in obogatilo popotovanje skozi zgodovino od starega Egipta do naše dobe.

V predstavi, pri kateri je kot dramaturška svetovalka sodelovala Ana Obreza, sta rdečo nit pletla Tom in Violeta: v našem času se ovohavata, zbližujeta ... in s pametnim telefonom na Wikipediji brskata po zgodovini dišav. Nerodnega zapeljivca in zadržano punco sta upodobila gostujoči igralec Nebojša Rako in Tina Gunzek, več izraznih možnosti pa je ponudila vrsta drugih vlog v - recimo mu tako - igranem dokumentarcu. Na oder so v slikovitih, z zgodovinskimi dobami ubranih kostumih Alana Hranitelja in v koreografiji Branka Potočana stopili Kleopatra, Mark Antonij, Neron, Marija Antoaneta, Napoleon ... in še posebej posrečen Ludvik XIV., v Rakovi upodobitvi baročno našopirjen, zafnano zdolgočasen.

V Dišečih skrivnostih je s parfumi obdan tudi kralj Ludvik XIV. (Nebojša Rako); ob njem Tina Gunzek in Maja Blagovič. (Foto: Fotodamj@n)

Z dišavami človek pove veliko o sebi, z njimi doseže marsikaj, se spomni marsičesa, odpotuje marsikam, je občinstvu kot komentatorka pripovedovala Nikla Petruška Panizon in parfume - ali manj privlačne srednjeveške vonje - pospremila s podatki o tej ali oni dobi. V tako dokumentarnih kakor humornih prizorih sta duha časa z več vlogami pomagala poustvarjati še Maja Blagovič in Franko Korošec, glasbo, ki je segala od zamolklega bobnenja do operne verzije pop hita Can't Take My Eyes Off You, je prispeval Peter Penko, vokal pa Zala Hodnik.

Med resnico in čarovnijo

Povedala mu je samo resnico: “Da Božička ni, da so to starši.” S to detonacijo se razpoči Laponska, komična drama, ki sta jo pred tremi leti napisala katalonska gledališka kolega Cristina Clemente in Marc Angelet, že leto zatem pa jo je v rodnem Splitu režirala Nenni Delmestre. In se letos z njo vrnila še v koprski teater.

V prevodu Marjete Drobnič in narečni priredbi Patrizie Jurinčič Finžgar je pred gledalce prišel premišljeno zgrajen, dobro napisan in učinkovito postavljen duel dveh parov, torej dobro znana dramska konstelacija. Tokrat je spopad istrsko-finski. Na eni strani sta Monika in Robi - njo temperamentno, prizadeto in zato še bolj bojevito upodobi Urška Taufer, njega pa z robato sproščenostjo, pod katero se skriva precej zamolčanih stik, Luka Cimprič. Primorca sta s sinčkom prišla na mrzli sever Evrope obiskat njeno sestro Nelo, poročeno z Olavijem, Fincem - z dekleta, ki se je v povsem drugačni družbi baje korenito spremenila, Nika Rozman postopoma lušči hladni oklep in jo vrača v toplejše kraje, medtem ko njega Rok Matek (v koži Skandinavca mu prav pride rdeča brada, posrečena je tudi naučena slovenščina) od razposajene samozavesti in vzvišenosti popelje do soočenja z odprto rano.

Ne smemo povedati preveč, sicer skazimo gledalski užitek ob decembrskih ponovitvah. Še posebej bo za ogled primerno predbožično vzdušje, uglašeno s predstavo, v kateri se vse začne z dilemo, ali otroku “etično” razkriti, da Božička ni, ali mu omogočiti blagodejno iluzijo. Domine padajo, razraste se kup drugih vprašanj, vse hujših, tudi zelo intimnih, usodnih.

Ob režiserki je bila vnovič Lina Vengoechea, ki je predstavo postavila na značilno svetlo, živopisno, tokrat z otroškimi igračami in pisanimi balončki posejano prizorišče, “junake” pa odela v zgovorne obleke, bodisi hladno enobarvne ali praznično igrive. Med duhovitimi trki stereotipov v teh dneh ministrskih prisluhov še posebej zoprno zaskeli dokazovanje, da sta temelj slovenske družbe prevara in laž, kot lepa metafora pa naposled zasije veličastna čarovnija severnega sija.  

---