Ježek Bodiček in pravi dom

V Gledališču Koper, kjer se radi pohvalijo s krstnimi uprizoritvami domačih besedil za najmlajše, so tokrat naredili izjemo in za prvo premiero za otroke v novi sezoni izbrali kultno Ježevo hišico (1949) Branka Ćopića. Basen v verzih, ki velja za eno najbolje prodajanih in največkrat ponatisnjenih del za otroke v nekdanji Jugoslaviji, bo v režiji Jake Ivanca premierno zaživela v koprskem gledališču drugo decembrsko soboto.

Predstavo Ježeva hišica zaznamujejo ilustracije Vedrana Mutavčiča.
Predstavo Ježeva hišica zaznamujejo ilustracije Vedrana Mutavčiča.  

Z Ježkom Bodičkom, glavnim junakom Ježeve hišice, so odraščale številne generacije otrok, danes pa skupaj z njim odraščajo njihovi otroci in vnuki. Basen je pod naslovom Ježeva hiša in z ilustracijami Aljoše Josića prvič izšla v srbskem jeziku že leta 1949 v Beogradu. Kultni status je dobila leta 1957, ko je izšla pod naslovom Ježeva hišica (Ježeva kućica) in z novimi ilustracijami Vinka Glihe Selana, enega redkih akademskih slikarjev, ki je večji del svojega ustvarjalnega opusa namenil otrokom. Zaradi priljubljenosti med najmlajšimi bralci in poduka, da moramo biti na svoj dom - ne glede na to, kakšen je in kako ga vidijo drugi - ponosni, je pozneje doživela številne ponatise, priredbe za dramske, lutkovne, celo glasbene odre. Njeni junaki pa so prav tako oživeli v animiranem filmu; nazadnje leta 2016 z v več kot 30 nagradami ovenčanim animiranim filmom Ježeva hišica v hrvaško-kanadski koprodukciji.

V slogu kamišibaja

Slovenci smo Ježka Bodička spoznali že v letu njegovega prvega izida. Leta 1949 ga je iz Ćopićevega rokopisa prevedel pesnik Igo Gruden, leta 1968 pa smo skupaj z novimi ilustracijami Ježkovo hišico dobili tudi v novem prevodu pesnika Severina Šalija.

Med tistimi, ki jih je Ježeva hišica bosansko-hercegovskega pesnika in pripovednika Branka Ćopića očarala že pred desetletji, je tudi hišni režiser koprskega gledališča Jaka Ivanc. Pri izbiri otroškega besedila za novo gledališko sezono ga je vodila predvsem želja, da v epidemiološko negotovih časih pripravi predstavo, primerno za kateri koli oder ali zunanje prizorišče, za večje ali manjše število gledalcev.

Izbral je Ježevo hišico, ki je kljub svoji dialoški strukturi bližja pripovedni kot pa dramski formi, zaradi česar se je v uprizoritvi naslonil na tradicijo japonskega kamišibaj gledališča (jap. kami: papir, šibaj: gledališče) oziroma japonske umetniške oblike pripovedovanja zgodb; le-ta je vrh doživela v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja, pripovedovalec pa je zgodbo spremljal z ilustracijami, vpetimi v leseni okvir, nekakšen miniaturni namizni oder.

Hiša še ni dom

“Kamišibaj je še najbližja oznaka naši uprizoritvi, četudi v nasprotju s tradicionalnim kamišibaj gledališčem, v katerem je pripovedovalec vozil ploski miniaturni gledališki oder od vasi do vasi kar s kolesom, v naši uprizoritvi namesto kolesa in namiznega odra uporabljamo z ene strani zastrt voziček s strešico, ki v sebi skriva precej večje ilustracije kot tradicionalni kamišibaj odri,” pojasnjuje režiser in tudi scenograf uprizoritve.

Dodaja, da so pri ustvarjanju predstave naredili še korak dlje. “V naši interpretaciji je Ježeva hišica postala interaktivna glasbena predstava, ki mladim gledalcem ponudi več uporabnih informacij kot Ćopićevo besedilo samo; je predstava za enega igralca, ki besedilo poje, a posamezna 'poglavja' mestoma ločuje z delno zastavljenim in delno improviziranim pogovorom z otroki. Poleg tega, da je lepo imeti dom, ki ga je vredno varovati in zanj skrbeti, izvejo med drugim tudi to, kakšne so značilnosti gozdnih živali, kako se te oglašajo - ste vedeli, da lisica laja? - zakaj pravimo, da je lisica zvita, zakaj vsi medvedi ne kradejo medu in zakaj vsi volkovi ne koljejo ovc, in nenazadnje - da dom ni le hiša ali stanovanje, da je ta lahko tudi na štirih kolesih in da je dom vedno in samo tam, kjer se počutimo doma.” Vlogo pripovedovalca, pevca in povezovalca posameznih 'poglavij' basni igra in poje prvi glas koprskega gledališča Rok Matek. “Rok je pripovedovalec in pevec, v živalske like ne vstopa, interpretira jih le glasovno,” pojasni še režiser, ki verjame, da si bodo otroci zapomnili refren v predstavi in ob koncu skupaj z Rokom tudi zapeli.

Dobrih 20 minut glasbe za predstavo je napisal skladatelj Davor Herceg, ki z Jako Ivancem v Gledališču Koper sodeluje od leta 2002 in je poleg uspešnic Ventilator in Trač podpisal tudi vrsto uprizoritev za otroke. “Slogovno bi glasbo v uprizoritvi težko definiral, rečem lahko le, da sem poskušal napisati glasbo, ki je najbližja 'zimzelenemu' oziroma 'evergreen' slogu, obenem pa je tudi vzgojna”, je prepričan Herceg. “Otroci se z glasbo v predstavi lahko naučijo, kaj pomenijo ritem, tempo, dinamika, tonalitete, inštrumenti in vse, s pomočjo česar nastajajo skladbe: bodisi popularne bodisi za gledališče ali televizijo. Kot avtor težko ocenjujem lastno stvaritev, verjamem pa, da bodo izvedba izjemno nadarjenega igralca in pevca Roka Matka, mojstrska režija, predvsem pa poučna in zanimiva zgodba navdušile ne le otroško občinstvo, ampak tudi starejše in v nekaterih prebudile nostalgijo za prejšnjimi časi.”

Uprizoritev Ježkove hišice (ob naštetih so jo pripravili kostumografinja Anja Ukovič, avtor scenske poslikave - slikanice Vedran Mutavčič in lektor Martin Vrtačnik) si bodo med prvimi ogledali imetniki otroškega Abonmaja Mavrična ribica, prihodnjo jesen pa bo zapolnila program 12. Festivala otroških predstav za mularijo Pri svetilniku.


Preberite še


Najbolj brano