Če bi v Glasgowu vel jusarski duh ...

Svetovna podnebna konferenca, ki se zaključuje v Glasgowu, bo kljub dvotedenskim naporom tisočev razpravljalcev in najvišjih politikov prinesla pičel izkupiček. Zakaj? Ker države delujejo netrajnostno, antropocentristično in egoistično - čeprav imajo v ustavah zapisano drugače. Glasgow bi se končal bolje, če bi delovale po načelih agrarnih skupnosti: trajnostno, dolgoročno, upoštevaje okolje in skupnost.

Čeprav se zdi, da podnebna konferenca v Glasgowu in zbornik o agrarnih skupnosti, ki ga je prejšnji teden javnosti predstavilo ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, nimata ničesar skupnega, lahko prav iz nasprotij med enim in drugim izluščimo edini možen način ohranitve človeštva na planetu Zemlja: trajnostni razvoj v dobrobit skupnosti, ki ni v škodo okolju.

V Glasgowu - in tudi že tedne prej - je bilo precej truda vloženega v to, da bi popravili škodo, ki jo je egoistični in razsipni del človeštva že povzročil planetu, in preprečili, da bi vplivi tega nebrzdanega trošenja naravnih virov, zlasti fosilnih goriv, kot bumerang udarili nazaj. Danes bomo videli, kaj so se dogovorili. A četudi bodo dosegli vse, kar so predvideli, bo to še daleč od tistega, kar bi morali. In za mnogo problemov prepozno.

Agrarne skupnosti ne delujejo egoistično, antropocentristično in misleč samo na danes, temveč tako, da so v ospredju skupnost, narava in nosilnost naravnega okolja kot človeku enakovrednega dela našega planeta, in dolgoročna vzdržnost.

Ker se je, tako v Glasgowu kot tedne in mesece prej, večina držav pogajala s figo v žepu. Ker se je pogovarjala tako, kot se v sodobnem svetu pogovarja večina držav, večina podjetij in večina ljudi: egoistično, ne meneč se za skupnost, in misleč le na danes, brezbrižno do jutrišnjega dne. Kot da nismo vsi na istem potapljajočem se čolnu.

Kaj imajo pri vsem tem agrarne skupnosti? Veliko. Če so podnebne spremembe slika o tem, kako človeštvo na planetu Zemlja ne bi smelo delovati, so agrarne skupnosti vzor, kako bi moralo. Ker ne delujejo egoistično, antropocentristično in misleč samo na danes, temveč tako, da so v ospredju skupnost, narava in nosilnost naravnega okolja kot človeku enakovrednega dela našega planeta, in dolgoročna vzdržnost.

Tako kot pri boju s podnebnimi spremembami ne gre samo za izpuste toplogrednih plinov, tudi pri agrarnih skupnostih ne gre samo za skupno pašo in skupno sekanje drv. Gre za sklop vrednot, ki so temelj trajnostnega, vzdržnega razvoja, in za sklop vrednot, ki osmišljajo človeštvo kot skupnost.

Najprej je tu časovna percepcija: razmišljati in delovati na dolgi rok. Agrarne skupnosti delujejo že stoletja, od predfevdalnih časov. Ohranile pa so se prav zato, ker so bili kratkoročni cilji izkoriščanja zemlje podrejeni dolgoročnemu cilju: ohraniti zemljo, ki jih povezuje, v čim bolj enakem obsegu in kakovosti čim dlje v prihodnost.

Iz tega časovno trajnostnega gospodarjenja z naravnimi viri izhaja druga značilnost, količinska vzdržnost: uporabiti pašnike, gozdove in druge vire samo v obsegu letnega prirastka, posegati v okolje samo v mejah nosilnosti prostora. Jemati torej iz naravnega okolja samo obresti, glavnico pa ohraniti za naslednje rodove. Pravo nasprotje večinskemu načinu delovanja sodobne družbe, ki si od narave in naslednikov jemlje tudi velik del glavnice, vrača pa ničesar, zato je ta glavnica čedalje manjša. Slovenija, denimo, zadnja leta že do avgusta porabi letno zalogo okoljskih virov, od takrat do konca leta črpamo zalogo prihodnjih rodov, v treh letih torej porabimo že celoletno zalogo prihodnjih let. In drugod niso boljši. Egoizem torej tudi do naslednikov.

Tretja značilnost agrarnih skupnosti je njihova povezanost z zemljo. Ta jih definira, brez nje kot skupnost ne bi obstajale. A ne v sodobnem smislu lastništva in izkoriščanja, s človekom v središču in z zemljo, ki naj mu služi, temveč z zemljo kot partnerko in srčiko identitete, z zemljo, ki mu nekaj sicer daje, a za katero je tudi in predvsem odgovoren. Agrarne skupnosti so edina oblika lastnine, ki ne dovoljuje njenega uničenja, temveč terja njeno ohranitev v enakem obsegu za prihodnje rodove. In za naravo samo.

Pri zemljiščih agrarnih skupnosti gre večinoma za razmeroma velike površine (v Sloveniji štiri odstotke ozemlja, v Italiji kar 15 odstotkov), revnejše z vidika ekonomskega izkoriščanja, a pomembne za ohranjanja biotske raznovrstnosti in večinoma dostopne javnosti.

Zato bi bilo tudi za širšo družbo koristno, da bi (tudi z zakonodajo) preprečila ukinjanje posameznih agrarnih skupnosti, do katerih prihaja zaradi sebičnih interesov posameznikov; delujoče pa spodbujala, da sledijo starodavnim vrednotam, ki so tudi vrednote prihodnosti.


Najbolj brano