Aleksander Mervar: “Tako poceni elektrike, kot smo jo imeli, ne bo nikoli več”

Gospodinjstvom, ki dobivajo elektriko od trgovcev, ki so integrirani s proizvajalci električne energije, se to zimo ni treba bati podražitev elektrike. Na dolgi rok pa bodo cene elektrike nedvomno zrasle. Zlasti zaradi prehoda na obnovljive vire in vlaganj v elektroenergetsko omrežje, da bo to zmoglo izravnavati nihanja teh virov in razkorak med njimi in porabo, pravi direktor Elesa Aleksander Mervar. Nujno bo tudi pametno uravnavanje omrežij in njihovo varovanje pred kibernetskimi napadi.

Že nekaj tednov grozi plaz naraščajočih cen energije, tudi električne. So te podražitve realne ali tudi špekulativne, politične ali monopolne?

“Odgovor na to vprašanje je večplasten. Višje cene dejansko nimajo podlage v stroških proizvodnih enot. Razen pri plinskih elektrarnah, ki so bile soočene z veliko rastjo cen zemeljskega plina, za kar je bilo po mojem mnenju več razlogov. Prvi je gospodarska rast. Drugi je, da Nemčija opušča proizvodnjo premogovnih elektrarn in povečuje proizvodnjo elektrike iz vetrnih elektrarn. V primeru, ko ni vetra in ni elektrike iz premogovnih elektrarn, je pritisk za nabavo plina za plinske elektrarne večji. In seveda se ob povečanem povpraševanju po plinu ob enaki ponudbi - Evropa je zelo odvisna od ruskega plina - cene plina dvignejo. To je glavni generator teh borznih cen.”

“Višje cene dejansko nimajo podlage v stroških proizvodnih enot. Razen pri plinskih elektrarnah, ki so bile soočene z veliko rastjo cen zemeljskega plina”.

Elektriko bodo dražili tudi kuponi in zeleni prehod

Ali na podražitve energentov vpliva tudi podražitev emisijskih kuponov za ogljikov dioksid?

“Da, CO2 kuponi so šli krepko gor, s 25 evrov na 58 in celo 62 evrov. Pri CO2 kuponih pa so v ozadju podražitev tudi finančne kalkulacije: skladi, ki investirajo v te kupone in čakajo, da se pojavijo vsi tisti, ki jih bodo morali kupovati.”

“Cene elektrike se nikoli več ne bodo vrnile na raven iz prvih štirih mesecev letošnjega leta, ko so znašale od 55 do 60 evrov na megavatno uro. Verjetno se bodo gibale med 80 in 100 evri na megavatno uro.”

Se moramo torej sprijazniti z višjimi cenami energije ali gre bolj za prehoden pojav?

“Cene elektrike se nikoli več ne bodo vrnile na raven iz prvih štirih mesecev letošnjega leta, ko so znašale od 55 do 60 evrov na megavatno uro. Verjetno se bodo gibale med 80 in 100 evri na megavatno uro. Če upoštevamo vse finančne instrumente za leta 2022, 2023 in 2024 ter borzna pričakovanja, bodo za leto 2022 verjetno znašale okoli 120 evrov (govorim o pasovni energiji), v letu 2023 bodo padle pod 90 in v letu 2024 nekoliko pod 80 evrov na megavatno uro. Na dvig cen glede na te, na katere smo bili navajeni, je torej treba računati.”

“Slovenija ima problem, da je majhna in lepa, da nima puščave in velikih degradiranih območij.”

So v te cene že všteti tudi stroški zelenega prehoda oziroma povečevanja deleža obnovljivih virov energije?

“Ne. Za zelene vire oziroma za razpršene proizvodne enote obnovljivih virov električne energije je treba zagotoviti tudi ustrezne hranilnike in ustrezen sistem pretvorbe viškov električne energije. Zlasti pri sončnih elektrarnah, ki proizvajajo viške od maja do septembra. Če seštejemo stroške v sončno in vetrno postrojenje in hranilnik, pridemo na 140 evrov na megavatno uro in tej ceni bodo sledile tudi borzne cene. Kakšne bodo cene za končne uporabnike, pa je odvisno tudi od tega, ali bo EU dopustila možnost subvencioniranja hranilnikov in pretvorbe električne energije, kot je v preteklosti dopustila izdatno financiranje prodora vetrne in sončne energije.”

“Pričakujem tudi, da bomo prišli do medcelinskih kablovodov, da bomo lahko dobivali elektriko iz sonca ponoči in pozimi in jo oddajali podnevi in poleti. A zaenkrat še nismo tako daleč.”

Toda prav v državah, kjer imajo velik delež elektrike iz obnovljivih virov, imajo tudi višje cene elektrike.

“Da, tisti, ki so to bolj bogato subvencionirali, imajo posledično tudi najvišje cene za gospodinjske odjemalce v EU.”

“Bolj ko bodo omrežja pametna, bolj bodo ranljiva na kibernetske napade.”

Zaradi višjih proizvodnih stroškov ali zaradi subvencij?

“Zaradi subvencij; ki se, tako kot v Sloveniji, tudi drugod financirajo iz prispevkov za OVE in SPTE (obnovljive vire energije in soproizvodnjo z visokim izkoristkom). Za končnega porabnika je seveda pomembna končna, ne borzna cena. Tudi če so borzne cene elektrike nizke, so končne cene za porabnika visoke, če imamo visoko stopnjo prispevkov.”

To zimo bodo cene še nizke, potem pa nikoli več

Kaj pa čaka ob teh dvigih Slovenijo? Se morajo gospodinjstva in gospodarstvo pripraviti na dražjo zimo?

“Po podatkih Eurostata so bile v Sloveniji cene v prvem polletju za negospodinjski odjem med najnižjimi v EU. Gospodinjstva s porabo od dveh do 15 megavatov, kamor se uvrščajo tista, ki imajo toplotno črpalko ali druge večje porabnike, so bila v prvem polletju po končni ceni elektrike enajsta v EU, kar je tudi dokaj ugodno. V prihodnje pa po mojem mnenju veliki slovenski trgovci z električno energijo, ki so vertikalno integrirani (kot je Gen-i, Energija plus, ECE), pa tudi tisti, ki so kupovali elektriko pred julijem 2021, ne bodo bistveno podražili končne cene. Problem so trgovci, ki so 'kratki', ki so elektriko za leto 2022 prodali po cenah do konca junija, niso pa se ustrezno zavarovali z zakupom bodoče proizvodnje. Enako velja za industrijo: marsikdo je računal, da bodo cene padle. A to je čisto poslovno tveganje.”

Gospodinjstvom se torej ni treba bati zime?

“Vsa gospodinjstva, ki imajo sklenjene pogodbe z velikimi trgovci, se nimajo kaj bati pretiranih cen. Pogosto pa tudi nimamo realne predstave o tem, kaj so visoke cene. Če primerjamo mesečni strošek gospodinjstva za elektriko, s katero kuhamo, peremo, svetimo, se ogrevamo ... in mesečni strošek gospodinjstva za pakete mobilne telefonije, ki včasih celo presegajo stroške za vso to elektriko, dobimo precej drugačno predstavo. A ne glede na to: dejstvo je, da tako poceni elektrike, kot smo jo imeli, ne bomo imeli nikoli več. Tale šok, ki je prišel letos, je prvi signal. Tisti, ki poznamo ustroj elektroenergetike, vemo, da zgolj s proizvodnimi napravami, ki so polno amortizirane, in z novimi tehnologijami, ki so stroškovno od 80 evrov za kilovatno uro naprej, tržna cena ne more biti 50 evrov. Da se niti ne dotikava vseh potrebnih naložb v elektroenergetsko omrežje, ki jih moramo opraviti zaradi zelenega prehoda.”

O jedrski elektrarni se bomo odločali leta 2026

Katera elektrika - glede na proizvodne vire- trenutno prevladuje v vaših daljnovodih? Mislim na elektriko domačih proizvajalcev za domači trg, pa tudi na elektriko iz tujine k nam in tisto v tranzitu.

“Eles prenaša relativno - ne nominalno - največ električne energije za tranzit v EU. Približno toliko, kot je odjema za porabnike v Sloveniji. Glede slovenske proizvodnje vemo: največja enota proizvodnje električne energije v Sloveniji je jedrska elektrarna Krško, ki proizvede do šest teravatnih ur, druga je šesti blok Termoelektrarne Šoštanj, ki, če obratuje normalno, proizvede okrog 3,5 teravatne ure. Prenosno omrežje v lasti in upravljanju Elesa nima nobenih realnih zamaškov in je brez problema sposobno prenesti tudi vso proizvodnjo iz drugega bloka nuklearke, še posebej, če vemo, da bomo prihodnje leto zagnali daljnovod Cirkovce-Pince, torej povezavo z madžarskim energetskim sistemom. Ta daljnovod bo sistemski, ima termično zmogljivost 2600 megavatov. Nova nuklearka naj bi bila 1100-megavatna, torej bi daljnovod prenesel več kot dve nuklearki. Mi smo že pred desetimi leti zastavili razvoj tako, da smo pripravljeni na vse spremembe na področju proizvodnje, predvsem na postopno rast deleža razpršene proizvodnje.”

Mnenja o drugem bloku nuklearke so v Sloveniji deljena. Klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj mi je pred dvema tednoma na vprašanje, ali je to možna rešitev za čas prehoda s fosilnih goriv na obnovljive vire, odgovorila, da je smiselno izkoristiti JEK do konca življenjske dobe, da pa gradnja novega bloka ni upravičena, ker bi ga zgradili prepozno. Se strinjate?

“Izhajati moramo iz obstoječega stanja. Na elektroenergetskem področju smo v Sloveniji pred zelo težkimi časi. Zakaj? Po eni strani smo že v normalnih letih odvisni od uvoza električne energije od 10 do 15 odstotkov. Ne vemo, kaj se bo dogajalo s Tešem, kakšne bodo cene CO2 kuponov. Morda ga bo potrebno zapreti že pred letom 2033, kar bi pomenilo skok na 45 do 50-odstotno uvozno odvisnost Slovenije od tujih virov. Potem imamo obstoječi blok nuklearke.

Zdaj je njena življenjska doba podaljšana do leta 2043, kolikor vem, je Gen energija v fazi pridobivanja okoljevarstvenega soglasja za podaljšano obratovanje. In če ob vsem tem pogledamo naprej: Slovenija ni primerna za plinske elektrarne, ki tudi emitirajo CO2. Problem, na katerega okoljevarstveniki radi pozabljajo, je dejstvo, da oskrbe s sončnimi in vetrnimi elektrarnami - glede na stopnjo razvoja hranilnikov in pretvorbe viškov energije - ne moremo obvladovati niti z obstoječimi plinskimi elektrarnami. Razvoj bo seveda šel v to smer, a ne znamo oceniti, kdaj lahko pričakujemo tehnološko zrele in ekonomsko upravičene sisteme za pretvorbe in hrambe. Za zdaj niso ne tehnološko zreli, ne ekonomsko upravičeni. Zato menim: Slovenija mora zavestno zbirati sredstva - kar nekaj deset milijonov evrov - in pripraviti vso dokumentacijo za drugi blok jedrske elektrarne, in to najkasneje do leta 2026. V tem času bomo videli, kam bo šel razvoj hrambe in pretvorbe. Če bo šel v pravo smer, se bomo leta 2026 odločili, ali se podpre drugi blok JEK ali ne.”

Problem Slovenije: prelepa za elektrarne

Že zdaj pa vemo, da bo razvoj moral iti zelo hitro v smeri razogljičenja. Prav danes se v Glasgowu končuje podnebna konferenca, ki cilja na omejitev segrevanje ozračja do konca stoletja na največ 1,5 stopinje Celzija, glavni ukrep za to pa je ukinitev fosilnih goriv v mnogih državah do leta 2050.

“Da, tudi zaradi tega je treba pri odločanju upoštevati ne samo emisije CO2 med obratovanjem, temveč tudi, koliko ogljikovega dioksida emitira neka naprava v celotni življenjski dobi, od njene proizvodnje do razgradnje. Jedrska elektrarna emitira manj CO2 kot vetrne in sončne elektrarne. So pa pri jedrski energiji seveda druga tveganja. Zato bomo nedvomno priče povečevanju moči obnovljivih virov, predvsem sonca, pa tudi vetra. Ob čemer pa moramo vedeti, da so ekonomsko najbolj opravičljiva sončna in vetrna polja, ne sončne elektrarne na strehah stavb. A pri sončnih in vetrnih poljih trčimo v problem priključitve na elektroomrežje, prek priključnih daljnovodov/kablovodov, kar, glede na dosedanjo prakso, pri nas traja vsaj deset let. Ta čas bo potrebno skrajšati.”

EU in z njo Slovenija namerava že do leta 2030 zmanjšati izpuste toplogrednih plinov za 55 odstotkov. Deloma z manjšo rabo energije in povečanjem energetske učinkovitosti, ostalo z obnovljivimi viri energije. So cilji realni? Preveč skromni? Preveč ambiciozni?

“V Sloveniji imamo kar nekaj težav. Prva je, da je neugodna za izrabo vetra, ker nima konstantnega vetra. Še vedno mnogi zmotno mislijo, da lahko dobimo veliko elektrike iz burje. Kar seveda ni res; ko piha burja, vetrnice ne delajo. Tudi kar se tiče sonca, smo resda bolje osončeni kot Nemčija in Avstrija, a slabše kot Italija, Španija, Portugalska …”

Težavno je pri nas tudi umeščanje vodnih in vetrnih elektrarn v prostor, deloma tudi polj sončnih elektrarn. Ker vetrnih polj ne moremo postaviti preblizu naseljem, zunaj njih pa imamo bogato in zavarovano naravo in krajino. Pa turizem, ki stavi na zeleno .... Navzkrižij interesov je zelo veliko in zelo težko jih je uskladiti.

”Cilja zelenega prehoda samo s postavitvijo sončnih elektrarn na obstoječih objektih ne bomo mogli doseči - ker niso vsi objekti primerno osončeni, ker so kapacitete premajhne, poleg tega je treba v te namene ojačati distribucijsko omrežje. Avstrija, denimo, ima okoli Dunaja polja vetrnih elektrarn, tudi po svetu so marsikje namenjene velike površine sončnim in vetrnim 'poljskim' elektrarnam. Slovenija ima problem, da je majhna in lepa, da nima puščave in velikih degradiranih območij …. Zato eni ne bi imeli hidroelektrarn zaradi rib, drugi vetrnih zaradi ptičev, tretji jedrske zaradi odpadkov, četrti bi takoj zaprli Teš, sončne elektrarne bi imeli samo na strehah … Toliko časa se bomo igrali, da bo prišlo do mrka. Kot ob žledolomu, ko nihče ni vprašal, ali ni prišla tista elektrika morda iz premoga. Kljub vsem tem dilemam se bomo morali kar hitro odločiti. Ne samo o tem, katerim virom bomo dali prednost, ampak tudi o tem, o čemer sva začela pogovor: ali smo pripravljeni plačati višjo ceno elektrike. Najbolj moderno je govoriti, da bomo šli na to, kar nam je dala narava, na sonce in veter. To zagotovo je prihodnost, pričakujem tudi, da bomo prišli do medcelinskih kablovodov, da bomo lahko dobivali elektriko iz sonca ponoči in pozimi in jo oddajali podnevi in poleti. A zaenkrat še nismo tako daleč. Za zdaj so to ideje, ki bodo morda zaživele po letu 2030 ali 2040.”

S čim bomo izravnavali nihanja obnovljivih virov?

Toda če bomo v Evropi do leta 2035 ukinili avtomobile na bencin in dizel (govorimo o novih), to pomeni, da bomo že do takrat rabili več elektrike. Od kod jo bomo dobili?

“Poraba električne energije se bo povečevala, tako zaradi elektrifikacije prometa kot zaradi večje instalirane moči toplotnih črpalk, ne nazadnje zaradi številnih modernih naprav. V strukturi proizvodnje elektrike bo v prihodnje naraščal delež obnovljivih virov, vprašanje je samo, s kakšnim tempom in katere tehnologije.”

Od tega bo verjetno odvisno tudi to, kako boste distributerji izravnavali nihanja med proizvodnjo in porabo. Če bi si vsi namestili na strehe sončne elektrarne in kupili toplotne črpalke, bi imeli včeraj ogromne viške elektrike, danes, ko dežuje, pa bi jo rabili, a je ne bi imeli.

“Zato je izjemno pomembno vprašanje, do katerih moči moramo imeti strateške rezerve za primere, ko ni vetra in sonca, ko so izredno nizke in izredno visoke temperature. Takrat tudi po Evropi gleda vsak zase, takrat je hitro konec skupnega evropskega trga. Eles vsa ta nihanja uravnava s sistemskimi storitvami. Če je proizvodnja manjša od napovedane, poraba pa višja in obratno, vklapljamo tako imenovane sistemske zakupljene moči, vendar gre tu le za sekundno, minutno in urno izravnavo, za daljša obdobja pa je treba imeti strateške rezerve. V Sloveniji imamo v ta namen plinske elektrarne v Brestanici, dve tudi na lokaciji Teš. A bolj kot bodo naraščali obnovljivi viri, bolj bomo rabili te strateške rezerve.”

Avtomobile bo treba polniti čez dan, ne samo ponoči

Kaj so torej večji izzivi: na strani proizvodnje in hrambe ali na strani uravnavanja elektroomrežja, tudi s pametnim omrežjem?

“Pogoj za velik razmah obnovljivih virov je ustrezno elektroomrežje. To mora biti postavljeno prej, preden postavimo sončno ali drugo elektrarno. Tehnologije proizvodnje elektrike iz sončne in vetrne energije so znane. Največji izziv je elektroenergetsko omrežje s poudarkom na distribucijskem omrežju. Brez pravih in pravočasnih investicij bo implementacija novih proizvodnih enot sonca in vetra počasna. Že zdaj potencialni investitorji v vetrne in sončne elektrarne čakajo na priključitev, kaj bo šele, ko bomo zraven dodali še polnilnice za električna vozila.”

Bo kaj pomagalo, če bodo električni avtomobili v domači garaži obenem tudi hranilnik energije?

“Da, to bo delovalo. A moramo vedeti tudi, kako bomo ravnali, če bo zjutraj, ko bomo potrebovali avtomobil, baterija prazna. To, kako stvari uravnavati na mikrolokacijah, so največji izzivi. Marca smo oddali na evropski seznam projektov skupnega interesa projekt GreenSwitch, ki daje poudarek pametnemu delu omrežja in Evropska komisija ga je ocenila kot najboljšega med prijavljenimi. To bo zelo velika investicija, delno pilotna, o tem, kako obvladovati in upravljati proizvodnjo in porabo na lokalni ravni. Recimo kako zagotoviti, da bodo imela vsa podjetja zadostno število e-polnilnic, da bodo zaposleni tam polnili avtomobile med službo in se bo elektrika porabljala čez dan, ko nastaja. Najslabše bi bilo, če bi imeli vsi polnilnice samo doma in bi polnili avtomobile ponoči.”

(foto: Anže Godec)

Elektrika tudi za tovornjake in pristanišča

Tu govorimo predvsem o elektrifikaciji osebnih avtomobilov. Bomo šli bolj smelo tudi v razogljičenje tovornega prometa?

“Da, z Darsom imamo tudi sporazum, da ob slovenskem avtocestnem križu poiščemo lokacije za mega polnilnice velikih moči, saj vlačilec, ki potuje s Slovaške v Koper, ne mora čakati osem ur, da napolni baterijo. Pogoj za ta velika polnilna mesta je bližina naših regulacijsko-transformatorskih postaj.”

Doslej povsem izvzet iz razogljičenja in elektrifikacije je ladijski promet. Z evropskim svežnjem Pripravljeni na 55 do 2030 pa naj bi tudi ta zmanjšal izpuste. Za začetek v pristaniščih. Je tudi to eden od razlogov, da Eles načrtuje gradnjo novega daljnovoda med Divačo in Koprom?

“Mi pripravljamo vsaki dve leti desetletni razvojni načrt in smo v stikih z Luko Koper, usklajujemo roke in potrebne investicije, da bo imela Luka Koper zadostno priključno moč za ladje.”

Katere investicije še načrtujete na Primorskem?

“Precej. V obdobju 2021 do 2030 načrtujemo za okrog 70 milijnov evrov investicijskih vlaganj v daljnovode in regulacijsko-transformatorske postaje. Pomembnejši so daljnovod 1x110 kV Koper-Izola-Lucija, daljnovod Divača-Koper ( prehod iz eno na dvosistemski 110 kV daljnovod), rekonstrukcija daljnovoda Divača-Pivka-Ilirska Bistrica, rekonstrukcija daljnovoda Koper-Buje, priključni vod za RTP Luka Koper, RTP Izola v sofinanciranju z Elektro Primorsko, precej rekonstrukcij v RTP Divača.”

Ko se kaj zalomi, skupni evropski trg izpuhti

Na Primorskem skrbite tudi za pet daljnovodov, ki se nadaljujejo na Hrvaško in v Italijo. Kaj države oziroma vas kot operaterje zavezuje pri sodelovanju s tujino? Kako pomembna je nacionalna samozadostnost, tudi z vidika varnosti?

“Na Primorsko-notranjskem imamo 14 regulacijsko-transformatorskih postaj in šest čezmejnih prenosnih daljnovodov, štiri proti Hrvaški in dva proti Italiji. Slovenija ima - oziroma bo imela, ko bo priključen še daljnovod Cirkovce-Pince -, 13.000 megavatov termičnih čezmejnih prenosnih kapacitet. Konična poraba v Sloveniji ni več kot 2800 megavatov. Eles lahko s svojimi napravami, ki bodo vgrajene do konca marca, sam uravnava napetostne profile, ne da bi bila v Sloveniji proizvedena ena sama megavatna ura elektrike. Toda to velja seveda v primeru, ko trg deluje. Že izpad ene ali dveh jedrskih elektrarn v Franciji ali zima, kot je bila 2018, ali huda vročina, kot je bila lani, ko je Nemčija skoraj doživela mrk - vse to da misliti. Slovenija bi bila samooskrbna, če bi vse proizvodne enote obratovale ne glede na ceno. V Brestanici imamo kar nekaj sto megavatov spečih turbin odprtega cikla in če bi vse zagnali, bi bilo vse pokrito. Vendar: ko pride do elektroenergetske krize, pride ponavadi tudi do krize v oskrbi z energenti. Da bi bili 100-odstotno samooskrbni, je zelo težko. Treba se je približati avtonomiji v proizvodnji elektrike za potrebe v državi. A tu so še večji problemi, od remonta jedrske elektrarne do remonta Teša, izpad Teša, no, jedrska elektrarna zelo redko izpade. Zato je to zelo težko vprašanje. Seveda pa: bolj kot je sistem zanesljiv, dražji je. Če imamo neke vršne elektrarne, strateške rezerve, jih moramo plačevati celo leto, da jih zaženemo morda enkrat ali dvakrat, ko jih nujno rabimo.”

Kako pomembno je z vidika varnosti, razvoja in tudi cen za porabnike električne oskrbe lastništvo energetskih podjetij? Ameriški model zasebne lastnine se, kot smo videli nedavno, ni najbolje obnesel. Kako je v Evropi in pri nas? Kje je smiselno imeti zasebno lastništvo, kje pa bi morali ohraniti javno? Je to podobno kot pri železnicah, plinovodih, telefoniji - omrežje večinoma državno, ponudniki na njem pa zasebne družbe?

“Razvoj zahteva denar. Zasebnemu kapitalu pa je primarni cilj ustvarjanje dobička. Moje stališče je: kar se tiče proizvodnje, nimam zadržkov glede zasebnega kapitala, še posebej v sončnih in vetrnih elektrarnah, pri omrežju pa mora imeti država vsaj kontrolni delež lastništva. Amerika je šla na omrežju na čisti zasebni kapital, ki je sledil maksimiranju dobička. In se je zgodilo, kar se je.”

Je torej to samo na kratek rok ceneje, na dolgi rok pa celo dražje?

“Točno tako.”

Kako je po Evropi?

“Najbolj so občutljive države na lastništvo takih podjetij, kot je Eles, ta so pretežno v državni lasti. Distribucije pa so bolj sprivatizirane.”

Pametna omrežja terjajo zelo pametno varovanje

Pomemben vidik pri uravnavanju teh pametnih omrežij bo čedalje bolj tudi ustrezna informacijsko-komunikacijska tehnologija. Z njo pa se povečuje tudi nevarnost za kibernetske napade. Se zavedamo vseh teh nevarnosti in kako se vi pripravljate nanje?

“Bolj ko bodo omrežja pametna, bolj bodo ranljiva na kibernetske napade. Zato bo treba z razvojem pametnih omrežij enako mero pozornosti vlagati v kibernetsko varnost. Tu bo šlo veliko denarja za opremo in za kadre. Problem v Sloveniji je, da tega kadra ni veliko. Da vzpostaviš center, mora delati 24 oseb, teh pa ni veliko. Zato že nekaj časa predlagam, da bi imele velike infrastrukturne družbe, kot so Eles, Dars, Slovenske železnice, Pošta … Cyber Security Center. Da si delimo stroške in da dobimo za ta center dovolj kadra.”

Kako med epidemijo zagotavljate, da se ne okuži in izpade večji del ključnih kadrov?

“Bili smo med prvimi, ki smo lanskega februarja sprejeli vrsto ukrepov za zaščito zdravja zaposlenih in s ciljem nemotenega izvajanja vseh ključnih procesov. Od dela na domu, dela v mehurčkih, uvedbe posebnega režima za vstop v naše objekte, do 14-dnevnih ciklov za zaposlene v Republiškem centru vodenja elektroenergetskega omrežja, ko so bili izoliranih od ostalih zaposlenih in družin.”

Kako zeleno je vaše podjetje v voznem parku, pri ogrevanju in hlajenju poslovne stavbe in enot v Divači in drugod?

“Eles pri svojem delovanju z vidika neposrednih emisij praktično ne obremenjuje okolja. Nov Tehnološki center v Beričevem temelji na uporabi trajnostnih tehnologij. Potrebno toploto in hlad stavba pridobiva s pomočjo toplotnih črpalk, ki so s podtalnico povezane s 40 metrov globoko črpalno vrtino. Za energetsko učinkovitost objekta skrbijo tudi sistem aktivacije stavbne mase armiranobetonske konstrukcije, stalno prezračevanje in rekuperacija, terciarni sistem prezračevanja in ohlajevanja 'free cooling', retenzija in zbiranje deževnice ter rastlinska čistilna naprava, ki spada že pod napredne biotehnologije.

Pomemben mož slovenske energetike
Mag. Aleksander Mervar je že več kot dve desetletji ena ključnih osebnosti slovenske energetike in direktor Elesa z dolgim stažem. Potem ko je bil od leta 2009 do 2013 pomočnik direktorja, so ga oktobra 2013 imenovali za vodenje tega najpomembnejšega infrastrukturnega podjetja v državi, ki upravlja prenosno elektroenergetsko omrežje (med drugim 2949 kilometrov daljnovodov in 59 postaj) in skrbi za prenos električne energije po njem. Eles, javno podjetje v 100-odstotni državni lasti, je imelo lani 573 zaposlenih, 173,9 milijona evrov prihodkov in 15,9 milijona evrov čistega poslovnega izida.
Mervar, letnik 1962, doma iz Zagorja ob Savi, je končal študij ekonomije na Ekonomski fakulteti v Ljubljani ter specialistični in magistrski študij managementa na Fakulteti za management v Kopru.
Delati je začel leta 1987 kot računovodja v Strojni tovarni Trbovlje in napredoval do vodje sektorja in namestnika direktorja. Leta 1995 je postal namestnik direktorja Rudnika Zagorje, nato direktor gospodarsko-finančnega sektorja in namestnik direktorja Termoelektrarne Trbovlje. Leta 2001 ga je vlada imenovala za direktorja Termoelektrarne - toplarne Ljubljana, od tam je leta 2006 odšel v Istrabenz Gorenje in ga vodil skupaj z Robertom Golobom. Oktobra 2008 je s položaja odstopil, bil v igri za direktorja državnega podjetja HSE in za predsednika uprave Petrola, a se je leta 2009 zaposlil v Elesu.
Bil je tudi predsednik nadzornega sveta Geoplina in Geoplina plinovodi (2003-2005), Plinovodi (2009-2011), podpredsednik nadzornega sveta banke SIB (2001-2003) in Slovenske odškodninske družbe (2008-2012), član nadzornih svetov Stelkoma in SDH. Trenutno je član nadzornega sveta Kapitalske družbe in predsednik nadzornega sveta Slovenskih železnic.
Bil je član stranke LDS, ustanovni član Zaresa, povezovali so ga z Državljansko listo. Sam pravi, da je v letih službovanja spoznal veliko politikov vseh barv in praktično vse ključne ljudi v slovenski energetiki.

Na lokaciji Hajdrihova 2 Ljubljana smo priključeni na ljubljanski vročevod, na dislociranih enotah se za ogrevanje uporablja zemeljski plin. Dve leti nazaj smo na lokaciji Podlog pričeli uporabljati naš inovativni sistem ogrevanja in hlajenja, ki zajema odvečno toploto, ki jo oddajo veliki energetski transformatorji pri svojem delovanju. Razširili ga bomo tudi na nekatere druge lokacije, tudi v Divačo. Smo pa v letu 2020 pripravili in sprejeli prvo Trajnostno strategijo Elesa s pogledom do leta 2025. Kakšen je naš trajnostni model delovanja, si lahko vaši bralci preberejo na spletni strani Elesa, v zavihku Letno poročilo20. Do leta 2025 naj bi imeli 25 odstotkov voznega parka osebnih vozil na električni pogon.

---