Marsikdo bo šel v volilno kabino kar petkrat

Če izhajamo iz znane krilatice, da so volitve praznik demokracije, bo prihodnje leto v Sloveniji praznično. Čakajo nas namreč zelo pogosti odhodi na volišča; najprej na volitve za državni zbor, potem na predsedniške, povsem mogoče v dveh krogih, in konec novembra še na lokalne, tudi te marsikje dvokrožne. Nekam vmes se bodo stisnile še volitve članov državnega sveta, ki pa niso neposredne, pač pa elektorske. Državljanu, ki volilno pravico jemlje zares, se tako zna zgoditi, da bo na volišču kar petkrat - če se nam vmes ne zgodi še kakšen referendum.

V zgodovini samostojne države tolikšne koncentracije volitev v enem letu še nismo imeli. Zgodilo se je že, denimo leta 2002, da smo imeli predsedniške in lokalne, ali pa leta 1992, ko smo v istem letu volili državni zbor in predsednika republike, leta 2004 smo v istem letu volili nacionalne in evropske poslance, sicer pa so se volitve kar lepo porazdelile na različna leta.

Državni zbor: verjetna ponovitev vojne dveh blokov

Redne parlamentarne volitve bi bilo mogoče izpeljati katero koli nedeljo v obdobju med 24. aprilom in 5. junijem prihodnje leto. Kot kaže zdaj, jih bodo izpeljali čim prej. Za to, da bi poskušali loviti zgodnji rok, se je že zavzel predsednik republike Borut Pahor, pripravljenost na zgodnji odhod na volitve so izrazili tudi v vladni koaliciji.

Prve redne volitve DZ po 16 letih

Kot kaže zdaj, bodo prihajajoče državnozborske volitve prve redne po letu 2008. Za osvežitev spomina: takrat je močno zmagala SD na čelu z Borutom Pahorjem, vendar se je naporna koalicija z LDS, Zares in Desusom v treh letih upehala in decembra 2011 smo šli na volitve. Na njih je zmagal Zoran Janković s takrat novonastalo in zdaj zdavnaj pozabljeno Pozitivno Slovenijo, vendar mu ni uspelo oblikovati vlade. To je februarja 2012 uspelo Janezu Janši, vendar je njegova vlada trajala le do marca 2013, saj so ga zaradi uničujočega poročila Komisije za preprečevanje korupcije o njegovem premoženju zapustili koalicijski partnerji in vladi je bila izglasovana nezaupnica. Do poletja 2014 je vodenje izvršilne veje oblasti prevzela Alenka Bratušek, za njo pa je z zgodovinsko visokim izidom in z napovedjo etičnih pristopov v politiki na Gregorčičevi zavladal Miro Cerar. Mandat bi mu najbrž tudi uspelo pripeljati do konca, če ne bi zaradi poraza na referendumu o drugem tiru spomladi 2018, le nekaj mesecev pred rednim iztekom mandata, odstopil. Poleti 2018, na tehnično gledano predčasnih, v resnici pa skoraj rednih volitvah, je zmagala SDS Janeza Janše, vendar mu ni uspelo oblikovati vlade in za slabo leto in pol je njeno vodenje prevzel Marjan Šarec. Tudi njegova koalicija je bila naporna in polna malih vojn velikih egov, kar je imelo za posledico Šarčev presenetljivi odstop in poziv k predčasnim volitvam januarja lani. Stvari se mu niso izšle po načrtih in marca je mesto predsednika vlade še tretjič prevzel Janez Janša. Če bo njegova tokratna vlada zdržala - in vse kaže, da bo - bodo torej volitve državnega zbora prihodnje leto prve redne po 16 letih.

Na njih nas zelo verjetno čaka ponovitev - vsaj do neke mere - spopada dveh blokov. Na eni strani Janez Janša in njegovi sateliti (v prvi vrsti NSi, ki je pod vodstvom Mateja Tonina izgubila precej avtonomnosti na desnici), na drugi pa stranke, zbrane v Koaliciji ustavnega loka (Kul), ki je kot ideja zaživela lani jeseni, ko jo je v obtok poslal ekonomist Jože P. Damijan. Koalicijo tvorijo stranke, ki so večinsko že sodelovale v vladi Marjana Šarca in ki se niso razšle v najboljšem vzdušju, zraven je tudi Levica, ki se je doslej izogibala klicem k prevzemu odgovornosti v izvršilni oblasti. Kot je razumeti signale iz Stranke Alenke Bratušek (SAB), Liste Marjana Šarca (LMŠ) in Socialnih demokratov (SD), so se glave ohladile, iz minulega sodelovanja pa so se tudi nekaj naučili.

Spopadu dveh blokov bi se izognili kvečjemu, če bi v Kulu prišlo do nekakšne diferenciacije in bi ena od strank želela uveljaviti svoj primat, pravi analitik javnega mnenja in partner v Valiconu Andraž Zorko. Kot stranko, ki bi teoretično to lahko poskusila, vidi Levico, in vleče primerjavo z oblikovanjem Osvobodilne fronte in kasnejšo Dolomitsko izjavo, s katero si je partija zagotovila vodilno vlogo v OF.

Danilo Türk kot izjema

Doslej so predsedniki republike postajali (ali pa so za to mesto kandidirali) politiki, za katere je oziroma bi bila vselitev v pisarna na Erjavčevi ulici v Ljubljani naravna karierna pot v politiki. Milan Kučan je predsednik postal z mesta predsednika predsedstva, Janez Drnovšek po dolgoletnem vodenju vlade, za Boruta Pahorja je bilo mesto predsednika še zadnje predsedniško mesto, ki ga ni imel v svojem političnem CV. Izjema v tem smislu je Danilo Türk, ki se je leta 2007 pojavil od nikoder, saj ga v operativni politiki, še posebej nacionalni, ni bilo. Za predsedniške volitve 2007 se je sprva obetala politična poslastica, namreč boj med socialdemokratom Borutom Pahorjem in demokristjanom Lojzetom Peterletom. A se je Pahor na vztrajanje stranke podal na državnozborske volitve prihodnje leto in izpraznil se je prostor za kandidata z levega centra. Po eni strani ga je zapolnil tehnokratski finančnik, med drugim nekdanji guverner Banke Slovenije Mitja Gaspari, po drugi pa dolgoletni diplomat in univerzitetni profesor Danilo Türk. Prvi krog je prepričljivo pripadel Peterletu, ljudskemu človeku s politično kariero doma in v tujini, v drugem krogu pa je Türk uspel tudi po zaslugi Peterletovih napak v strategiji nadoknaditi zaostanek in profesor je postal predsednik. Pahor se je pet let kasneje na volitve podal s slabim izhodiščem neuspešnega predsednika vlade, a je s kampanjo “od vrat do vrat” premagal zadržanega Türka, čez pet let pa z nekaj boja proti Marjanu Šarcu osvojil še drugi mandat.

Pri Kul ni Stranke modernega centra (SMC) Zdravka Počivalška in Desusa, ki ga po vrsti menjav na čelu zdaj vodi Ljubo Jasnič. Obe stranki sta na levosredinski strani političnega spektra zaradi sodelovanja pri zadnjem ustoličenju Janeza Janše dobili status nekakšnih izdajalcev, to pa se kaže v zelo majhni verjetnosti za prestop parlamentarnega praga. “Kot kaže zdaj, sta to mrtvi stranki,” pravi Zorko.

Ni še zaznati, kdo bi lahko skušal naslediti Pahorja

Predsedniške volitve bodo Sloveniji prinesle petega predsednika - ali predsednico - doslej. Po Milanu Kučanu (1992-2002), Janezu Drnovšku (2002-2007), Danilu Türku (2007-2012) in Borutu Pahorju (2012-2022) se bo na položaj z ne preveč formalnimi pristojnostmi, zato pa s toliko več simbolne teže povzpel nekdo, ki ga za zdaj še ni zaznati, vsaj ne v predsedniški vlogi.

Na parlamentarnih volitvah nas zelo verjetno čaka ponovitev spopada dveh blokov. Na eni strani Janez Janša in njegovi sateliti (v prvi vrsti NSi, ki je pod vodstvom Mateja Tonina izgubila precej suverenosti na desnici), na drugi pa stranke, zbrane v Koaliciji ustavnega loka.

Stranke za zdaj ne razkrivajo, s kom bi lahko nastopile na volitvah čez eno leto, tudi morebitni kandidati so pri odgovarjanju na ta vprašanja sila zadržani. Nekaj ugibanja je doslej bilo o tem, ali bi volivce lahko poskusila v drugo prepričati Marjan Šarec ali Ljudmila Novak, kot nekdo, ki bi s svojim umirjenim delovanjem lahko nagovoril ljudi, se pojavlja tudi Miro Cerar, ljudskost je močan adut trenutno politično neangažiranega Karla Erjavca. Nihče od navedenih teh špekulacij doslej ni komentiral.

Zorko meni, da bo kandidat na prihodnjih volitvah skoraj nujno moral slediti standardom, ki jih je v zadnjih desetih letih vzpostavil Borut Pahor, pri čemer meri na instagramizacijo predsedniške funkcije. “V tem Pahor ni bil slab, ne glede na to, kako se ljudje na twitterju zgražajo. Pahor ima nenazadnje na instagramu veliko več sledilcev kot ima na twitterju kritikov. Ne smemo pa pozabiti tudi na to, kdo se je leta 2017 ob njem prebil v drugi krog - Marjan Šarec. Tudi on je javnost nagovarjal na nevsebinskih točkah, na replikah in dovtipih. Časi, ko bi bil lahko izvoljen politik tipa Danilo Türk, so minili, se bojim,” pravi.

Desnica doslej v Sloveniji še ni imela predsednika, najbližje temu sta bila pokojni Jože Pučnik, ki se je leta 1990 z Milanom Kučanom prebil v drugi krog volitev za predsednika kolektivnega predsedstva, in Barbara Brezigar, ki se je v drugem krogu pomerila z Janezom Drnovškom leta 2002. V obtoku se je za prihodnje leto pojavilo celo ime Janeza Janše, ki bi lahko na Erjavčevi sklenil svojo politično pot - ob izteku prihodnjega predsedniškega mandata bo imel 69 let. A je kaj takega bolj malo verjetno. Janša namreč po svojem političnem karakterju ni naklonjen tveganju, da doživi poraz, ta pa glede na to, da gre za politika, ki močno polarizira javnost, ni povsem neverjeten. Andraž Zorko opozarja tudi na to, da je Janša in njegova SDS tradicionalno stranka, pri kateri je izmerjena najvišja stopnja zavračanja. Janez Janša na Erjavčevi je torej misija nemogoče.

Smo zreli za predsednico?

Skrajni čas je, da tudi Slovenija dobi predsednico, pravi doktorska študentka na ljubljanski farmacevtski fakulteti in prestižnem newyorškem Cold Spring Harbor Laboratory Polona Šafarič Tepeš, ki se ob preučevanju genetike raka veliko ukvarja s položajem žensk v znanosti. Prepričana je, da bi morala Slovenija slediti zgledom skandinavskih držav, ki so s preprostimi zakonodajnimi ukrepi na področju angažmaja žensk v javnem življenju v razmeroma kratkem času dosegle veliko. A kaj, ko je Slovenija marsikje še daleč od razvitega severa, se strinja sogovornica, ki se konec meseca po šestih letih vrača v Slovenijo.

“Slovenija je izrazita družba onemogočanja, teži se k temu, da se izstopajoče 'poreže' in jih spusti na najmanjši skupni imenovalec,'” je kritična. Tudi zato ženskam še vedno ne gre status, ki bi jim po vsej logiki moral iti, saj so tradicionalno vezane na tradicionalna “ženska” opravila. “Ženske so nedvomno spoštovane zaradi svoje vloge v družini, zaradi vloge matere, a po drugi strani tradicionalno vendarle velja, da je politika v prvi vrsti moški posel,” pravi Zorko.

Po mnenju Polone Šafarič Tepeš bi kandidatka v prvi vrsti morala nagovoriti oba pola močno razklane slovenske družbe. Ni za kaj takšnega že prepozno in je njeno razmišljanje malce naivno, glede na to, da je več let ni bilo v Sloveniji? “Mogoče,” pravi v smehu, “a prepričana sem, da nikdar ni prepozno. Če bo vsakdo rekel, da se nič ne da spremeniti, se res ne bo spremenilo nič.”

Razmeroma blizu izvolitvi za predsednico republike je bila leta 2002 Barbara Brezigar, ki je v drugem krogu osvojila dobrih 43 odstotkov glasov. Ženske so z različnim uspehom kandidirale na skoraj vseh predsedniških volitvah doslej, izjema so volitve leta 1997 in 2012, ko ni bilo nobene kandidatke. Volitve leta 2012 so tudi “rekordne” po nezanimanju politikov za nastop na njih: ob Danilu Türku in Borutu Pahorju je v tekmi za najvišji položaj v državi nastopil le še Milan Zver. Na zadnjih volitvah je nastopilo celo več kandidatk kot kandidatov, Romana Tomc in Ljudmila Novak sta osvojili tretje in četrto mesto, kandidirale pa so še Maja Makovec Brenčič, Suzana Lara Krause in Angelca Likovič.

Lokalne volitve: najmanj “glamurja” in največ vpliva

Konec novembra pa nas čakajo še lokalne volitve. Te političnim opazovalcem praviloma ponudijo najmanj šova, saj gre za reševanje strogo lokalnih problemov, od vrtcev in šol do vodovoda, cest in kanalizacije. Neatraktivne, a nedvomno pomembne teme, zato je udeležba na njih praviloma visoka.

Imajo pa tudi lokalne volitve nekaj značilnosti, opozarja Zorko. Na njih pogosto nastopajo neodvisni kandidati, saj se je izkazalo, da je podpora stranke iz Ljubljane pogosto breme, ne pa prednost. Zaupanje županom se je v minulih desetih letih po raziskavah močno okrepilo, javnost v lokalnih okoljih njihovo delo ceni in nagrajuje. A še vedno gre za lokalno raven brez resnejšega dometa na nacionalni ravni. “Pomen na nacionalni ravni ima mogoče župan Maribora ali Ljubljane, potem pa se že konča,” pravi Zorko. “Ne glede na to pa gre še vedno za politiko, le manj je na očeh medijev, tudi vzvodi so enaki, od investicij do razdeljevanja denarja.”

Tudi ko gre za kandidiranje za lokalne funkcije, so morebitni kandidati zelo zadržani glede napovedi, doslej še ni bilo zaslediti napovedi o kandidiranju bodisi novih kandidatov bodisi tistih, ki so že na županskih položajih, pa bi tam želeli ostati.

Več volitev na en dan? Ne bo šlo!

V Sloveniji je po besedah direktorja Državne volilne komisije Dušana Vučka v tem trenutku nekaj več kot 1,7 milijona volilnih upravičencev, ki pa se volitev udeležujejo z vse manjšo vnemo. Volilna udeležba skozi leta vztrajno upada, posplošeno povedano pa so najvišje udeležbe na lokalnih volitvah, sledijo jim (v tem vrstnem redu) predsedniške, parlamentarne in evropske. “Pri nas smo navdušeni, ko volilna udeležba preseže 50 odstotkov, v Nemčiji je ta tudi 75- in več odstotna. Posledično ima seveda politika, izvoljena na tako množičnih volitvah, tudi bistveno večjo legitimnost,” pravi Vučko. Posebej je pri nas nizka volilna udeležba v skupini od 30 do 45 let.

Dušan Vučko vsakokratne volitve imenuje “največja prireditev, ki jo organizira država”, saj je na volilni dan v pogonu kar 23.000 ljudi. Tudi strošek vsakokratnega odhajanja na volišče ni zanemarljiv. Strošek izvedbe predsedniških volitev se giblje okrog sedmih milijonov, parlamentarnih pa okrog štirih milijonov evrov. Vprašanje, ki je pri marsikom na dlani, torej je: bi se dalo strošek znižati in katere od volitev izpeljati na isti dan? “Nikakor ne,” pravi Vučko. “Volitve urejajo trije različni zakoni, ki zelo natančno določajo, do kdaj trajajo mandati. Če bi torej želeli različne volitve izpeljati hkrati, bi mandate morali skrajševati ali podaljševati, kar pa ne gre,” pravi. Ob tem se spominja tudi, da je bilo veliko zmede leta 2002, ko so hkrati potekale predsedniške in lokalne volitve.

---