Kratek vpogled v zaodrje slovenske oblasti

Po eni strani je afera glupi davki zelo dobrodošla. Vsaj za kakšno uro kakšen dan z naslovnic izrine globok covidni prepad, v katerega drsimo z nezadržno gotovostjo. In po eni strani je afera zelo preprosta. Minister, ki ga je javnost našla s spuščenimi hlačami in je vsaj dva tedna vsem počez lagal v obraz in brez sramu, nima druge možnosti, kot da odstopi. Po drugi strani pa: pošteno, z roko na srcu, nas je vsebina tega gostilniškega pogovora med politikom in gospodarstvenikom res tako presenetila? Je narod do sedaj še imel ideale in iluzije, ki bi jih afera lahko uničila? Rekordno število okužb, bolnišnice zapirajo vrata za vse, kar ni covid, cene bencina naraščajo, grozijo nam podražitve živil, kitajska vlada je svojim državljanom že svetovala, naj si iz previdnosti začnejo delati zaloge.

Leta 2020, ko je bilo okužb v državi približno tisočkrat manj, smo panično kupovali toaletni papir in se učili peči kruh z drožmi. Danes, ko smo apokalips vseh sort itak že vajeni, se raje ukvarjamo z zastarelim posnetkom ministrskih nečednosti.

Politiki res niso isti, ampak si, priznajmo, postajajo vse bolj podobni. In vse manj je tistih, ki so se pripravljeni družiti z njimi.

Spet, saj ni, da slišano ni škandalozno. Tako vsebina kot ton pogovora sta globoko žalostna in morda še bolj žalostno je dejstvo, da eden od vodilnih politikov v državi res misli, da bo takšen napad ubranil s šibkim in prozornim izgovarjanjem. Minister Vizjak je od dneva ena vedel, da je posnetek pristen, in njegova odločitev, da stopi pred kamere in se zlaže, je bila tako nespametna, da se človek vpraša, ali mu je modro zaupati druge, za javni interes veliko bolj relevante odločitve.

Če v državi še premoremo vsaj malo politične higiene in nismo, kot so zapisali nekateri člani SAZU, že globoko v totalitarnem režimu, bo minister Vizjak v nekaj dneh politična zgodovina. Kar pa ne pomeni, da bodo z njim utonili in izginili modeli upravljanja in vzorci dialoga, ki so se v slovenski družbi očitno uveljavili in zakoreninili kot legitimni in sprejemljivi. Ko človek posluša pogovor ob rožljanju skodelic za kavo, se mora namreč predvsem soočiti s spoznanjem, da ima vsak oder svoje zaodrje. In politika je vsekakor oder.

Ni za pristati na tisto tezo, ki je defetistična in humus za vseh vrst manipulacij, da so vsi politiki isti. Niso. Prvič niso vse stranke iste. Nekatere se zavestno določajo, da bodo svoj volilni uspeh gradile na sovražnosti do vsega drugačnega, načrtnem vzbujanju strahu in mržnje, na manipulacijah s človeško šibkostjo in bolečino. Te stranke so slabše.

Tudi niso vsi ljudje znotraj strank isti. So politiki, ki v javno sfero vsaj vstopijo z iskreno željo, da bi uveljavili svoje ideje, uresničili projekte v skupno dobro, pomagali svojemu lokalnemu okolju ali izboljšali razmere za katero od deprivilegiranih družbenih skupin. In so takšni, ki se dajo izvoliti zgolj in samo zato, da si popravijo finančno bilanco in si zagotovijo prvo vrsto v boju za dividende in dobičke. So politiki, ki običajno izberejo dialog, ki so pripravljeni poslušati, ki se znajo prilagoditi, ki so sposobni empatije. In so takšni, ki običajno izberejo grobo silo ali hinavsko skrivaštvo, ki so zaverovani v svoj egomanični prav in diskvalificirajo vse, ki jim niso podobni.

Ampak vendarle, kljub vsem tem razlikam je politični boj, tisti, ki ga vidimo pred kamerami, v časopisih in v parlamentarnih klopeh, do določene mere umetna tvorba. Dogaja se znotraj vnaprej dogovorjenega scenarija, ki ima veliko prostora za improvizacijo, ampak tudi dokaj jasne meje. Politika ima svojo scenografijo in dramaturgijo, ima svoj slovar besed in fraz ter ima poleg notranjih nasprotij tudi neke vrste notranjo solidarnost. Kot v vsakem poklicu, tudi med politiki vlada nekakšna cehovska vzajemnost. Nasprotniki na volilnih listah so tudi zavezniki v ohranjanju statusa in vpliva svoje družbene skupine.

Smo presenečeni, da se država brez-sramno vtika v gospodarske zgodbe? Niti ne. Zgodilo se je stokrat. Kadrovske menjave, politično pogojeni nakupi deležev, umazane igre v nadzornih svetih. Smo presenečeni, da se velike odločitve, ki zadevajo vsaj plače in socialno varnost zaposlenih, pa tudi zdravje in trdnost državne davčne blagajne, sprejemajo ob kavi, na neformalnih pogovorih, velikokrat med ljudmi, ki niso nosilci nikakršnih funkcij temveč zgolj upravljalci nejasnih vzvodov vpliva?

Smo presenečeni, da se navidezni nasprotniki tikajo in se kličejo po imenu ter opravljajo svoje znance, češ, da niso več pametni in se samovšečno hahljajo svoji lastni prebrisanosti? Smo presenečeni, da se država vodi na gostilniških debatah? Dobesedno? Žal nismo in ne moremo biti presenečeni.

Niti ko slišimo politika, ki se baha o sodniških mednožjih in svojemu sogovorniku govori, da “saj ve, kako je to.” Niti nad dejstvom, da so očitno v tej državi ljudje, ki imajo privilegiran dostop do gostilniških debat, ki jim prisluškujejo in jih snemajo ter hranijo posnetke, da jih ob najboljši priložnosti prodajo ali zamenjajo za uslugo.

“Glupa”, kot je, je afera z Vizjakom in Petanom nekakšen povzetek slovenske politične banalnosti. Dokaz, da občinstvu pogled v zaodrje skoraj vedno pokvari užitek v predstavi. In dobršen del odgovora na vprašanje, zakaj tudi prihajajoče volitve najbrž ne bodo prinesle bistvenega zasuka v vladajoči eliti. Zakaj vsi projekti s tako imenovanimi novimi obrazi klavrno propadejo. In zakaj se povprečni profil slovenskega politika počasi, a zanesljivo slabša. Politiki res niso isti, ampak si, priznajmo, postajajo vse bolj podobni. In vse manj je tistih, ki so se pripravljeni družiti z njimi.


Preberite še


Najbolj brano