Dr. Denis Rusjan: “Kakovost vina je osebni odtis vinarja”

Dr. Denis Rusjan, po rodu Bric iz Drnovka, je redni profesor za vinogradništvo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. A še zdaleč ne nastopa le pred študenti, kar pogosto je tudi med vinogradniki in vinarji, zadnja leta je na prav poseben način zapisan rebuli. Za pogovor z njim je bil pravšnji čas, saj se bliža Martinovo, ponarodel praznik tako tistih, ki vino pridelujejo, kot onih, ki v njem uživajo.

Kakšen letnik si lahko obetamo? Primorski vinarji ga hvalijo, pravijo, da bodo bela vina krepkejša, rdeča pa elegantna in skladna. Kaj pravite vi?

“S primorskimi vinarji se popolnoma strinjam, saj vinogradi niso utrpeli večje škode, ki jo je na trti povzročila spomladanska pozeba, tudi vročinski valovi so bili kratkotrajni, poletje je bilo dolgo, ne prevroče in s temperaturami 'nove normalnosti'. Precej drugače pa je bilo v Podravju in Posavju. Naj omenim spomladansko pozebo, neurja s točo, močan veter in celo padavine med trgatvijo nekaterih sort. Vsekakor so bile razmere v večini primorskih vinogradov optimalne za pridelavo ustrezne kakovosti grozdja, sedaj pa se morajo tudi vinarji v kleti dokazati, da bodo vina res takšna, kot jih obljubljajo.”

“Povezovanje zahteva kolektivno zavest in skrb in ne prenaša individualizma in selektivne naklonjenosti.”

Kakšne so temeljne značilnosti vinorodne Slovenije in katere so po vašem mnenju primerjalne prednosti slovenskega, predvsem pa primorskega vinogradništva in vinarstva?

“Vinorodno Slovenijo karakterizirajo majhnost, razdrobljenost, trajnost in pestra genska banka sort, slednja predvsem na Primorskem. Pri vsem tem bi morali poiskati prednosti ter jih pogosteje in kolektivno izpostavljati! Vsi primorski okoliši imajo posebnosti, ki pa so še vedno premalo izkoriščene. Istra ima bližino morja, Goriška brda in Vipavska dolina imajo pisano, slikovito ter terasirano gričevje, Kras pa značilno kraško krajino s suhozidi in zaključenimi domačijami. In ker si turist želi v čim krajšem času doživeti čim več, lahko v majhnosti in v povezovanju vidimo samo prednosti. Če so v ta proces vključene še posebnosti sort oziroma vina, predvsem v kombinaciji s tradicionalnimi jedmi, sem prepričan, da ni učinkovitejšega orodja za diverzifikacijo. Biti drugačen, originalen in izstopati so še vedno najmočnejša marketinška orodja!”

“Kakovost vina je osebni odtis vinarja, celoletnega dela, odločitev, odrekanj in načina življenja.”

Neodzivna država

Vemo, da so v zahodni Sloveniji bela vina v svetovnem kakovostnem vrhu, tudi glede aktualnih trendov. Povezanost vinarjev za promocijske in prodajne aktivnosti je preskromna, predvsem pa preveč ad-hoc, prepuščena je posameznim pobudam. Nekatere, Brda Home of Rebula, pri kateri tudi sodelujete, so sicer zelo uspešne. Kako bi se morala organizirati vinska Slovenija za večjo mednarodno prepoznavnost in preboj?

“Kjer so vinarji prepoznali prednosti povezanosti za promocijske in prodajne aktivnosti, so že povezani. Primer so Brici in projekt Brda Home of Rebula. Tam, kjer pa vinarji še niso povezani, povezovanja, tako na nacionalnem kot tudi lokalnem nivoju, najbrž ne potrebujejo in se v individualnih aktivnosti dobro znajdejo. Obenem se je treba zavedati, da povezovanje ni tako enostavno, saj zahteva kolektivno zavest in skrb in ne prenaša individualizma in selektivne naklonjenosti, ki je je v naši družbi žal vse več. Če bi si želeli organizirano vinsko Slovenijo z večjo mednarodno prepoznavnostjo, bi morala v ta proces vstopiti država, kot sta to na primer storili Italija in Avstrija. Dokler slovenska država v vinogradništvu in vinarstvu ne bo prepoznala gospodarskega pomena in potenciala, je iluzorno pričakovati, da nam bo v pomoč. Že vrsto let se ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano podaja pobude, tudi v okviru Sveta za vinogradništvo in vinarstvo, o organizaciji skupnega generičnega promocijskega telesa, vendar entuziazem kaj kmalu pojenja, ko se odprejo vprašanja o načinu organizacije in financiranja. Žal država še ni dorasla tovrstnim pobudam!”

“Paziti moramo, da vasi ne postanejo vikendaški prehrambeni zabaviščni parki, kjer se streže burgerje in ovcrti krompir.”

Slovenija je raznorodna po sortnem naboru in značilnosti rastišč, a vendarle nekateri iščejo skupne imenovalce, saj menijo, da bi morala biti za nastop na globalnem svetu bolj prepoznavna, kar bi lahko dosegli z enovito blagovno znamko Slovenija, torej zgolj z eno vinorodno deželo. Kaj pravite?

“Dvomim, da bo kdaj prišlo do organizirane vinske Slovenije in enovite blagovne znamke, saj se o njej govori že vsaj zadnjih 30 let, a zgodilo se ni še nič. Očitno ni resne potrebe po tem! Skrbi me, da kot družba nismo pripravljeni na tovrstne velike projekte, ki zahtevajo kolektivno poštenost, skrb, odkritost in soodgovornost. Prepričan sem, da nemalo zadružnih in zasebnih kleti raje dela na individualnih projektih in aktivnostih, saj so z njimi prilagodljivejši in se hitreje odzivajo potrebam tržišča. Menim tudi, da žal še vedno prevladujejo individualni interesi nad skupnimi.”

“Vinorodno Slovenijo karakterizirajo majhnost, razdrobljenost, trajnost in pestra genska banka sort, slednje predvsem na Primorskem.”

Slišimo, da je slovenska vinska zakonodaja zastarela, predvsem pa da ne zmore vzpostaviti smiselne kakovostne piramide, ki bi bila razumna in razumljiva potrošnikom. Je to potrebno in če je, v kateri smeri bi bilo smiselno razmišljati?

“O vinski zakonodaji se že vrsto let govori, da je zastarela, da vinarjem ni naklonjena in iz tega gre sklepati, da vinarje ovira pri pridelavi in prodaji vina. A kljub temu neke resne razprave o potrebah spreminjanja vinske zakonodaje še ni bilo. Seveda ne trdim, da je zakonodaja optimalna in da ni potrebna posodobitve, a obenem se sprašujem, koliko različnih strokovnih dejstev, celo 'želja' se bo lahko v novi zakonodaji upoštevalo, kaj se bo posodobilo in ali bodo po tem res vsi vinarji zadovoljni? Utopično je pričakovati, da bo posodobljena zakonodaja rešila ključne probleme slovenskega vinogradništva in vinarstva. Vsekakor si želim, da se vinsko zakonodajo posodobi na način, da bo vinarjem nudila dovolj opore in rešitev, s katerimi bodo dosegli želene cilje, tako na nacionalni ravni kot tudi širše. Menim, da je kljub taki in drugačni zakonodaji edina prava pot stalno, koherentno ter strokovno informiranje in izobraževanje potrošnika ter kar se da stalno zagotavljanje kakovosti vina.”

Vsak dan izgine hektar vinogradov

V vsej vinorodni Sloveniji smo z menjavo generacij priče profesionalizaciji sektorja in vse večjemu zaokroževanju vinogradniških kmetij. Tako imenovani hobi program se krči. Kako ocenjujete ta proces? Ali menite, da se bo nadaljevalo tudi krčenje slovenskih vinogradov?

“Res je, v Sloveniji smo že vsaj desetletje priče temu, da vsak sleherni dan izgubimo okrog hektar vinogradov. Trenutna dinamika ni nič drugačna, predvsem ne v Podravju in v Posavju. Na Primorskem je stanje nekoliko boljše. Število vinogradnikov in vinarjev se sicer zmanjšuje, a se vsaj površine vinogradov pretežno ohranjajo. Žal mi je, da se manjši vinogradniki in vinarji odločajo za opuščanje dejavnosti.

Dr. Denis Rusjan je mnenja, da je digitalizacija lahko v pomoč vinogradnikom, a da ključne odločitve slonijo na njih. (foto: Leo Caharija)

Na kratek rok to resda morda pomeni samo zmanjšanje vinogradniških površin, na dolgega pa preureditev krajine, celo zaraščanje, kar bo na tovrstnih območjih spremenilo tudi način življenja. Vinogradniška območja s tem izgubljajo tradicionalno urejeno krajino, prepoznavnost in domačini celo način življenja. Ob trenutni ekonomiki vinogradništva in ukrepih, ki jih obljubljajo v bodočem Strateškem načrtu skupne kmetijske politike za obdobje 2023-2027, sem prepričan, da bomo še naprej priče opuščanju vinogradov, predvsem pri tistih manjših kmetijah, ki jim pripisujemo zlasti krajinski in celo okoljski pomen in v katerih država še ne vidi potenciala, vrednega večje podpore.”

Zakaj je tako? Zakaj so manjši vinogradniki deležni (pre)majhne pozornosti?

“Opuščanje vinogradov je zagotovo posledica trenutne ekonomske neskladnosti: stroški pridelave grozdja se večajo, na drugi strani pa cena grozdja ostaja enaka ali se celo zmanjšuje že vrsto let. Mlajše generacije so drugače vzgojene in živijo v drugačnih razmerah kot smo nekoč, kar seveda vpliva tudi na prepoznavanje vrednot in s tem na dojemanje pomena ohranjanja kmetijstva in pridelave hrane. Kmetijstvo je način življenja, s težkim delom in številnimi odrekanji, in ne služba, od katere se lahko po osmih urah 'odklopiš'. Prav to so glavni razlogi, zakaj je zanimanje zanj vse manjše.”

Katere ukrepe pogrešate v strateškem načrtu?

“V strateškem načrtu 2023-2027 bi morali diferencirati tržne in krajinske (okoljske) vinogradnike. Za slednje bi morali najti dodatna sredstva, seveda ne samo iz proračuna za kmetijstvo, ampak tudi za okolje in prostor, celo za infrastrukturo. Vendar smo ob tovrstnih predlogih žal naleteli na gluha ušesa. V zadnjih tednih je s kmetijskim ministrstvom potekalo več aktivnosti in razprav glede sektorskih ukrepov v bodočem programu in do danes še nismo prejeli zadnjih oziroma dodelanih ukrepov sheme za okolje in podnebje (SOPO), za kmetijsko-okoljsko-podnebna plačila (KOPOP) in za ekološko kmetijstvo. Ukrepi, ki jih država predvideva v SOPO, morajo biti nadstandardni in morajo doseči okoljsko-podnebne cilje, medtem ko se v KOPOP vpeljuje nadstandardne ukrepe, ki temeljijo na praksah nekoč že uveljavljene integrirane pridelave grozdja. Predvsem gre za dodatno zmanjšanje uporabe FFS, tudi herbicidov, za ustreznejše upravljanje z medvrstnim prostorom in brežinami v terasiranih vinogradih, za ohranjanje biodiverzitete ter življenjskega prostora koristnih organizmov. Vsem nam je v interesu, da se bo čim več vinogradnikov vključilo v eno in drugo shemo, oziroma v čim več ukrepov, s katerimi bomo, to upam, vsaj upočasnili opuščanje slovenskih vinogradov.”

Zaveza trajnostnemu konceptu
Dr. Denis Rusjan (1975) je Bric iz Drnovka, torej se je že kot otrok podil med brajdami. Po maturi na novogoriški gimnaziji je študiral agronomijo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer se je po diplomi - raziskoval je vpliv morfologije cvetov na oploditev in pridelek pri vinski trti na primeru pikolita - tudi zaposlil. Najprej kot mladi raziskovalec na Katedri za vinogradništvo, kasneje pa je napredoval po akademski lestvici in pred tremi leti dosegel redno profesuro.
Tako magisterij kot doktorat je zagovarjal na matični fakulteti, predaval pa je tudi po svetu, med drugim v Grčiji, Izraelu, Avstriji, Španiji in v prestolnici Šampanje, Reimsu. Je predavatelj vrste predmetov, zlasti povezanih z vinogradništvom in vinarstvom. Zagovarja trajnostni koncept in osebni pristop v vzgoji vinske trte in pri pridelavi vina, svoje znanje pa širi tudi izven akademskega sveta. Rusjan je tako standardni uvodničar na najodmevnejših predstavitvah slovenskih vin, rebuli posvečeni tradicionalni poglobljeni degustaciji Brda Home of Rebula. V času “bitke za teran” je dokazoval, da gre tudi na Hrvaškem v največji meri za vino iz grozdja vinske trte refošk, a so v Bruslju preslišali strokovne utemeljitve in sprejeli politično odločitev o poimenovanju rdečega vina iz hrvaške Istre. Rusjan meni, da bi morala biti država bolj tenkočutna do malih pridelovalcev, ker so pomemben deležnik pri ohranjanju kulturne krajine, ki je nenazadnje tudi turistični magnet in razlog za obisk primorskih vinorodnih območij.

Veliko fakultet, malo profesorjev

Kako je s študijem vinogradništva in vinarstvo v Sloveniji? Znanja s tega področja posreduje kar nekaj fakultet.

“Možnosti študija vinogradniških in vinarskih vsebin je v Sloveniji veliko, če ne preveč, in kot kaže, jih bo z organizacijo Univerze v Novem mestu še več, kar pa za bodoče študente zagotovo ni dobro. Predvsem zato ne, ker v Sloveniji za podajanje tovrstnih vsebin nimamo dovolj usposobljenega in kvalificiranega kadra. Če na hitro preštejem, sva v Sloveniji trenutno samo dva redna profesorja za vinogradništvo, ki opravljava izključno pedagoško delo na fakultetah: na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani in Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze Maribor. Večina preostalega strokovnega in znanstvenega kadra, ki predava vinogradništvo na drugih višjih šolah oziroma fakultetah, ki so razpršene že skorajda po vseh večjih mestih, pa je v večini pogodbenikov, ki odpredavajo vinogradniške vsebine ob ali po redni službi. Da je zmeda še večja, dijaki pred vpisom ne fakultete sploh ne ločujejo več višjega od visokega ali univerzitetnega študija, saj so tudi nemalokrat zavedeni! Po eni strani država govori o internacionalizaciji, na drugi pa odpira fakultete v vsaki vasi, da študenti ostajajo 'doma' in ne pridejo v stik z drugače mislečimi, s čimer bi bogatili znanja in védenja. Vsekakor sem mnenja, da mora biti študent po končanem študiju usposobljen za samostojno in kritično razmišljanje in reševanje strokovnih problemov, kar pa lahko doseže le z dovolj poglobljenim in širokim znanjem, ki ga pridobi med študijem in s praktičnim delom. Študentom, četudi si želijo, ne smemo podajati strokovnih receptov.”

Prek svojih študentov vidite, kdo bo v prihodnje prideloval hrano. Kako jih ocenjujete?

“Nabor študentov, ki prihajajo študirat kmetijstvo na našo fakulteto v Ljubljano, je zelo pester. Le manjši delež študentov je iz kmečkih družin, kar je dobro, saj bodo tisti s kmetij najbrž ostali na kmetijah. Potrebujemo pa tudi vse več mladih, ki se prej niso ukvarjali s kmetijstvom, da jih ustrezno izobrazimo in prepričamo, da je biti kmet in pridelovati hrano zase in za druge neprecenljiva vrednota. Večkrat slišim pripombe delodajalcev, da je nemalo študentov neuporabnih, nefunkcionalnih ... Ob tem se sprašujem, ali je to res in samo odvisno od študija, ali pa tudi od osebnostnih lastnosti diplomanta. Prepričan sem, da študenti na večini fakultet pridobivajo ustrezna znanja, ki pa jih kasneje ne znajo implementirati, za kar pa ne more biti vedno kriv samo študij. Vse več je tudi študentov, ki so prepričani, da bodo kmetovali prek tablic, pametnih telefonov in računalnikov, a na drugi strani je vse več kleti, vinogradnikov, ki si želijo terenskega, delovnega in vestnega strokovnjaka. Tu pride do paradoksa, za katerega ne vem, kako ga rešiti. Že na začetku študija poskušamo mlade informirati o možnostih kmetovanja v Sloveniji in o dejanskih potrebah delodajalcev, da po zaključenem študiju niso preveč razočarani. Študenti si seveda želijo poslušati aktualne teme in tehnološko napredne rešitve, kar je dobro, vendar do ustreznih rešitev pridemo samo, če poznamo in razumemo strokovne osnove. Zato še enkrat izpostavljam in poudarjam, da študentom za kmetovanje ne smemo podajati tehnoloških receptov, saj bodo prej ali slej naleteli na probleme, ki jih ne bodo znali rešiti. Še posebej je to pomembno v luči kmetijskih sprememb, ki se bodo zgodile v bližji prihodnosti, predvsem zaradi poostrenih podnebnih in družbeno-ekonomskih razmer.”

Preveč ali premalo sort?

Pojavljajo se ocene, da je sortni nabor v slovenskih vinogradih preširok, da bi ga veljalo zožiti na karizmatične sorte, kot so denimo rebula, istrska malvazija, refošk, modra frankinja in ob robu šopek starih sort (zelen, pinela, vitovska …). Bi bil tak dogovor deležnikov smiseln ali naj ostane, kot je, da vsak sadi, kar se mu zdi, da je prav?

“Nekateri trdijo, da jih trsni izbor preveč omejuje, drugi pravijo, da bi bilo potrebno nabor sort še dodatno zmanjšati. S trsnim izborom se delno ureja to, da ne sadi vsak, kar se mu zazdi. Verjamem, da je v pomoč vinarjem, predvsem pred morebitnimi napakami in ad-hoc odločitvami o sajenju sort zaradi trenutne inspiracije ali drugih kratkoročnih razlogov. Prepričan sem, da bi morali nekoliko več pozornosti nameniti sortam, ki jih tradicionalno, neprekinjeno in morda v večjem obsegu gojimo v posameznih okoliših Primorske. Gre za sorte, ki so kljub številnim ekonomskim in okoljskim neprilikam z razlogom ohranile, kar je potrebno izkoristiti. Ne trdim, da je potrebno druge sorte zanemariti, vendar preveliko število sort oziroma vin lahko zmede potrošnika. S klimatskimi spremembami in zaradi drugih razlogov bomo seveda v naša okolja vnašali nove sorte, vendar je pomembno, da se to izpelje vedno in izključno z introdukcijo, ki je ena izmed pomembnejših nalog Javne službe v vinogradništvu.”

Del vinogradnikov se pri obnovah iz več razlogov ozira k tako imenovanim odpornim sortam, letos so jih kar nekaj tudi vpisali v državne registre. Menite, da imajo te sorte skorajšnjo svetlo prihodnost tudi v krajih, kjer vinska trta lepo uspeva ali pa so nemara bolj priporočljive za mejna območja, kjer je vzgoja vinske trte zahtevnejša?

“Odpornih sort ni, so le bolj ali manj tolerantne. Tega naj se vinogradniki zavedajo in si zapomnijo. Glede na težnje EU za zmanjšanje uporabe pesticidov, bi smeli sklepati, da bodo te sorte kaj kmalu zamenjale tradicionalne, a se to ni zgodilo in se morda tudi nikoli ne bo. Vinogradništvu in vinarstvu, kot tudi potrošnikom vina, lahko pripišemo tradicionalnost, ki zavira hitre menjave sort, čemur smo priče v sadjarstvu in zelenjadarstvu. Toleranca na bolezni ni samo sortna lastnost, ampak skupek dejavnikov in razmer, v katerih trta raste. Izkušnje, ki jih imamo s tovrstnimi sortami v okviru Javne službe v vinogradništvu, kažejo, da se njihovo 'odpornost' doseže le na absolutnih vinogradniških legah, kjer bo potrebnih tri do pet škropljenj. Če pa se jih posadi na problematične lege, bo varstvo lahko enako številčno kot pri ostalih sortah. Njihova prihodnost je zelo odvisna tudi od tržnih vzvodov pri promociji in prodaji vin iz tovrstnih sort, predvsem pri prepričevanju potrošnikov.”

Pred leti ste se ukvarjali z dokazovanjem genotipske sorodnosti oziroma identičnosti terana in refoška, kar je bilo tudi eden od močnih argumentov Slovenije v “bitki za teran”, ki pa v Bruslju ni bil slišan ...

“Odločitev EU za priznanje izjeme Hrvatom glede terana je politična in ne strokovna, kar pa je postalo pogosta praksa v državah članicah EU, kot tudi pri načrtovanju skupnega kmetijstva. Žal mi je, da vsa strokovna in znanstvena dokazila, ki smo jih predložili in v katerih smo dokazovali, da so trte, iz katerih na Hrvaškem pridelujejo teran, genotipsko identične našemu refošku, niso upoštevali. Ob vsem tem sem lahko samo razočaran, da močnejša politika preglasi znanstveno dokazana dejstva in zadeve enostransko prilagodi.”

Digitalizacija naj bo v pomoč, ne pa vodilo

V vinogradništvu so vse bolj prisotni analitični sistemi, ki omogočajo kakovosten vpogled v vegetacijski proces in optimizacijo pridelave, vključno z racionalizacijo vnosa potrebnih hranil in potrebnega varstva vinske trte. Po drugi strani del pridelovalcev in publike prisega na tradicionalni pristop, v katerem je vse naslonjeno na vinogradnikovo znanje in občutek. Kako vi vidite korake h konceptu “manj je več”?

“Vedno trdim, da imajo največ znanja o svojih vinogradih vinogradniki sami, tisti, ki večkrat letno zahajajo in delajo v njih in opazujejo vinsko trto. Digitalizacija vinogradništva je trenutno precej moderna in izpostavljena tematika, ki ji pripisujejo številne možnosti. A vseeno sem mnenja, da naj ostane samo kot orodje, ki bo pomagalo vinogradniku pri pravočasnih odločitvah o ukrepih, kot so varstvo vinske trte in gnojenje in naj ne nadomesti stika vinogradnika z vinogradom oziroma vinsko trto. Sem pa nekoliko skeptičen glede tega, da bomo z digitalizacijo zmanjšali obseg varstva vinske trte kot tudi porabo energentov, kar sta glavna cilja zelenega dogovora EU. Vsekakor cenim in prisegam na tradicionalni pristop, saj je kakovost vina nenazadnje osebni odtis vinarja, celoletnega dela, odločitev, odrekanj in načina življenja.”

Naši sosedje Italijani in Avstrijci imajo največji delež vinogradov v ekološki kontroli, Avstrijci so uvedli še trajnostni certifikat, ki spodbuja enakovredno upoštevanje okoljskih, ekonomskih in socialnih dejavnikov, kar omogoča vzdržno in trajnostno rast kmetij in sektorja. Deloma so ta koncept ponotranjili tudi v Kleti Brda. Se vam zdi to ustrezna smer?

“V osnovi gre za marketinške odločitve, ki se jih sprejema na različnih nivojih, denimo posamezne kleti, združenj ali celo države. Gre za način pridelave, za katerega se odločimo glede na lastna prepričanja, znanje in zmožnosti. Mislim, da je trajnostni način pridelave edina prava pot, pa naj si bo to integriran, ekološki, biodinamični, regenerativni, ohranitveni ali permakulturni način, saj moramo vsi skupaj strmeti k temu, da se okolje čim manj obremenjuje s FFS, nafto, vodo in še čim, in da obenem ohranjamo vinograde, kmetije ter tradicionalno in poseljeno krajino. Prav pri načinu pridelave moramo biti pošteni do okolja in potrošnika, saj opažam, da se vse pogosteje pojavlja tako imenovana selektivna naklonjenost. Gre za to, da nekdo, ki se ukvarja z ekološko ali biodinamično pridelav, razlaga in promovira, kako skrbi za okolje, ker ne uporablja FFS ali mineralnih gnojil, na drugi strani pa gradi betonske gradove in zunanje kleti, ki jih je potrebno neprestano hladiti ali segrevati, uporablja vozila z veliko porabo goriva in glavnino vina proda v daljne države, pri čemer se za prevoz porabi veliko energije. Morda bi dodal še to, da kaj nam bo v bodoče smisel zelene Evrope, ko bo večina prebivalstva živela v mestih in bomo za preskrbo s hrano odvisni od drugih večjih držav, kjer pridelava ni standardizirana in kontrolirana.”

Poletje v Brdih je močan dokaz o sinergijah v povezavi vina in turizma. Se tudi vam zdi ta vez organska in vredna nadaljnjega razvoja?

“Tisto, kar privlači turiste v Brda, ni samo vino, ampak predvsem urejena in tradicionalno terasirana vinogradniška krajina, kot seveda tudi ostala urejena infrastruktura in ponudba. Ko območje izgubi tradicionalno urejenost krajine, izgubi identiteto, prepoznavnost in s tem tudi turizem, kot se je zgodilo in se dogaja denimo v Halozah, Ljutomersko-ormoških goricah in drugje. Opažam pa nekatere premike, ki smo jim priče tudi na Primorskem, da vinogradništvo oziroma vinarstvo postajata na nekaterih kmetijah sekundarnega pomena, saj vse več, predvsem vinarskih kmetij, ureja turistično infrastrukturo, apartmaje, restavracije, bare, kjer ima seveda pomembno vlogo vino iz lastne pridelave. Obenem vsakršni turizem zelo vpliva na tradicionalni in umirjeni način življenja kmeta in preostalih občanov. Paziti moramo, da vasi ne postanejo vikendaški prehrambeni zabaviščni parki, kjer se streže burgerje in ovcrti krompir.”

Kakšno je vaše sporočilo ljubiteljem vina, kakšna vina naj izbirajo?

“Ljubiteljem vina priporočam, da naj nad slovenskim vinom nikoli ne obupajo, da naj neprestano iščejo še boljšega, všečnejšega in da naj ne podlegajo nestrokovnim floskulam!”

---