Sprehod po zgodovini vonjav
Kultura
20. 10. 2021, 17.33
, posodobljeno: 21. 10. 2021, 10.13
Slovensko stalno gledališče bo zaključilo program sezone 2020/2021 s posebnim doživetjem, saj bo v sodelovanju z Zavodom Senzorium in z ljubljansko AGRFT uprizorilo predstavo s senzorialnimi elementi Dišeče skrivnosti - sprehod po zgodovini vonjav. Scenarij, scenografijo, oblikovanje luči, videa in vonjav podpisuje strokovnjakinja na tem področju Barbara Pia Jenič.
Predstava Dišeče skrivnosti, na sporedu od 22. oktobra do 7. novembra v Trstu, predstavlja nenavadno doživetje za gledalce, ki se bodo vživeli v različne dobe z vsemi čuti. (na fotografiji Tina Gunzek) Foto: Luca Quaia
S pomočjo kostumov Alana Hranitelja in specifičnih vonjav za vsako dobo bosta glavna lika, Tom in Violeta, z brskanjem po spletni enciklopediji prehodila zgodovino dišav in razvoja izdelave parfumov. Igralci Nebojša Rako, Tina Gunzek, Nikla Petruška Panizon, Maja Blagovič in Franko Korošec bodo pospremili gledalce od starega Egipta do 20. stoletja in vonjave bodo sooblikovale ozračje kraja in časa. Predstava bo na sporedu od 22. oktobra do 8. novembra v Trstu in v Gorici. Avtorica projekta Barbara Pia Jenič nam je v pogovoru pojasnila glavne značilnosti senzorialnega gledališča.
Senzorialna predstava zveni zelo eksotično, dejansko pa sega v preteklost gledališča ...
“Senzorialno gledališče izhaja iz verskih ritualov, ki so jih v antični Grčiji izvajali samo za izbrane in so predstavljali neke vrste iniciacijo v višja znanja. Navdihuje se pri Elevzinskih misterijih, kjer je vsak obiskovalec posvečen v izkušnjo. Senzorialno gledališče po Enriqueju Vargasu vključuje še druge prijeme in metode, ki so bližje sodobnemu času ter nimajo verskih postopkov in namenov. Je dogodek, ki uporablja vse čute za pripoved, vključuje obiskovalca v dogajanje, upošteva mitologijo, simbole. Govori se, ko je beseda pomembnejša od tišine, dotik je orodje za poslušanje, gleda se tudi z rokami in tipa z ušesi. Tišina, praznina, tema so pomembni konteksti, igra pa pribežališče in zatočišče za igralce in občinstvo.”
Kako in kdaj ste se seznanili s senzorialnim doživljanjem gledališča?
“V senzorialno gledališče sem bila od prvega dne vključena kot akterka. Nikoli nisem imela tiste prve izkušnje kot obiskovalka. Od prvega dne sem ga doživljala kot nekaj avtentičnega, naravnega in meni pisanega na kožo.”
Tovrstna predstava je popolnejše doživetje za občinstvo in tudi za igralce, saj ponuja tesnejši stik z ozračjem, ki ga uprizoritev skuša pričarati. Je to glavni razlog in cilj?
“Predstava Dišeče skrivnosti ni klasična senzorialna predstava, saj ni interaktivna in ni personalizirana in individualizirana za obiskovalce. Dogaja se v veliki dvorani, s klasično postavitvijo odra in publike. Dišeče skrivnosti prinašajo vonjave na oder in med publiko, tako kot so to počeli tudi včasih, še pred razsvetljenstvom. Moj namen je bil pokukati v zgodovino vonjav in dišav, pripeljati vonjave nazaj v gledališče in v javne dogodke, saj močno vplivajo na percepcijo obiskovalca. O vlogi senzorialnega gledališča in vonjav so se razpisali tudi različni strokovnjaki s področij antropologije, etnologije, psihologije, filozofije in gledališča v naslednji številki Amfiteatra, reviji za teorijo scenskih umetnosti, ki jo izdaja Slogi v sodelovanju z AGRFT. Revija izide decembra, na voljo pa bo tudi v spletni različici.”