A bo že konec tega teatra?!

Z nemalo sarkazma se človek te dni upravičeno vpraša, kako naj se posveti, denimo, gledališču, če teater domače politike zaseda vse odre in mu še kar ni videti konca. Imamo vse, od komedije absurda, ko nepreklicno odstopljeni minister javno prizna, da že dalj časa ve za posnetke, ki bremenijo drugega ministra, a ni nič ukrenil, do drame, ki v primeru neizplačevanja sredstev za delovanje Slovenske tiskovne agencije, sedaj vsakemu državljanu dobro znane STA, meji že na kriminalko. Ta pa odzvanja mednarodno in sramoti ne le vlado in njen urad za komuniciranje Ukom, temveč vse bolj tudi državljane, tako da je vse manj smešno tisto vprašanje na kvizu: kateri dan v tednu ni protestov v Ljubljani?

A vrnimo se k pravemu teatru, h gledališču, da bomo razlikovali, k uprizoritveni umetnosti, kjer z neiskrenostjo in nepristnostjo ustvarjalci ne morejo žeti aplavzov ali stoječih ovacij “svojih”, ki slepo ploskajo le “svojim”. Nedavno podeljene primorske gledališke nagrade tantadruj so osvetlile nekatere dosežke treh primorskih gledaliških ansamblov, ki so v Trstu, Kopru in Novi Gorici navkljub koronskemu zaprtju - to je denimo v zadnji sezoni v SNG Nova Gorica trajalo kar 200 dni (!) - ustvarjali presežke tudi v času pomanjkanja najnujnejšega - občinstva.

In če smo v vsej tej virusno-politični noriji nič kolikokrat ugotovili, da je umetnost zdravilna in katarzična, potem jo sedaj, ko imamo znova možnost, podprimo. PCT ni izgovor!

Zdaj pa smo znova tu, na začetku nove sezone, ko so nekateri teatri podaljšali vpis abonmajev, tržaški pa je minulo sezono raztegnil v oktober in bo z vpisom šele začel ... Epidemiološke razmere pa se spet slabšajo. A kot je bilo slišati ob koncu letošnjega Primorskega poletnega festivala na okrogli mizi o prihodnosti gledališča, so najdragocenejši abonenti, prav tisti, ki izkažejo neomajno zaupanje gledališčem, najdragocenejši. Gledališča brez občinstva preprosto ni.

In če smo v vsej tej virusno-politični noriji ničkolikokrat ugotovili, da je umetnost, pa naj nam še tako nastavlja ogledalo, zdravilna in katarzična, potem jo sedaj, ko imamo znova možnost, podprimo. PCT ne sme biti izgovor! Solidarnost so dejanja, kot je sporočal letošnji Forum Tomizza. V primeru kulture so to vpis abonmaja, nakup vstopnice za koncert, za ogled filma, knjige ... Seveda se ponavljamo. In se bomo, dokler bo treba.

Prava umetnost ima tudi moč, da političnemu teatru nesmislov spiše epitaf. In ga. Smith bi v Plešasti pevki brezbrižno pristavila: “Škoda! Bil je tako lepo ohranjen.” Še toliko bolje, če si v tej vlogi predstavljamo Iva Barišiča, letošnjega prejemnika tantadruja za življenjsko delo, ki se je z gospo Smith vpisal v zgodovino teatra. Tistega pravega, seveda.


Preberite še


Najbolj brano