Klapavice rada jem, sardele pa še rajši
Medtem ko ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano začenja nacionalno kampanjo za promocijo lokalnega ribištva, statistični urad pravi, da številke, povezane z ribištvom, školjkarstvom in ribogojstvom, še naprej padajo. Ne preseneča, da sektor bije plat zvona, v pomoč pa mu je s promocijo, vredno skoraj 560.000 evrov, priskočilo ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Na spletni strani, poimenovani “Naša super hrana”, že nekaj let želijo Slovenki in Slovencu približati pomen lokalne prehrane. Smo pozorni na to, kaj jemo in od kod ta hrana sploh prihaja? Od kmeta iz Brkinov ali Bolivije? Zrela in včeraj obrana ali še zelena in obdelana s konzervansi, da zmore dolgo pot do slovenskega potrošnika? Takšne “malenkosti” bi nam morale postati pomembne in v to prehransko verigo je sedaj reflektor posijal na domače ribe, školjke, mehkužce.
Ko smo se lani pogovarjali s Stanetom Omerzujem, enim največjih poznavalcev akvakulture, nam je povedal, da na primer v školjkarstvu vidi priložnost, ki je še ne znamo izkoristiti. “Slovenija je zelo bogata z vodo, in vendar je samooskrba s proizvodi iz akvakulture zgolj 8,36-odstotna. Če Evropejci na leto pojedo 25 kilogramov rib, jih Slovenci le 11,2 kilograma. Svojo samooskrbo bi lahko še povečali, pa narava pri tem ne bi nič trpela,” nam je povedal Omerzu, medtem ko so otroci na ribiški barki okušali klapavice in zadovoljno cmokali z jeziki.
Smo pozorni na to, kaj jemo in od kod ta hrana sploh prihaja? Od kmeta iz Brkinov ali Bolivije? Zrela in včeraj obrana ali še zelena in obdelana s konzervansi, da zmore dolgo pot do slovenskega potrošnika?
Številke ulovljenih rib padajo že od osamosvojitve Slovenije dalje, razlogi so številni, nenazadnje se tudi količina rib v morju zmanjšuje in nastajajo težave v ekonomski vzdržnosti samega ribištva. Zato je tudi vse manj ribičev, ki si tako služijo svoj vsakdanji kruh. Zadnja velika preizkušnja je bila zanje pandemija novega koronavirusa, saj so bili prisiljeni večje količine rib prodati prek trgovskih verig, kjer so odkupne cene nižje. In zato so kljub večjemu izlovu v finančnih težavah.
Priobalni ribolov je del slovenske ribiške tradicije in se mu ne želimo odpovedati. Ohranjamo ga s posodobitvami ribiške infrastrukture in ribiške flote, ki jo še imamo. A brez malega človeka, ki bo podpiral domačega ribiča in njegovo trdo delo, sektorja ne bomo rešili. Že morske njive, ki so aktivne in imajo dovoljenja za delo, niso v popolnosti izkoriščene, pa bi lahko bile. In če bi Slovenci na jedilnik uvrstili več rib, morda te ne bi končale na ribiški borzi v Trstu, kjer našim ribičem ponujajo boljše odkupne cene. Zato klapavice rada jem in še hitro jih pripravim, sardele pa še rajši.