Prasica, Inventura, Odpuščanje in še več

Z odra, na katerem so podeljevali nagrade 24. Festivala slovenskega filma, ki se je v Portorož - zdaj lahko že zapišemo, da uspešno - vrnil po enoletnem koronskem premoru, je bilo v nedeljo največkrat slišati besedi Prasica in Inventura. Celovečerni prvenec Tijane Zinajić Prasica, slabšalna beseda za žensko je osvojil šest vesen, Inventura Darka Sinka štiri. A še večkrat smo slišali, da je vsak film ekipno delo.

PORTOROŽ > In ker je vsak film ekipno delo, je prav vsaka podrobnost pomembna, od zvoka, maske, filmske fotografije do scenografije, izbire prizorišč, scenarija, režije in kajpada igralk in igralcev ter še marsičesa, kar se v dolgih odjavnih špicah izpisuje še več minut po tistem, ko občinstvo odide iz dvorane. Tudi zato velja vsaj enkrat v letu poudariti prav vse nagrade. Že v soboto je Društvo slovenskih filmskih režiserjev podelilo nagrado kosobrin za dragocene filmske sodelavce: za leto 2020 ga je prejel rekviziter Rudi Požek, letošnji pa je šel v roke mojstru osvetljave Dragu Jariću.

Dana Budisavljević, Primož Bezjak in Želimir Žilnik, ki so sestavljali strokovno žirijo za celovečerne filme, so največ vesen namenili filmu Prasica, slabšalni izraz za žensko, o katerem so zapisali, da gre za “film sijajno zrežiranega igralskega ansambla, dinamike in neke čisto nove, sveže filmske energije”. Prasica ni bil le najboljši celovečerni film po izboru žirije, temveč tudi po izboru občinstva, Iza Strehar je zanj napisala najboljši scenarij, Liza Marijina kot Eva ustvarila najboljšo žensko vlogo, Anuša Kodelja v vlogi Nine najboljšo stransko, Neža Zinajić podpisala najboljšo scenografijo, Matic Horvat pa še najboljšo kostumografijo.

Prijetno presenečenje festivala je bila tudi Inventura, celovečerni režijski prvenec Darka Sinka, ki je tudi avtor scenarija. “V svoji slogovni enovitosti in zadržanosti odseva negotovost, frustracije, strah, ki ga občutimo, medtem ko nam življenje polzi v obstranskost,” so zapisali žirantje, ki so Sinku podelili vesno za najboljšo režijo.

Pomembna je iskrica

Radoš Bolčina, prvak SNG Nova Gorica, je s svojo prvo veliko filmsko vlogo v Inventuri potrdil igralsko mojstrstvo in se iskreno razveselil vesne za najboljšo moško vlogo, se ob tem zahvalil režiserju za priložnost ter poudaril pomen “iskrice”, ki mora preskočiti v pravi filmski ekipi, da se lahko zgodi tak film. Delček te iskrice je prispeval tudi Dejan Spasić, ki je z vlogo inšpektorja Andreja osvojil vesno za najboljšo stransko vlogo, Matija Krečič pa še prepričljivo film zaznamoval z glasbo. Sinko je dobil tudi nagrado za najboljšega debitanta, film pa še posebno omembo žirije Art Kino Mreže Slovenije, ki je sicer svojo nagrado podelila koprodukciji Morena v režiji Antonete Alamat Kusijanović.

Žirija je za najboljšo fotografijo nagradila Mitjo Lična, ki je svoje veščine pokazal v filmu Telesce v režiji Laure Samani, ovenčanem tudi z vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo. Najboljši zvok je znova v večini prikazanih filmov oblikoval “vrhunski zvočni monopolist” Julij Zornik, ki je sicer nagrado uradno prejel za film Morena, najboljšo masko pa je Martina Šubic Dodočić oblikovala v koprodukciji Ivana Ikića Oaza.

Strokovna žirija za vse ostale filme - od dokumentarcev do študentskih -, ki so jo sestavljali Robert Černelč, Matjaž Ivanišin in Hana Repše, je za najboljši dokumentarecrazglasila OdpuščanjeMarije Zidar, film o albanskem krvnem maščevanju in spravi po starodavnem zakoniku Kanonu, ki je nastajal šest let in ga odlikuje tudi montaža. Ta je stotine posnetih ur “uspela oblikovati v vizualno in dramaturško celoto”, za kar sta vesno prejela Uroš Maksimović in Mariana Kozakova. Odpuščanje je prejelo tudi nagrado Društva slovenskih filmskih publicistov Fipresci.

“Da ne bi več prosjačili”

Vesno za najboljši kratki igrani film so prejele Sestre v režiji Kukle, za najboljši animirani SeakhouseŠpele Čadež, najboljši eksperimentalni je VdorPrimorca Matevža Jermana in Nika Novaka, najboljši študijski je (ne)vidniAnžeja Grčara z AGRFT, vesni za posebne dosežke pa sta prejela še animirani Babičino seksualno življenjeUrške Djukić in Emilie Pigeard ter kratki Kazenski strel Roka Bička Žirija za celovečerne filme je posebni omembi še namenila dokumentarcu Jurija GrudnaIskre v času, svetovni računalniški podvig in igranemu celovečercu Ameba Blaža Završnika.

Približno 5000 obiskovalcev v petih festivalskih dneh, ki jih je v uvodu v podelitev omenil direktor Bojan Labović, je gotovo več kot spodbudna številka, a pravo občinstvo in najteže pričakovan trenutek za prav vse filme šele prihaja. Pravi preskus bo redna distribucija v kinodvorane, ki bodo glavna nagrajenca dočakale šele spomladi, ko marsikdo upa, da se bo medvirusna zadržanost gledalcev nekoliko sprostila.

Po lanskem katastrofalnem letu za filmarje je festival minil v ozračju nekakšnega ponovnega zagona, brez naivne vere v čudeže. Sicer “v upanju, da ne bo treba več toliko prosjačiti”, kot je z odra dejala producentka iz hiše December ovenčanih Inventure in Prasice, in da bo tistega lepega dne slovenski film dobil obljubljenih enajst milijonov na leto, kot je spomnil Labović.

---