Obrambni minister, ki je plel velik vrt

Tistega prav posebnega dne si je oblekel kombinezon. Kot se za ministra spodobi, se je pozdravil z vsemi sodelujočimi in začel čistiti vrt. Videti je bilo, kot bi delal dobra dela in najverjetneje bi prav tako tudi moralo biti. Nasmejan je čakal televizijske ekipe, da ga posnamejo preden se bo sklonil in znova oplel del grede.

Ko so nekaj kasneje končali z delom, so bili prav veseli in hvaležni , da jim je bila politična usoda tako naklonjena, da jih je vodja povabil k sodelovanju. Vedeli so, da jim je dovoljeno skorajda vse, razen ene drobne stvari. Nikoli niso smeli pozabiti, da je potrebno hvaliti in poveličevati svojega vodjo. Ampak to ministru ni bilo težko, saj je bil tega iz dolgoletne politične šole docela navajen.

Kmalu so sledile menjave posameznikov v policiji, ki so imeli z nekdanjim ministrom dobre odnose.

Težave za takratnega obrambnega ministra, ki je kmalu nato postal minister za notranje zadeve, so se začele povsem naključno. Zato tudi nepričakovano. Na povsem običajno sredo 13. novembra 2019. Takrat, med 12. in 13. uro, so na avtocesti, ki povezuje Beograd in Niš, policisti zaradi prehitre vožnje ustavili Predraga Koluvijo, lastnika vrta , ki ga je plel minister. Seveda nas ne sme zavesti ime vrt, saj gre v resnici za veliko posest, ki so jo registrirali leta 2012 za pridelavo lubenic in kasneje temu dodali ekološko registracijo, kar je bolj modno in predvsem učinkovito za črpanje različnih državnih subvencij.

Lastnik, ki je rad gostil visoke predstavnike vladajoče stranke, se je torej peljal proti Nišu. Bil je prepričan, da se mu ne more prav nič zgoditi. A prav na cesti se je začel zaplet, ki je vznemiril tudi predsednika države, Aleksandra Vučića. Bilo bi napačno trditi, da so Koluvijo ustavili v preventivni akcije ali da ga je policijska patrulja naključno izbrala. Verjetno so ga čakali. Čeprav so to kasneje vsi zanikali. Pravili so , da je z veliko hitrostjo v svojem audiju A8 prehitel službeno vozilo, v katerem so se vozili policijski inšpektorji, specialisti za kriminal z narkotiki. Ko so ga začeli policisti spraševati, je Koluvija naredil prav vse narobe. Začel je kazati posebno policijsko izkaznico, ki naj bi mu jo izdal kar kabinet takratnega notranjega ministra in menda, kar so kasneje zanikali, tudi takoj poklical na posebno mobilno številko s prošnjo za pomoč. Izkaznica je bila ponarejena oziroma namerno prirejena kot znak ustrahovanja policije, telefonski klic pa naj bi bil namenjen osebi povsem blizu predsednika države.

Samo nekaj ur kasneje so pregledi posest, ki jo je plel tudi obrambni minister. In ostali povsem presenečeni. Kot bi prišli v Kolumbijo, je komentiral eden izmed policistov. Odkrili so največjo farmo marihuane v Evropi. Policija je našla za dobri merici več kot pol tone sušene trave in nekako štiri tone stebel namenjenih sajenju. Pravili so, da naj bi bil večji del pridelka namenjen uporabnikom v Sloveniji. Lastnika so aretirali in poslali v preiskovalni zapor. V dobrih 300 strani dolgi obtožnici so ga obtožili organiziranega kriminalnega delovanja pridelave droge. Prav na tej točki bi moralo vse skupaj postati zgolj delo za kroniste posamičnih sodnih procesov in prav nič več od tega. Pa ni bilo tako. Najprej so se pojavile govorice, da pri aretaciji ni šlo za dnevno delo policije, saj da je del policijskega aparata in njenega vodstva kontaminiran in pod najrazličnejšimi vplivi tujih služb in tujih veleposlanikov. Da je torej potrebno očistiti policijo.

Temu je sledila zamenjava notranjega ministra, njegovo mesto je prevzel bivši obrambni minister, tisti, ki je rad plel Koruvijine njive. Kmalu so sledile še menjave posameznikov v policiji, ki so imeli z nekdanjim ministrom dobre odnose. In povsem na koncu je bila zelo uspešno sprožena še ključna razlaga, da je bila aretacija na avtocesti Beograd - Niš samo del velike zarote proti predsedniku države. Koruvijina aretacija tako ni bila več borba policije proti organiziranemu kriminalu, temveč znak policijske politične korumpiranosti. Postala je predvsem vprašanje ogroženosti integritete predsednika Vučića. Koruvija ni bil več kriv, krivi so postali policisti, sodniki in tožilci.

V nedeljo 3. oktobra letos, se je predsednik države oglasil iz enega izmed hotelov v Dubaju, kjer je bil na obisku. Tako kot vsak njegov nastop je tudi ta postal obvezna vsebina poročil vseh televizij z nacionalnimi frekvencami in časopisov, ki obožujejo predsednika. Domači javnosti je sporočal, da se sprašuje, zakaj bi bil človek, ki ni nikogar ubil, niti ni tihotapil več ton kokaina, temveč je imel samo nekaj sto kilogramov sušene marihuana, sploh obtožen? In dodal, da je marihuana v razvitih evropskih državah tako ali tako že legalizirana in da tam postaja zgolj nekakšen prehramben artikel. Koruvija je bil nekaj dni pred tem izpuščen iz beograjskega centralnega zapora in premeščen v hišni pripor. Saj je predsednik odločil, da ni in ne more biti kriv.

Če je na začetku srbske pomladi, takoj po zamenjavi režima Slobodana Miloševića in njegove soproge, demokratični voditelj Zoran Đinđič uveljavil politiko države, ki mora spoštovati načelo delitve oblasti, spoštovati in uveljavljati delujoče institucije ter spoštovati načelo vladavine prava in človekovih svoboščin, potem danes, 20 let kasneje, to ni več pravilo. Evropske države se ponovno delijo. In meja nove evropske razdelitve je zelo vidna in očitna. Primer Koruvija ni zanimiv kot policijski in sodni predmet, temveč kot označba dela Evrope, v katerem je vse podrejeno politični volji predsednika in njegove stranke. Ko so pred dnevi obtožili avstrijskega kanclerja Sebastiana Kurtza koruptivnega dejanja pri oblikovanju rezultatov anket javnega mnenja, je odstopil. Nihče ni obtoževal policije, sodnikov, tožilcev ali institucij sistema. In prav tu je danes ključna razlika med nastajajočima, novo zahodno in novo vzhodno Evropo. Pri spoštovanju vladavine prava.


Preberite še


Najbolj brano