Če všečkate, komentirate ali delite objavo, še niste solidarni

Težko bi v tej dobi našli boljšo temo, kot je solidarnost. Da zdaj, v času sobivanja z virusom, besedo uporabljajo prav vsi, že vemo. A kaj naj bi solidarnost pravzaprav pomenila? Solidarité je tema letošnjih obmejnih srečanj Foruma Tomizza, načrtno v francoščini, da bi v misli priklicali vrednote francoske revolucije. In se vprašali, o kakšnem bratstvu, enakosti in svobodi še govorimo v družbi, kjer solidarnost mnogi, ne le mladi, dojemajo kot všeček na instagramu. Ali pa še to ne.

KOPER > “Solidarnost je težka in žgoča tema, ki je lahko občasno videti skoraj romantična, oddaljena in neuporabna. Ne glede na to doseže naše pravo bistvo, kdo smo, in še pogosteje kdo nismo,” je v uvodu v koprski del simpozija dejal dr. Aljoša Pužar, hrvaško-slovensko-italijanski kulturolog in predavatelj na FDV, ki je svoje misli predstavil prehajajoč med štirimi jeziki, tudi angleščino. Sprehodil se je skozi razvoj pojmov enakost, bratstvo, svoboda, da bi jim priključil četrtega, brata (oziroma sestro). Solidarnost pomeni odprtost in namensko aktivno izpostavljenost drugemu, pri čemer ne gre za čustva, ampak za miselno in resnično držo. “V razponu med jalovim jokom zaradi televizijskih posnetkov iz neke oddaljene zemlje in konkretne solidarnosti na dosegu lastne roke, telesa, enega telefonskega klica … vsak od nas najde svojo mero in mesto solidarnosti. Od njenih senc in psevdoangažmaja do njene otipljive stvarnosti.” Kaj pa s tistimi, ki ne morejo biti solidarni? Spomnil se je svojega študenta, bogataša iz Združenih arabskih emiratov. Nekoč je dvignil roko in ga vprašal: “Profesor, zakaj moramo poslušati o socialni pravičnosti, o Marxu, Engelsu, Gramsciju ... Rekel sem mu: Da bo tvoj denar manj vulgaren. Razumel me je.”

Solidarnost ni všeček

Joel Valifuoco, srednješolski profesor književnosti in zgodovine iz Rima, ki v doktoratu raziskuje temo šolske didaktike obmejnega prostora, je dejal, da smo priča dnevnemu manifestiranju solidarnosti, a problematičen je naš odnos z njo: “Marsikdo misli, da je solidaren že z objavo na facebooku, všečkom, delitvijo objave. Za nekatere je solidarnost že to, da zamenjajo svojo ikono na facebooku. A vse to je v resnici problem za solidarnost.” Ob tem je poudaril: “Trpljenje je danes velikokrat 'spektakularizirano', zato ima moč, da vstopa v vse domove, nevarno je, da enako silovito iz njih tudi odide.” Zato bi njeno srž morali podajati drugače. “Kar je nekoč počela Cerkev na področju vrednot, bi morala danes šola. Solidarnost bi morali z jasnimi, začrtanimi pristopi v mlade zasajati že od osnovne šole,” pravi Valifuoco, ki je tudi pri delu svojih dijakov opazil popolno neobčutljivost za kakršnokoli bolečino drugega. “Iz del Fulvia Tomizze pa razbiramo njegovo trpljenje ob zaznavanju pomanjkanja solidarnosti. Ko se določena skupnost, zgodovinsko obdobje, mesto razvija v smeri nacionalističnega egoizma in ne prepoznava drugega, umanjka solidarnost, kakršno je sam doživljal v času mladosti, solidarnost, ki je prispevala, da je bila istrska populacija na svoj način kozmopolitska, odprta in hči več etnij, ki se prekrivajo,” je dejal.

Joel Valifuoco, profesor in raziskovalec

“Trpljenje je danes velikokrat 'spektakularizirano', zato ima moč, da vstopa v vse domove, a nevarno je, da enako silovito iz njih tudi odide.”

Nekoč skupna hiša

Jedrt Jež Furlan, kolumnistka, skrbnica za odnose z javnostmi pri založbi Goga in vodja festivala Novo mesto short, je z občinstvom delila štiri zgodbe o solidarnosti, v katerih je bila soudeležena, in eno, za katero si želi, da bi se uresničila. Prva, denimo, je bila z začetka osemdesetih let, ko je njen osnovnošolski razred prevzel odgovornost za razbito stikalo ter tako zaščitil sošolca. “To je spomin na brezskrbnost, na skupnost. Rasli smo v času bratstva in enotnosti, solidarno obnašanje je bilo do določene mere naravno, organsko. In kot sem tudi kasneje spoznala, človek gre dobro skozi življenje, če je del dobre ekipe.”

Da ni revna, ampak samo brez denarja, je spoznala, ko je kot prekarka prišla v finančne težave, iz katerih so jo z nabirko rešili prijatelji. “Nimam denarja, a nisem revna, ker imam prijatelje, skupnost ljudi - samo v skupnosti bomo preživeli.” V tem duhu je vzklila tudi zamisel o skupni hiši: “Ko bomo starejši, bomo emotivno in ekonomsko ugodneje živeli v skupnosti. Na stara leta si želim živeti v taki skupnosti, kjer si bomo dali mir, ko ga bomo potrebovali, se družili, ko bi to želeli - kjer bomo vsekakor laže preživeli čase, ki prav gotovo ne bodo lahki.”

Ivana Bodrožić, pisateljica

“Prava solidarnost je solidarnost z manjšino, z nekom, ki ni splošno sprejet. Le taka solidarnost je smiselna.”

Solidarnost z manjšino

Hrvaška pisateljica Ivana Bodrožić je opozorila, da je danes beseda solidarnost ena tistih programskih, ki jih je treba uporabiti, če želiš uspeti na evropskih razpisih. Druga taka beseda je strpnost: “Vendar strpnost, sila moderna beseda na Hrvaškem, ne poziva k sobivanju, temveč govori o tem, da večina tolerira manjšino.” V to kategorijo pojmov sodi tudi solidarnost. Njen roman Sinovi, hčerke, ki je konec tedna v Tuzli prejel nagrado Meše Selimoviča, je nastal kot odziv na ogorčenje ob Istanbulski konvenciji na Hrvaškem, ko so desničarski krogi v zaščiti žensk in predvsem transspolnih oseb videli kolaps patriarhalnega sveta. Knjiga je tudi opravičilo: “Naenkrat so bile transspolne osebe največje zlo, ki nam preti. V resnici so pa skupina, najbolj podvržena samomoru. Leta 2018 so transspolne osebe doživljale največje napade, a za večino ljudi je bila to tema, ki se jih ne tiče. In tu je ključ do solidarnosti. Solidarni bi morali biti z manjšino, ki se ne more braniti. S tistimi, ki nam niso blizu, ki nam niso enaki. Prava solidarnost je solidarnost z manjšino, z nekom, ki ni splošno sprejet. Le taka solidarnost je smiselna. In mora imeti posledice.”

Znova čas Dvojne države

Da je pojem solidarnosti v času pandemije še posebej izpraznjen, je zatrdila Amelia Kraigher, kritičarka in odgovorna urednica Založbe /*cf, Med med drugim je opozorila na srhljivo podobnost s časom predvojne Nemčije, o katerem je v knjigi Dvojna država pisal Ernst Fraenkel , pravnik, Jud in politolog, ki je dvojno državo spremljal ob vzponu nacionalsocialistične oblasti, pred katero je leta 1938 zbežal v ZDA. “Kakor takrat imamo na eni strani državo norm, na drugi državo ukrepov, ki jih vladajoči predpisujejo, kot se jim zdi. Tako spremljamo neskončno samovoljo, kakor v primeru Ukom in Slovenske tiskovne agencije, kar je tipična manifestacija države ukrepov. S tem ko ne plačuje STA, krši dva zakona, sprevrača dejstva, tiskovno agencijo pa nad gladino držita individualna in družbena solidarnost in pomoč,” je še dejala Amelia Kraigher. Ob tem je zatrdila, da je solidarnost v družbi, kjer je imajo vsi polna usta, pogosto zlorabljena.

Prevzeti del bremena

“Kako deluje solidarnost v nevarnih razmerah?” je vprašal srbski knjižničar in pisatelj Saša Ilić. Ne brez posledic, kot je dokazal na primeru iz leta 2012, ko je takratni srbski predsednik Boris Tadić na obletnici Republike Srbske v Banja Luki sprejel odlikovanje, kar je javno obsodil črnogorski pisatelj, ki je takoj doživel medijski linč. Zanj so se v peticiji zavzeli številni književniki, med katerimi je bil tudi takratni direktor beograjske nacionalne knjižnice in Ilićev kolega, ki so ga v 24 urah zamenjali. “Vsak, ki je podpisal peticijo, je bil obravnavan kot terorist,” je dejal Ilić. Ko se je zavzel za svojega kolega, pa so z njim prekinili vso komunikacijo tako v knjižnici kot v društvu književnikov. “Pisati književnost včasih pomeni tudi pisati proti, biti uporen. Solidarnost pomeni prevzeti del bremena drugega. Vabim vas k prevzemanju bremen,” je sklenil.

---