Revščina je (pre)dolgo obroben problem

Komu je v nestrpnost pognani Sloveniji mar za nekaj sto tisoč revnih državljanov? Njim in, na srečo, vsaj toliko solidarnim soljudem. Sicer pa je politika zdavnaj poskrbela, da resničnih problemov skoraj ne vidimo več in se zato zmedeno podajamo v bitke za marsikaj nebistvenega. Mar je tudi (še) neodvisnemu Računskemu sodišču, ki je z nedavno objavljeno revizijo povedalo, da je 309.000 pod prag socialne izključenosti porinjenih Slovencev, odločno preveč.

Ni je države, v kateri ne bi imeli revnih. Celo ljudi, ki življenje pod robovi izberejo sami, a revščine ne občutijo. Tudi v Sloveniji bo večno tako. Da pa v njej revno in izključeno živi 309.000 tisoč statističnih številk, v resnici pa precej več sodržavljanov, je nepotrebno. Zlasti ob dejstvu, da gre za socialne transferje ogromen kos davkoplačevalskega denarja.

Socialnega denarja je za nekaj krepkih milijard evrov. Množica deležnikov ga deli nepovezano, neciljano in neučinkovito, kot je razložilo Računsko sodišče. Jasno tudi njegov predsednik Tomaž Vesel rekoč, da je število ljudi pod pragom revščine grozljivo in žalostno ogledalo družbe.

Z izjemo množice analiz in metanja denarja skozi okna, kaj zelo koristnega ni naredila še nobena vlada. Nobena, odkar smo pred 30 leti na glave padli v razslojevanje in praznjenje korit s strani tistih, ki so se po naključju znašli ob njih.

In ogledalo časa, v katerem se vse več državljanov vse bolj nevarno podi po ulicah. Zato, da so politiki zadovoljni, ker so jih uspeli odvrniti od bistvenih problemov. Njihovih in problemov države!

V zaprašeno ogledalo revščine v zadnjih treh desetletjih ni resno pogledal nihče od (ne)odgovornih. Zakaj navsezadnje bi, ko pa, sicer neustrezno tolmačeni statistični kazalci, Sloveniji že vse od vstopa v EU pripisujejo enega najnižjih deležev revnih. V sedanjih shizofrenih razmerah se kritična revizija (ne)odpravljanja revščine politikov ni dotaknila. To pač ni bila revizija, sicer neprimerljivo bolj blaga, nakupa proticovidne opreme, ob kateri so se revidiranci na sodišče in Tomaža Vesela spravili pretirano pozorno in z najtežjim orožjem.

Revščina je tako kompleksna, da je nikoli ne bo mogoče povsem definirati in meriti. Lahko pa bi visoke socialne transferje (izjema je podcenjen delež BDP za pokojnine) bolj učinkovito delili in revščino omilili. Predvsem to je predlagalo računsko sodišče.

Kar ne zmore “socialna” država, liberalno gospodarstvo noče. Sodeč po množici pod minimalno plačanih in vsakokratnih vikih in krikih ob dvigih njihovih plač, niti ne zmore. Računsko sodišče, ki je pristojno za nadzor javnih financ, se v gospodarstvo ni spuščalo. Ni se spustilo niti v širše sistemsko reševanje problema revščine.

Za resnično izkoreninjanje revščine, predvsem pa neenakosti, bi država morala uresničiti večne papirnate reforme sistemov - od zdravstvenega do delavno pravnega in vzpostaviti manjkajoče sisteme. Dolgotrajno oskrbo denimo, katere odsotnost skupaj s pokojninskim sistemom in staranjem ustvarja največjo armado revežev. V dolgotrajno oskrbo se je sodišče kritično poglobilo pod neko drugo vlado. Ta proti Veselu sicer ni privlekla na dan topov, a za nujno uvedbo sistema in reformo ostalih ni naredila nič.

Z izjemo množice analiz in metanja denarja skozi okna, kaj zelo koristnega ni naredila še nobena vlada. Nobena, odkar smo pred 30 leti na glave padli v razslojevanje in praznjenje korit s strani tistih, ki so se po naključju znašli ob njih. Ker praznjenje korit ne dovoljuje občutljivosti, ob njih ne vidijo vsake druge revne starejše ženske, vsakega petega revnega upokojenca, vsakega desetega otroka in vse večje množice prikrajšanih mladih.

Na srečo jih vidi ogromno ljudi iz solidarnostnega, humanitarnega socialnega parasistema. Sistema, za katerega nihče ne ve, kako obsežen je, a na srečo pomaga tam, kjer je država pogrnila na celi črti.

Tudi ti ljudje so siti državne neučinkovitosti. Jeza, bes, nestrpnost v neprehodnem labirintu, v katerem so znanstveni in sploh vsi dobronamerni smerokazi razmetani kot počeni groši, naraščajo. Politika ima stranpoti od resničnih problemov zagotovljene. Ali bo pregret ulični kotel počil ali ponovno utiril državo v prid državljanom, v strpnost, za začetek v pogovor in dogovor, je odvisno od ljudi. V prvi vrsti od politikov.

Čeprav v 30 letnem političnem vrtiljaku takih, ki bi to hoteli, zmogli in znali, ni videti, jih na bližnjih volitvah ne bo mogoče zamenjati. Ker ni videti niti veščih, neodvisnih, sočasno pa občutljivih strokovnjakov, ki bi stopili na čelo “nezamenljivih”, se ne obeta nič dobrega..

Ali pač? Bi lahko oči na čelu večnih odpiral Tomaž Vesel? Morda, a ena lastovka še nikoli ni prinesla pomladi. V jato jih bo nujno zbrati veliko več in prej, kot bodo ulice zasedli tisti iz stotisočev Slovencev, ki v svoji državi skoraj nimajo več kaj izgubiti.


Najbolj brano